Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi v primeru, če vtoževani znesek zajema prejšnja posojila z obrestmi, je bistveno to, da je bila dne 1.2.1999 sklenjena nova posojilna pogodba (neobstoja le-te toženec ni uspel dokazati), za katero sta se pravdni stranki svobodno odločili. Četudi sta namesto vračila dolga z obrestmi izbrali sklenitev nove posojilne pogodbe, gre torej za svobodno odločitev za novo posojilo. Čim pa je tako v materialnopravnem pogledu, ni mogoče govoriti o prepovedanem anatocizmu iz 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti. V konkretnem primeru pa je šlo kvečjemu za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si spet sposodi denar od tožnice.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 1.530.470,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
2.6.1999 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku
122.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2004 dalje do plačila.
Proti navedeni sodbi je toženec vložil pravočasno pritožbo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da mu je tožnica dne
1.2.1999 posodila 15.500,00 DEM in da mu je denar posodila brez obresti. Navaja, da nima nobene pogodbe niti tožničinega podpisa, da mu je kaj dala, da je prek sodišča prosil za pogodbe in zapiske o vračilu dolga, pa mu to ni uspelo. Meni, da bi morala tožnica predložiti fotokopije pogodb in zapiske o vračilu denarja, vendar tega ni storila. Sodišču očita, da tožnici posreduje njegove pritožbe in da si tožnica lahko prilagodi pogodbe sebi v prid. Navaja, da bi tožnica, neupoštevaje vračila, samo z obrestmi zaslužila 800.000,00 SIT. Predlaga, da gresta s tožnico na detektor laži. Ne strinja se ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je od tožnice dne 21.5.1997 prejel 1.860,00 DEM, nadalje dne 10.11.1997 1.240,00 DEM in dne
1.12.1997 11.200,00 DEM. V zneskih so vštete 5 % obresti, ki jih hoče tožnica na vsak način prekriti. Sposodil si je 7.000,00 DEM, od katerih je bila odšteta vsota iz prejšnje pogodbe. Ko je napisal pogodbo za 7.000,00 DEM, tožnici to ni odgovarjalo, zato je moral napisati še tri pogodbe za 11.200,00 DEM, v katerih so vključene 5 % letne obresti in s spremenjenim datumom. Tudi 5.1.1998 mu tožnica ni dala 4.320,00 DEM, ampak z obrestmi, za katere ne ve, kako jih je dobila. Od tega dne mu ni dala ničesar več, ampak le popravljala pogodbe. Navaja, da ima dokaze, iz katerih je razvidno, kako je tožnica sestavljala vsote posojila z obrestmi na obresti. Pravi, da se ne izmika plačilu resničnega dolga, pač pa plačilu lažnivo oderuškega. Še enkarat poudarja, da si dne 1.2.1999 ni ničesar sposodil, ampak le podaljšal pogodbo.
V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04-drugo uradno prečiščeno besedilo) je bila pritožba vročena tožnici, vendar nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo, ki od pravdnih strank terja, da navedejo dejstva, na katera opirajo tožbeni zahtevek oziroma ugovore in za zatrjevana dejstva predložijo dokaze (7. in 212. člen ZPP). V obravnavanem primeru toženec v odgovoru na tožbo (red. št. 7 spisa) ni navedel, koliko posojilnih pogodb naj bi pravdni stranki sklenili, za kakšno glavnico in za kakšne obresti. Omenil je le pogodbo za 7.000,00 DEM s 5 % obrestmi, ki naj bi bila sklenjena dne 3.12.1997, vendar niti za to trditev ni predložil nobenega dokaza. Toženec se kljub temu, da je bil pravilno povabljen (glej vročilnico, pripeto na list. št. 17 spisa in določbo
142. člena ZPP o vročanju) ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo 5.10.2004, na katerem bi lahko ugovarjal tožničinim trditvam in predloženim dokazom ter predložil lastne dokaze (prim.
