Jedro

V primeru, ko je o temelju zahtevka za izplačilo plače odločeno že s pravnomočno sodbo, je v postopku za izplačilo plač po višini potrebno glede ugovora zastaranja upoštevati 10 letni zastaralni rok, kljub temu, da je za navedeno terjatev sicer določen krajši zastaralni rok (5 let).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 1993 in 1994 v neto znesku 79.815,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od 34.709,00 SIT od 1.8.1993 dalje do plačila, - od 45.106,00 SIT od 1.8.1994 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da ji je dolžna izplačati plače za čas od 1.1.1993 do 16.6.1995 v skupnem znesku 594.726,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 1. točke izreka sodbe, plačati regres za letni dopust za leto 1993 in 1994 v neto znesku 79.815,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 34.709,00 SIT od 1.8.1993 dalje do plačila in od zneska 45.106,00 SIT od 1.8.1994 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Zahtevek na plačilo zneska 210.306,00 SIT in zneska 40.945,50 SIT je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v 15-dneh od prejemka naloga sodišča, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Primarno je uveljavljala ugovor zastaranja, do katerega se sodišče ni opredelilo. Velja 5-letni zastaralni rok, zato so vse terjatve pred 7.9.1994 zastarane. Sodba opr. št. II Pd 449/94 se ne nanaša na samostojnega podjetnika, zato je bil zahtevek zoper toženca prvič postavljen 7.9.1999. Navaja, da v času prenehanja obratovalnice spor še ni bil pravnomočno zaključen, zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožnici izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja, glede na dejstvo, da je predhodno prenehala obstajati obratovalnica tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zahtevku iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 1993 in 1994. Sodišče tudi ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 16.6.1995, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu ter plačilo regresa za letni dopust za leto 1993, 1994 in 1995. S sodbo opr. št. I Pd 449/94 z dne 21.6.1994, ki je postala pravnomočna 11.6.1996, je bilo odločeno, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve izplačati osebni dohodek, kot da bi v tem času redno delala.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ugovor zastaranja terjatve, razen v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 1993 in 1994. Sodišče je v navedenem sporu razsodilo samo po temelju zahtevka, ki se nanaša na plače in ne po višini, zato odločba sodišča prve stopnje v tem delu ni izvršljiva, ampak ima značaj vmesne sodbe. Ker tožena stranka odločbe sodišča ni izvršila prostovoljno, je bila tožnica prisiljena vložiti novo tožbo za uveljavljanje svojega zahtevka po višini. Obstoj terjatve tožnice proti toženi stranki iz naslova plače za čas od 1.1.1993 dalje je bil ugotovljen s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna 11.6.1996. Tožnica je tožbo vložila dne 7.9.1999, zato so pritožbeni ugovori o zastaranju pretežnega dela tožbenega zahtevka neutemeljeni.

Ker je po temelju že odločeno s sodno odločbo, je tako potrebno glede ugovora zastaranja zahtevka za izplačilo plače po višini uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis), ki določa 10-letni zastaralni rok tudi za tiste terjatve, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni upoštevalo 5-letnega roka za zastaranje terjatev iz naslova plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času trajanja sodnega postopka glede prenehanja delovnega razmerja tožnice prišlo do spremembe na strani tožene stranke. Toženec je kot samostojni podjetnik posameznik prenehal z dejavnostjo in bil izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov 2.11.1995. V primeru začetka postopka za prenehanja dejavnosti, zasebni delodajalec lahko odpove delovno razmerje in ne gre le za ugotovitev prenehanja po samem zakonu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 1. alinee 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici trajalo delovno razmerje pri toženi stranki do nove zaposlitve dne 16.6.1995 in da ji je tožena stranka dolžna izplačati plačo za sporno obdobje, materialnopravno pravilno.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožena stranka ugovarja zastaranje zahtevka za plačilo regresa za letni dopust (v okviru enotnega ugovora o zastaranju vseh terjatev). Ta del zahtevka v sodbi pod opr. št. I Pd 449/94 ni zajet. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku po določbi 371. člena ZOR, ki določa, da terjatve zastarajo v 5-ih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V spornem obdobju delovnopravni predpisi niso imeli določb o zastaranju terjatev, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZOR. Tožnica je šele v tožbi z dne 7.9.1999 vtoževala plačilo regresa za letni dopust za leto 1993 in 1994. Po določbi 1. odstavka 53. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91) delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust in se izplača do konca meseca julija. Glede na navedeno so terjatve iz naslova plačila regresa za leto 1993 in 1994 zastarane in tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 1993 in 1994 zavrnilo.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.