Jedro

Deljeno dokazno breme, na katerega se tožnik sklicuje, ne pomeni, da tožniku ni treba niti pojasnjevati, zakaj dokazov ni predložil. Tožnik s svojimi navedbami o tem, da je vdiral v spletne strani in da politična stranka to še naprej od njega zahteva, razloga preganjanja ne more utemeljiti.

Z vidika subsidiarne zaščite je upravni organ tožnikove izjave o težavah s stranko SDA ocenil kot neverodostojne in neverjetne, zaradi česar je tudi ugotovil, da ni izkazal utemeljenega tveganja za resno škodo iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ (smrtno kazen ali usmrtitev oziroma mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je kot razlog za zapustitev izvorne države (Federacije Bosne in Hercegovine) navajal preganjanje s strani Stranke Demokratske Akcije (v nadaljevanju SDA), preganjanje zaradi bošnjaške narodnosti, grožnje s strani A.A. in preganjanje s strani policista iz Policijske postaje Bosanska Krupa. Upravni organ je ugotovil, da se tožnik ni potrudil za utemeljitev prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov in da njegove izjave, s katerimi je utemeljeval preganjanje, niso skladne in verjetne. Tudi prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni vložil kakor hitro je bilo to mogoče in ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Glede na njegova ravnanja (dvakrat je samovoljno zapustil azilni dom, za mednarodno zaščito je zaprosil šele avgusta 2014 in sicer po tem, ko je bil v Republiki Sloveniji že 8 krat obravnavan zaradi kaznivega dejanja in sta mu bili izdani dve odločbi o vrnitvi, čeprav je bil v Republiki Sloveniji že od februarja 2014) in glede na to, da v tožnikovih izjavah obstajajo občutna notranja in zunanja neskladja glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, po mnenju organa tožnik tudi ni splošno verodostojen.

Po presoji upravnega organa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker zatrjevanih težav s stranko SDA ni mogoče opredeliti kot preganjanje zaradi političnega prepričanja, utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje bošnjaške narodnosti pa tožnik tudi ni izkazal. Pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po prvi alineji 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožnik po mnenju toženke ne izpolnjuje, ker so njegove izjave o strahu pred maščevanjem A.A. lažne, navedbe o težavah s stranko SDA pa neverodostojne in neverjetne. Priznanja subsidiarne zaščite po drugi alineji 28. člena ZMZ tožnik ni zatrjeval, na podlagi splošno znanih dejstev (da v izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad) pa organ ugotavlja, da tudi ni pogojev iz tretje alineje istega člena.

Tožnik zoper navedeno odločbo vlaga tožbo, v kateri ugovarja oceni upravnega organa, da se pri podaji prošnje ni najbolj potrudil, ker se je pri prijetju policistu predstavil z drugim imenom. Tudi postavljanje dodatnih vprašanj naj ne bi utemeljevalo take ocene. Nasprotuje tudi očitku, da ni predložil dokazov, saj predložitev dokazov v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni obvezna, dokazno breme pa je deljeno. Poleg tega bi po njegovem mnenju toženka morala upoštevati, da ni vsak spreten pri uporabi elektronskih naprav tako, da bi znal zadržati informacije oziroma zapise na njih. Ker je bil pri tem vedno odvisen od drugih oseb, mu nepredložitev dokazov ne bi smela iti v breme. Toženki očita tudi, da je ugotovitev neverodostojnosti tožnikovih izjav v zvezi s stranko SDA oprla na tožnikovo izpoved, ki jo je dal v drugem postopku na Upravnem sodišču, pri čemer naj ne bi navedla niti datuma te izpovedbe. Poleg tega naj ga tudi ne bi zaslišala v smeri, naj pojasni, zakaj prihaja do neskladja, niti ni pridobivala informacij iz izvorne države, kar ni v skladu z 22. členom ZMZ.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sicer, da je tožnik z drugačnimi osebnimi podatki želel zavajati policiste, da mu ne bi bilo treba vložiti prošnje; da je iz prošnje in zapisnika osebnega razgovora razvidno, da tožnik ni imel interesa odgovarjati na vprašanja; da so tožbene trditve, da ni spreten z elektronskimi napravami, neumestne, saj naj bi bil računalniški heker. Ker je ugotovila, da ni podan subjektivni element preganjanja, je bilo po mnenju toženke tudi preverjanje stanja glede politične stranke SDA v izvorni državi (objektivni element) nepotrebno. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