določbo prvega odstavka 286. člena ZPP). Na navedenem naroku je tožnica pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili sledeče posojilne pogodbe: 21.5.1997 za znesek 1.860,00 DEM, 10.11.1997 za znesek
1.240,00 DEM, ki je zajemal neplačani del po prejšnji posojilni pogodbi, v preostalem pa novo posojilo, 1.12.1997 za znesek 11.200,00 DEM, ki zajemal neplačini del iz prejšnje posojilne pogodbe, v preostalem pa novo posojilo, 5.1.1998 za znesek 4.320,00 DEM in
1.2.1999 za znesek 15.500,00 DEM, ki je zajemal neplačane znesek po prejšnjih pogodbah in novo posojilo, oboje z rokom vračila dne
1.6.1999. Za navedene trditve je tožnica predložila s strani toženca podpisana potrdila o prejemu denarja in dve posojilni pogodbi skupaj z zapiski o vrnjenih zneskih (glej priloge A spisa). Pritožbeni očitek, da tega ni storila, je torej neutemeljen. Ker se toženec naroka, na katerem je tožnica odgovorila na toženčeve trditve, pojasnila temelj vtoževane terjatve in predložila dokaze o sklenjenih posojilnih pogodbah, neopravičeno ni udeležil, mu sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vročati s strani tožnice predloženih listin, s katerimi toženec (sodeč po pritožbenih trditvah) očitno ni seznanjen; medtem ko je tožnico pravilno seznanilo z listinama, predloženima s strani toženca (v prilogah B spisa). Možnost obravnavanja pred sodiščam prve stopnje bi bila tožencu odvzeta (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) le v primeru, če sodišče prve stopnje toženca na narok, na katerem so se sprejemali in obravnavali dokazi, ne bi pravilno povabilo, za kar v obravnavanem primeru ni šlo.
Na podlagi predloženega procesnega gradiva obeh pravdnih strank se je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno skoncentriralo zgolj na zadnjo posojilno pogodbo z dne 1.2.1999. Le-ta je očitno zajemala (tudi) znesek nevrnjenih posojil po prejšnjih pogodbah in dokončno uredila razmerje med pravdnima strankama. Glede na to, da pritožbeni očitki, s katerimi toženec zanika obstoj omenjenih posojilnih pogodb, v predloženih dokazih nimajo opore, pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo med pravdnima strankama sklenjenih več posojilnih pogodb, pri čemer je ključna tista z dne 1.2.1999 za znesek 15.500,00 DEM posojila.
Toženec v pritožbi tudi trdi, da naj bi šlo za nedovoljeno obrestno obrestovanje - anatocizem (400. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami v zvezi s
1060. členom obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS; št. 83/01) in posledično za "lažno oderuški dolg". V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi v primeru, če vtoževani znesek zajema prejšnja posojila z obrestmi, bistveno to, da je bila 1.2.1999 sklenjena nova pogodba (njenega neobstoja toženec ni uspel dokazati), za katero sta se pravdni stranki svobodno odločili. Toženec namreč posojilne pogodbe z dne 1.2.1999 ni izpodbijal zaradi napak volje (60., 61. in
65. člen ZOR v zvezi s 111. členom ZOR), glede na to, da v trditveni podlagi odgovora na tožbo ni konkretiziral poslov, ki naj bi jih prekrivala, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je uveljavljal ničnost pogodbe z dne 1.2.1999 zaradi fiktivnosti (66. člen ZOR). Če sta pravdni stranki namesto vračila dolga z obrestmi izbrali sklenitev nove posojilne pogodbe, gre za svobodno odločitev za novo posojilo.
Čim pa je tako, v materialnopravnem pogledu ni mogoče govoriti o prepovedanem anatocizmu iz 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti. V konkretnem primeru pa bi (je) šlo kvečjemu za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si spet sposodi denar od tožnice.
Ker niso podane uveljavljane kršitve in tudi ne tiste, na ketere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).