Jedro

Upravni organ ne more izdati odločbe v isti upravni zadevi, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (ne bis in idem; 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Ob upoštevanju predstavljenih neskladij oziroma nejasnosti izpodbijane odločbe sodišče ne more preizkusiti tožbenih očitkov, da je do takšnega ravnanja upravnega organa prišlo tudi v konkretni zadevi. Teh očitkov namreč ni mogoče preizkusiti, v kolikor ni jasno, ali je bila izpodbijana odločba sprejeta v istem upravnem (inšpekcijskem) postopku, v katerem je že bila izdana (in je tudi postala pravnomočna) inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, ali pa v novem upravnem (inšpekcijskem) postopku, ter v kolikor ni jasno, ali se izpodbijana odločba nanaša na isto nezakonito gradnjo, na katero se je že nanašala inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, ali pa na novo nezakonito gradnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-95/2019-6 z dne 19. 2. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica (kot inšpekcijska zavezanka) takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta, tlorisa „L“ oblike, zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, etažnosti P+M, ki je v gradnji na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ..., ker se gradi brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točke izreka). Odločil je tudi, da mora tožnica v 3 mesecih po vročitvi te odločbe odstraniti v 1. točki izreka opredeljen novozgrajen stanovanjski objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), ter zagrozil s postopkom izvršbe, v kolikor tožnica odrejene obveznosti ne bo izvršila (3. točka izreka). S 4. točko izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka te odločbe izrekel prepovedi iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona (GZ), s 5. točko izreka izpodbijane odločbe pa določil, da se ta objekt po vročitvi odločbe označi s tablo. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po končanem postopku (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektor prvostopenjskega organa dne 8. 5. 1997 po uradni dolžnosti opravil ogled gradnje objekta na parc. št. 71/1 k.o. ... Dne 21. 5. 1997 je bilo opravljeno zaslišanje A. A., ob čemer je bilo ugotovljeno, da je investitorka gradnje tožnica. Ker se je gradnja izvajala brez pridobitve lokacijskega dovoljenja, je prvostopenjski organ dne 4. 6. 1997 izdal inšpekcijsko odločbo, št. 356B-13/97-02-GP (v nadaljevanju inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997), s katero je bila tožnica napotena, da si za obravnavano gradnjo pridobi lokacijsko dovoljenje. Tožnica je za lokacijsko dovoljenje zaprosila dne 7. 7. 1997, ker ni založila denarja za stroške izdelave lokacijske informacije, pa je bil postopek izdaje lokacijskega dovoljenja ustavljen. Prvostopenjski organ je dne 4. 9. 2018 opravil kontrolni ogled gradnje stanovanjskega objekta na parc. št. 71/1 ter 72/1 k.o. ... in ugotovil, da je tožnica po prejemu inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997 z gradnjo tega objekta nadaljevala in jo zaključila. Na SV vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na SV vogalu parcele št. 72/1 k.o. ... je popolnoma na novo zgrajen stanovanjski objekt tlorisa „L“ oblike, zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, etažnosti P+M. S sprejetjem Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je bilo ukinjeno lokacijsko dovoljenje (nadomeščeno je bilo z gradbenim dovoljenjem), zato tega dovoljenja, kot je to določeno v inšpekcijski odločbi z dne 4. 6. 1997, ni bilo več mogoče pridobiti. Navedena inšpekcijska odločba je bila zato z odločbo, št. 6122-4601/2013-9 z dne 2. 10. 2018 (v nadaljevanju odločba o ničnosti), izrečena za nično. Prvostopenjski organ je inšpekcijski postopek nadaljeval in na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) dne 3. 10. 2018 izdal inšpekcijsko odločbo, s katero je tožnici naložil odstranitev predmetnega stanovanjskega objekta. Drugostopenjski organ je navedeno odločbo odpravil in postopek ustavil, saj je menil, da inšpektor nima podlage za izrekanje ukrepov po ZUN. Na terenu je po določilih danes veljavnega GZ še vedno nelegalno stanje (nelegalni objekt obstaja od leta 1997 dalje), zato je gradbeni inšpektor vodil postopek po tem predpisu. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predmetni objekt nelegalen, saj je zgrajen brez pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Za navedeni objekt tudi ni podana nobena od izjem po 5. členu GZ. V skladu s prvim odstavkom 82. člena GZ so bili zato izrečeni v 1. in 2. točki izreka odločbe navedeni inšpekcijski ukrepi.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da je prvostopenjski organ izdal inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 1997, ki jo je tožnica v celoti izvršila. V kolikor je bila z navedeno odločbo tožnici naložena sanacija objekta, z izpodbijano odločbo ne more biti odločeno nasprotno, to je, naj tožnica objekt poruši. Upravni organ ne sme o isti stvari odločati povsem nasprotno, saj bi s tem tožnico spravil v nemogoč položaj (najprej saniraj, nato ruši). Tožnica je na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997 razumela, da mora gradnjo dokončati do konca leta 1997, kar je tudi izvršila. Prav tako je hotela pridobiti lokacijsko dovoljenje, a se je ta postopek zaradi spora, ki pod opr. št. N 41/2008 pri Okrajnem sodišču v Piranu traja še sedaj, ustavil – tožnica namreč ni pridobila soglasja ostalih solastnikov parcel. Toženka se sklicuje na spremembe zakonov, a pozablja na to, da vsaka odločba postane pravnomočna in učinkuje kljub temu, da se zakon po njeni izdaji spremeni. Institut pravnomočnosti je toženka porušila z izdajo odločbe o ničnosti, v zvezi s katero je tožnica pred tem sodiščem sprožila upravni spor, ki se vodi kot zadeva I U 337/2019. Inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997 je bila izdana v specifičnih okoliščinah, ko je Občina Piran od tožnice zahtevala saniranje podpornega zidu in s tem objekta, ki je bil nad zidom na parceli št. 71/1 k.o. ..., ker se je zid rušil na glavno pot. Ta sanacija je bila v letu 1997 očitno potrebna in nujna, tožnica pa jo je izvedla. Upravni organ tako ne sme ravnati tako, da je leta 1997 stranki z odločbo nalagal saniranje objekta, sedaj pa nalaga njegovo rušitev. Inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997 je postala pravnomočna in pravno učinkuje ter je ni mogoče razglasiti za nično. Glede na navedeno in izpodbijano odločbo je upravni organ kršil načelo ne bis in idem, skladno s katerim državni organ v isti zadevi in z isto stranko ne more odločati dvakrat in celo nasprotno, v isti zadevi pa ne moreta teči o isti stvari dva ločena postopka istočasno.

5. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker je bila izdana, da bi bila izvršljiva, saj naj bi bila inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997 domnevno neizvršljiva. Tožnica za spremembo zakonov ni odgovorna, tako pa tudi ne more trpeti hujših posledic, kot jih je določala inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997. Z izpodbijano odločbo prihaja tožnica v bistveno slabši položaj, kot ga je imela po navedeni odločbi, ki ni določala rušenja, temveč sanacijo objekta. To pomeni, da se v zadevi GZ uporablja retroaktivno, kar je neskladno z Ustavo RS.

6. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe se tožnici nalaga, da mora takoj prenehati z gradnjo objekta. Dejstvo je, da je bila gradnja ali bolje sanacija objekta zaključena že konec leta 1997 (skladno z inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 1997), tožnica pa objekta ne gradi že 22 let, zato je odločitev o ustavitvi gradnje povsem brezpredmetna.

7. Tožničin objekt ni nelegalen, ker je predmetni objekt le obnovljen in moderniziran objekt, ki je na tem mestu stal že od leta 1933 dalje. Ta objekt je bil nekoliko obnovljen leta 1964 in dokončno saniran v sedanje stanje leta 1997. Toženka je zaključila, da gre za nelegalen objekt glede na fotografije gradbenega inšpektorja iz leta 1997 in eno samo fotografijo, ki jo je predložil A. A. in ki naj bi prikazovala objekt tik pred sanacijo leta 1997. Jasno je, da fotografija starega objekta ne prikazuje objekta tik pred sanacijo, saj je že iz fotografije vidno, da ni nastala leta 1997, ampak veliko pred tem, to je okrog leta 1980. Stanje objekta se je nato še spreminjalo, obnavljalo, dograjevalo. Osnovni gabariti objekta pred in po sanaciji so bili vedno enaki, posega v prostor dejansko ni bilo, saj je bil objekt star, prvič zgrajen že pred letom 1967. Ker je objekt stal že pred letom 1967, po mnenju tožnice ne potrebuje gradbenega dovoljenja, posebej ne, kot da gre za povsem nov objekt. Zato je šteti, da objekt gradbeno dovoljenje ima in bi bil kvečjemu lahko neskladen. Glede vsega tega izpodbijana odločba ni ugotovila ničesar, dejansko stanje, tj. kronologija objekta in njegovo stanje pred sanacijo, je ostalo popolnoma neugotovljeno. Na podlagi tega je tudi zmotno uporabljen materialni zakon. V izpodbijani odločbi se ni ugotovilo, kaj naj bi bilo nelegalno zgrajeno glede na predhodni objekt. Objekt se je le moderniziral, uporabili so se določeni modernejši gradbeni materiali.