V obravnavani zadevi je toženka v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od navedenih dveh statusov mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Pogoji za mednarodno zaščito se ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Tako prvi odstavek 21. člena določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo, drugi odstavek pa, da mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Upoštevaje okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, pa je zakon v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo organ odločal le na podlagi prosilčeve izjave, ki je ta ne more podkrepiti z nobeno dokumentacijo. V tem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja). Taka ureditev ima podlago v petem odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (prim. prvi odstavek 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e. Ti pogoji so po vsebini enaki tistim iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Neutemeljen je tožbeni očitek, da je toženka oceno, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje oprla le na ugotovitev, da so bila tožniku v postopku postavljena dodatna vprašanja in da se je ob prijetju predstavil z drugim imenom. Zgolj navajanje drugega imena ob prijetju ali postavljanje dodatnih vprašanj prosilcu samo po sebi sicer res ne zadošča za oceno, da se prosilec ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji na takih stališčih.

Toženka namreč na 7. strani obrazložitve navaja, da tožnik razlogov za zapustitev izvorne države ni navedel samoiniciativno, da je pri utemeljevanju svoje prošnje le skopo odgovarjal na postavljena vprašanja in da se je ob prijetju policistom predstavil z drugim imenom, „da ne bi končal tukaj, kjer je“, torej v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega ima navedeni strnjen opis tožnikovega načina utemeljevanja prošnje v obravnavanem primeru podlago v obširnih povzetkih tožnikove prošnje in njegovih izjavah, danih na osebnem razgovoru 24. 10. 2014. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev toženke, da se tožnik za utemeljitev svoje prošnje ni najbolj potrudil. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede ugotovitve, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Toženka je namreč to ugotovitev oprla na tožnikove izjave, da bo dokaze predložil in na ugotovitev, da tega ni storil niti ni pojasnil, zakaj ne. Deljeno dokazno breme, na katerega se tožnik sklicuje, pa ne pomeni, da tožniku ni treba niti pojasnjevati, zakaj dokazov ni predložil. V tožbi sicer navaja neusposobljenost ravnanja z informacijami oz. zapisi na elektronskih napravah, vendar so te navedbe nedovoljene tožbene novote, ki jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da tožnik ni navajal razlogov, zakaj kljub obljubi ni predložil dokazov. Nespretnosti ravnanja z elektronskimi napravami pa v postopku tudi sicer ni omenjal, nasprotno, navajal je celo, da je „računalniški heker“.

Na podlagi ugotovljenih neskladij in nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah (8. do 12. stran obrazložitve) glede razlogov za zapustitev izvorne države, med drugim tudi glede preganjanja s strani stranke SDA, je tudi po presoji sodišča utemeljen dvom toženke v resničnost zatrjevanih dogodkov (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ).

V upravnem postopku je tožnik uveljavljal več razlogov za priznanje mednarodne zaščite (kar med strankama ni sporno, zato predlagano zaslišanje tožnika kot dokaz o tem ni potrebno), v tožbi pa toženki očita le nepravilnosti v zvezi z ugotovitvami glede obstoja preganjanja s strani politične stranke SDA. V zvezi s tem ji očita, da se sklicuje na njegovo izpoved v drugem postopku pred Upravnim sodiščem, da ne navaja datuma te izpovedbe in da ga ni zaslišala v smeri, naj pojasni ugotovljena neskladja. Po presoji sodišča so ti očitki neutemeljeni.

Opredelitev organa do tožnikove trditve (da stranka SDA še sedaj od njega zahteva, da vdre v informacijski sistem Ministrstva za notranje zadeve), dane na obravnavi v upravnem sporu (iz obrazložitve je razvidno, da je šlo za izjavo, dano na obravnavi dne 16. 9. 2014 v upravnem sporu zoper odločitev o omejitvi gibanja), ni odločilno vplivala na ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca niti na oceno skladnosti in verjetnosti izjav, ki jih je v zvezi s preganjanjem politične stranke SDA tožnik dal v tem postopku.

