Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Drugi tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2019 in št. ... z dne 19. 3. 2019, da se prvega tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 28. 10. 2018 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pri čemer mora tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila, ter da mu je pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega dolžna zagotoviti druga tožnica, zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila prvi in drugi tožnik, prvi tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, drugi tožnik pa iz vseh pritožbenih razlogov.
Prvi tožnik navaja, da so mu v Sloveniji ugotovili močno 33 % obremenitev zastarane borilioze, ki je zanj nosilna bolezen. Izpeljal je celotno zdravljenje, ki mu je povzročilo zabuhlost, bolečine glave in nenormalno in izrazito alergijo. Hrbtenica je prerešetana od bakterije in poškodovana od dela. Zato si ne more dovoliti obremenitev, sploh sedenje, niti drugih, kot je na primer delo z verižno žago.
Drugi tožnik v pritožbi navaja, da prvi tožnik trpi za bolečinami v križu in vratu ter za ponavljajočo depresivno motnjo. Medicinske preiskave so pokazale spondilozo vseh nivojev vratne hrbtenice in pa spondiloartrozo vseh nivojev. Medicinske preiskave so prav tako pokazale obrabo ledvene hrbtenice ter celo protruzijo diskov L4-S1. Prav tako medicinske preiskave kažejo na obremenitveno angino pektoris, diastolno disfunkcijo in pa srčno napako. Tudi iz ortopedskega izvida term A. z dne 19. 12. 2019 izhaja, da ortoped odsvetuje delo v daljšem času od 4 ure s prilagoditvami. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje dr. B.B., čeprav mnenje ne odraža realnega stanja in je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno pridobiti mnenje drugega izvedenca. Povzema ugotovitve izvedenca, ki je v svojem mnenju zapisal in na obravnavi izpovedal, da se prvemu tožniku pri sunkovitih gibih po vratni in ledveni hrbtenici lahko pojavljajo bolečine, vendar so te subjektivne narave in da zato ne morejo biti absolutno merilo ocenjevanja delazmožnosti ter da delo inštruktorja vožnje zahteva sunkovite gibe v vratni in ledveni hrbtenici le občasno. Takšna izvedenčeva izjava ne temelji na strokovnosti. Delo inštruktorja terja pogoste sunkovite gibe v vratni in pa tudi v ledveni hrbtenici, zaradi česar je izvedensko mnenje izdelano napačno. Tožeča stranka je predlagala, da se k izdelavi izvedenskega mnenja pritegne tudi izvedenca psihiatra in ortopeda, saj sta to tisti specialistični področji, ki pokrivata zdravljenje in diagnostiko v primeru prvega tožnika. Vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Sodišče bi lahko verodostojnost oziroma strokovnost izvedenskega mnenja preverilo zgolj z drugim izvedencem. Navedeno ravnanje sodišča, ko ni imenovalo novega izvedenca je tožečim strankam onemogočilo dokazovanje in je s takšnim ravnanjem zagrešilo takšno kršitev pravil postopka, da je le ta vplivala na zakonitost napadene odločbe.
3. Pritožbi nista utemeljeni.
4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve.
5. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega izvedenca pravilno zavrnilo in za to navedlo tudi ustrezne razloge. V tej zadevi je sodišče prve stopnje najprej pridobilo izvedensko mnenje, nato pa je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje, pridobilo še pisno dopolnilno mnenje in nato izvedenca še zaslišalo, tako da je razčistilo odprta vprašanja ter odpravilo kakršnekoli dvome v pravilnost izvedenskega mnenja. Poleg tega iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bilo glede na zdravstveno stanje prvega tožnika, potrebno pritegniti še specialista iz kakšne druge specialnosti.
6. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 8. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 3. 2019. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bila Invalidska komisija I. stopnje v Celju mnenja, da pri tožniku ni podana invalidnost in da je za delo učitelja vožnje zmožen. Invalidska komisija II. stopnje pa je bila dne 17. 7. 2019 drugačnega mnenja, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavljajo.
