Jedro

Spoštovanje zakona in ravnanje v skladu z njim samo po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožniku plačati odškodnino in sicer prva tožena stranka 3.000.000 SIT, druga tožena stranka pa 2.000.000 SIT, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi mu toženi stranki s protipravnim ravnanjem povzročili nepremoženjsko škodo ter da tudi ni dokazal, da bi mu sploh nastala kakšna pravno priznana nepremoženjska škoda.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ima ustavno pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Zato je nepomembno, ali je bilo ravnanje toženih strank v skladu z zakonom. Bistveno je, da je bilo s temi ravnanji poseženo v tožnikove človekove pravice in svoboščine. Ustavno sodišče je namreč navedlo, da mu določba 26. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. - URS) omogoča zahtevati od države povračilo škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. To pomeni, da ni mogoče izključiti odgovornosti za škodo zgolj zato, ker je bila tožena stranka ob odločanju prepričana, da ravna v skladu s predpisi. Kajti ti niso bili v skladu z URS. Stališče, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi mu tožena stranka povzročila škodo s protipravnim ravnanjem, je zato napačno.

Po mnenju revidenta je nepravilno tudi stališče, da tožniku ni nastala škoda. Predvsem ni imel možnost dokazovati, da bi mu taka škoda nastala, saj so bili zavrnjeni njegovi dokazni predlogi, ne da bi sodišče obrazložilo, zakaj predlagani dokazi niso potrebni. Sodišče ni zaslišalo tožnika, čeprav prav on najbolj ve, kakšno in kolikšno škodo je utrpel. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da nobena od strank ni navajala, da bi bila mnenja komisije tožniku v korist, po drugi strani pa je "saniralo" napako sodišča prve stopnje, ko je v obrazložitvi zapisalo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati škodo, vzročno zvezo, odgovornost in protipravnost ravnanja tožene stranke. Sodbo sodišča prve stopnje bi moralo zato pritožbeno sodišče razveljaviti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišč prve in druge stopnje, da ravnanje, s katerim naj bi bila tožniku povzročena škoda, ni bilo protipravno. Pravilni in pravno dosledno izpeljani pravni argumentaciji, da "pravilna" uporaba zakonskih določb, za katere je ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da so v neskladju z URS (in je zakonodajalcu naložilo, da mora ustavno neskladje v enem letu odpraviti), ni protipravno ravnanje (gl. zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe), je revizijskemu sodišču težko še kaj dodati. Zato ne preostane drugo, kot da ponovi glavne poudarke tega, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče: V obravnavanem primeru je za presojo protipravnosti ravnanja bistveno, da je bilo odločanje zdravniških komisij v skladu s tistim, kar je takrat določala veljavna zakonska ureditev. Spoštovanje zakona in ravnanje v skladu z njim pa samo po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja (če seveda ne gre za zakon, ki bi bil v nasprotju s temeljnimi načeli človečnosti). Kadar komu nastane škoda zaradi zakona, ki ni v skladu z URS, bi (na povsem načelni ravni) to morda (v določenih izjemnih primerih) lahko imelo za posledico kvečjemu odškodninsko odgovornost zakonodajalca (se pravi države) za legislativno protipravnost, tistega, ki je tak zakon uporabil (in s tem neposredno povzročil škodo) pa le, če bi mu bilo mogoče očitati, da neustavnosti ni sam opazil in sprožil postopka pred ustavnim sodiščem (na tako opustitev pa tožnik svojega zahtevka ne opira). Ker tako ni podana protipravnost ravnanja toženih strank, tudi ni odškodninske obveznosti. Sodiščem se zato ne bi bilo treba ukvarjati še z ugotavljanjem ostalih predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti. Revizijsko sodišče tako ni obravnavalo revizijskih navedb, ki so povezane s kritiko ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni dokazal niti škode.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.