Toženka je namreč svojo presojo resničnosti razloga preganjanja zaradi političnega prepričanja med drugim oprla tudi na ugotovitev, da niso verjetne tožnikove trditve, da se je preganjanje s strani SDA dogajalo februarja 2011. Tožnikove navedbe o tem, kdaj se je vrnil v izvorno državo, oziroma kje se je nahajal med 4. 1. 2011 in 23. 11. 2013, so bile namreč različne (v BiH oz. v Avstriji, Evropi v Sloveniji), iz poročil policijskih postaj o obravnavanju tožnika zaradi različnih kaznivih dejanj pa izhaja, da se je v Republiki Sloveniji nahajal vsaj do 18. 4. 2011. Teh neskladij tožnik v postopku ni pojasnil, čeprav ga je organ z njimi soočil, v tožbi pa tem ugotovitvam niti ne nasprotuje.

Poleg tega je po presoji sodišča upravni organ na podlagi vseh tožnikovih izjav v zvezi s stranko SDA pravilno ugotovil, da ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja, saj so zatrjevane tožnikove težave z navedeno politično stranko povezane z izvrševanjem kaznivih dejanj (vdori v informacijske sisteme). Razlog preganjanja zaradi političnega prepričanja namreč obsega imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s politično stranko, ki nadzoruje državo ali njen del (druga alineja 24. člena ZMZ), z njihovo politiko ali metodami. Tožnik pa tudi po presoji sodišča s svojimi navedbami o tem, da je vdiral v spletne strani in da politična stranka to še naprej od njega zahteva, takega razloga preganjanja ne more utemeljiti. To pomeni, da tudi, če so tožnikove izjave resnične, ne utemeljujejo razlogov za preganjanje iz 27. člena ZMZ.

Z vidika subsidiarne zaščite pa je upravni organ tožnikove izjave o težavah s stranko SDA ocenil kot neverodostojne in neverjetne, zaradi česar je tudi ugotovil, da ni izkazal utemeljenega tveganja za resno škodo iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ (smrtno kazen ali usmrtitev oziroma mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje). Izjavo, da naj bi ga trikrat skušali ubiti ljudje, za katere je delal, je namreč tožnik sam na osebnem razgovoru pripisal drugim razlogom in drugim osebam, tj. policistu iz Bosanske Krupe, glede preganjanja stranke SDA pa je navajal le, da so se „pričkali preko njega“. Ugotovitvi upravnega organa, da navedbe v zvezi s preganjanjem policista iz Bosanske Krupe niso skladne niti verjetne, pa tožnik ne ugovarja.

Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 22. člena ZMZ, ker toženka v zvezi s tožnikovimi navedbami o preganjanju s strani SDA ni pridobivala informacij iz izvorne države. V skladu z drugim odstavkom tega člena pristojni organ prosilčeve izjave preverja v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona, torej s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi prosilca. Tudi tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ določa, da organ preverja, ali prosilčeve izjave ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. Vendar, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sklepu I Up 145/2014, se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa preverjanje prosilčevih izjav glede na informacije iz izvorne države ni potrebno niti z vidika subsidiarne zaščite.

Po presoji sodišča je tak tudi obravnavani primer. Kot je bilo že povedano iz tožnikovih navedb izhaja, da okoliščine, ki jih navaja, ne utemeljujejo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ, težave z SDA, kot jih opisuje tožnik, se na utemeljevanje resne škode iz 28. člena sploh ne nanašajo, izjave o drugih okoliščinah, ki bi utemeljevale resno škodo iz 28. člena ZMZ, pa niso skladne in verjetne, čemur pa tožnik v tožbi ne ugovarja, niti ne zatrjuje, da bi kakršnakoli informacija o izvorni državi lahko vplivala na dokazno oceno tožnikovih izjav o obstoju okoliščin, ki bi utemeljevale razloge za resno škodo in s tem za subsidiarno zaščito. Poleg tega, tudi če bi morebiti bil ogrožen v primeru vrnitve s strani posameznikov (nedržavnih subjektov), tožnik ni ne navajal niti predložil nobenega dokaza, da pristojni organi v BiH nočejo ali niso sposobni zagotavljati zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.