7. Ker sta se mnenji invalidskih komisij v predsodnem postopku glede delazmožnosti prvega tožnika nekoliko razhajali in ker je tožnik uveljavljal razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, je sodišče pridobilo še izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu, prvega tožnika pa je še osebno pregledal, menil, da so pri prvem tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja.
8. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi glede na to, da prvi tožnik opravlja vožnjo kot glavni poklic oziroma še zahtevnejše, opravlja delo inštruktorja vožnje, kjer se zahtevajo maksimalne psihofizične sposobnosti, izjemna zbranost in hitrost odločanja, bilo treba pridobiti izvid in mnenje psihologa in specialista medicine dela glede zmožnosti za voznika druge skupine in opraviti koronografijo za opredelitev stanja venčnih arterij ob diagnozi obremenitve angine pektoris. Po mnenju izvedenca brez navedenega, dokončnega mnenja o delazmožnosti ni mogoče podati, pri čemer je posebej izpostavil, da je prvi tožnik povedal, da je izvajalec medicine dela zadnje spričevalo o vozniški zmožnosti izdal le na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije in razgovora z njim, ne da bi opravil kakšne preiskave, ki so ob takem pregledu doktrinarno obvezne in ki bi lahko služile za oceno delazmožnosti v tem postopku.
9. Pri takem izvedenskem mnenju je izvedenec vztrajal tudi v dopolnilnem mnenju, podanem v zvezi s pripombami drugega tožnika. Ocenil je, da bo pri prvem tožniku mogoče podati oceno invalidnosti šele po opravljeni predlagani nadaljnji diagnostiki oziroma zdravljenju. Pojasnil je, da je sam nosilec doktrine ocenjevanja vozniške sposobnosti v slovenskem prostoru in tudi avtor obsežne strokovne literature iz tega področja in prav zaradi tega meni, da pri prvem tožniku niso izčrpani vsi diagnostično-terapevtski ukrepi, na podlagi katerih bi bilo mogoče podati strokovno utemeljeno oceno vozniške-delovne zmožnosti. V izvedenskem mnenju je na več mestih navedeno, da je potrebna nadaljnja obdelava pri psihiatru in psihologu, prav tako pa tudi pri interdisciplinarnem timu URI Soča za kronične nerakave bolečine ali fibromialgije in poglobljena ocena vozniške zmožnosti, tudi s testiranjem na Mediatesterju – objektivizacija omejene gibljivosti v vozilu. Nadalje pa je pojasnil, da opisana omejitev gibljivosti aksialnega skeleta ob odsotnosti nevrološkega deficita ne predstavlja absolutne kontraindikacije za vožnjo osebnega avtomobila. Pri prvem tožniku je opravil celoten ortopedski pregled s poudarkom na gibljivosti aksialnega skeleta in ekstremitet. Glede Schoberjevega testa pa je pojasnil, da se ta uporablja za objektivno meritev spinalne fleksije, razteznost hrbtenice z namenom, da se izognejo kompenzacijam na račun fleksije kolka. Sama objektivno ugotovljena omejena gibljivost brez nevrološkega deficita, po mnenju izvedenca ne more absolutno pomeniti izgube oziroma zmanjšanja delazmožnosti za delo, ki ga prvi tožnik opravlja. Hkrati je poudaril, da gre pri prvem tožniku za izrazito somatoformno motnjo, pri čemer je podan tudi sum na fibromialgijo, ki še ni bila ustrezno obdelana in zdravljena.
10. Zaradi dodatnih pripomb drugega tožnika na dopolnilno mnenje, je sodišče izvedenca še zaslišalo. Na zaslišanju se je izvedenec najprej opredelil do izvidov ortopeda in psihiatra, da sicer priporočata 4 urno delo, vendar le na podlagi anamneze in tožnikovega pričakovanja. Psihiater opisuje utrujenost, ortoped pa opisuje le morfološke ugotovitve iz slikovne diagnostike, ne podaja pa kliničnega pregleda oziroma funkcijskega deficita. Nadalje je izvedenec dodatno pojasnil, da gre pri prvem tožniku v osnovi za degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice brez nevrološke simptomatike oziroma le ta ni nikjer dokazana (ni atrofij, ni senzibilitetnih motenj). Glede ortopedske patologije je po mnenju izvedenca potreben pregled ortopeda ali fiziatra z oceno nevrološkega deficita (EMG okončin). Pri prvem tožniku je podana tudi diagnoza nevroborelioze, ki pa ni klinično potrjena in tudi ni zapisa o predlaganem zdravljenju oziroma izhodu tega zdravljenja. Ponovno je izpostavil, da je pri prvem tožniku podana diagnoza fibromialgije, ki prav tako ni diagnostično potrjena. Obravnavan je bil tudi zaradi tiščanja v prsih, dvakrat je obremenitveno testiran. Pri prvem testiranju je bila ugotovljena manjša denivelacija ST spojnice, kar lahko nakazuje ishemije, pri drugem testiranju pa tega niso dokazali, prav tako ni bilo motenj ritma in iztisni delež je bil v mejah normale. Izvedenec je na podlagi vsega navedenega ocenil, da upoštevaje celotno diagnostiko, ki je bila že izpeljana in pa obremenitve, škodljivosti ter tveganja voznika inštruktorja ocene delazmožnosti ni mogoče podati. Potrebna je nadaljnja diagnostika, in sicer v smeri potrditve nevroborelioze, kjer je predlagana lumbalna punkcija in pa zdravljenje parenteralno ali pervos. Zaradi fibromialgije, ki se nakazuje kot verjetna prva diagnoza, je treba prvega tožnika usmeriti v interdisciplinarni tim URI Soča s sodelovanjem psihologa, specialista medicine dela, delovnega terapevta in fiziatra, ki bodo to diagnozo potrdili ali ovrgli. Nujno potrebna je tudi koronografija, ki bo potrdila ali gre za sum ishemije srčne mišice ali ne. Ključno pri oceni delazmožnosti pa je natančen izvid specialista medicine dela, ki bo ocenil, ali je tožnik sploh še zmožen za voznika inštruktorja. V ta namen bi po mnenju izvedenca prvi tožnik moral opraviti tudi pregled pri psihologu, usmerjen v vozniško zmožnost oziroma kliničnem psihologu, zaradi težav zaradi gibal pa tudi testiranje na Mediatesterju.
11. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Na podlagi vse medicinske dokumentacije, vključno izvidov, ki temeljijo na opravljanih preiskavah in pregledih, je izvedenec obširno za vsako posamezno obolenje navedel razloge, zaradi katerih ocenjuje, da v razpoložljivi dokumentaciji manjkajo številna ključna dejstva, prvenstveno z vidika ocene, ali je prvi tožnik sploh še zmožen za voznika inštruktorja. Po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju ni najti razlogov za dvom v podano mnenje. Sodni izvedenec je mnenje glede na pripombe podane tekom postopka, še dopolnil in dodatno natančno in sistematično obrazložil, katero diagnostiko in iz katere specialnosti jo je potrebno še opraviti. Kot ključno je pravilno sodišče prve stopnje poleg navedenega, da na podlagi razpoložljive dokumentacije še ni mogoče podati ocene delazmožnosti, štelo tudi pojasnilo izvedenca, da v pripombah izpostavljene omejitve s strani gibal (degenerativne vratne in ledvene hrbtenice, artroza desnega kolka in nekaj manj tudi levega kolka), ne dajejo podlage za oceno trajno zmanjšane delazmožnosti. Kot je že povzeto, lečeča specialista ortoped in psihiater delo s skrajšanim delovnim časom priporočata le na podlagi anamneze, ne pa na podlagi kliničnega statusa.
12. V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
13. Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
14. Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za izvedbo dokaza z drugim izvedencem, saj ni podano dejansko stanje iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, niti drugi razlogi, zaradi katerih dejansko stanje ne bi bilo popolno in pravilno ugotovljeno.
15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP sklenilo, da drugi tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.