8. Objekt bi se lahko v postopku po potrebi tudi pravno legaliziral oz. bi se odpravile določene pravne nepravilnosti, a je težava v tem, da se solastnina na parceli št. 71/1 in 72/1 k.o. ... in drugih parcelah razdružuje v nepravdnem postopku, ki traja že več kot 22 let. Zaradi tega spora tožnica ni mogla pridobiti soglasja, potrebnega v postopku za pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo. Tega ni mogla pridobiti ne leta 1997 ne do sedaj. Upravni organ navedenih pravnih ovir ni upošteval in je ravnal, kot da je za nastali pravni položaj odgovorna izključno tožnica. A to glede na inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 1997 ne more biti tako. Sankcije glede nelegalne gradnje ne morejo učinkovati, če tožnica ni imela možnosti, da bi lahko sanirala pravno stanje objekta.

9. V zadevi je porušeno tudi načelo sorazmernosti med domnevno kršitvijo in sankcijo. Toženka ni upoštevala okoliščin, ki so tožnico pripeljale v tak položaj, s tem pa je nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila zakon. Objekt se uporablja kot stanovanjski objekt, v katerem že več let stanuje tožničin sin z ženo in otrokom. Navedeni objekt je dom omenjene družine, njegovo rušenje bi ogrozilo bivanje in zdravje te, bilo pa bi tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, U 164/14-20 z dne 12. 10. 2017. 10. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker tožnici odvzema možnost legalizacije objekta po sedaj veljavnem zakonu (npr. po 114. - 117. in drugih členih GZ).

11. Tožnica predlaga, da sodišče na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze ter razsodi, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba odpravita, toženka pa je tožnici dolžna povrniti stroške postopka.

12. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

13. Stranki z interesom B. B. in C. C. sta v zvezi s tožbo v vlogah, naslovljenih na sodišče, navedli, da jima odprava izpodbijanega akta ne bi bila v škodo.

14. Stranka z interesom A. A. je v zvezi s tožbo v vlogi, naslovljeni na sodišče, navedel, da se strinja z odpravo izpodbijane odločbe. V objektu živi že več kot 20 let, od 2016 z njim živita žena in hčerka. Objekt jim predstavlja dom, drugega primernega bivališča nimajo. Žena je težje zaposljiva, hčerka obiskuje vrtec v Piranu. Omenjeni objekt trenutno stoji na solastnem zemljišču, vendar se postopek razdružitve zaključuje, po končani delitvi pa ne vidi ovir za legalizacijo njihovega doma. Rušenje objekta bi zanj in njegovo družino pomenilo katastrofo.

15. Stranke z interesom D. D., E. E. in F. F. so v zvezi s tožbo v skupni vlogi, naslovljeni na sodišče, navedli, da z odpravo izpodbijane odločbe ne bi bili oškodovani. Nasprotno menijo, da bi z rušitvijo objekta nastala na nepremičnini večja škoda, ker je objekt povezan s podpornim zidom, ki meji na javno pot. V preteklosti je Občina Piran zahtevala, da se ta podporni zid, ki je pod objektom, sanira zaradi rušenja. Takrat se je tudi izvajala obnova podpornega zidu in objekta. Zemljišče, kjer se nahaja objekt, naj bi po predlogu v nepravdnem postopku pred sodiščem v Piranu pridobila v last tožnica, ker ga ima že več desetletij v uporabi.

16. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi dodatno izpostavlja, da je sodišče s sodbo, I U 337/2019, odpravilo toženkino odločbo o ničnosti. Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba odloča o stvari, o kateri je že bilo odločeno z odločbo iz leta 1997, ki je že bila izvršena. Izpostavlja tudi, da je Okrajno sodišče v Piranu izdalo sklep, N 42/2008 z dne 21. 9. 2021, s katerim je razdružilo solastnino, med drugim tudi parceli, na katerih stoji sporni objekt, in sicer tako, da novi parceli s parc. št. 71/22 in 72/20 pripadeta tožnici in njenemu sinu (stranki z interesom A. A.).

17. Sodišče je v zadevi dne 17. 2. 2022 izvedlo narok za glavno obravnavo, ki se ga je udeležil pooblaščenec tožnice. Druge stranke se naroka niso udeležile, vabila zanje so bila izkazana. Pooblaščenec tožnice je na naroku dodatno navedel, da gre za specifično zadevo, ki se je začela odvijati leta 1996, ko je komunalna inšpekcija odredila, da je potrebno popravljati podporni zid, ki je mejil na javno cesto in se je rušil. Na podlagi tega je tožnica začela z obnovo zida, nad tem zidom je stal objekt, vse se je porušilo in naredilo novo. Zato je tudi inšpektor po ogledu spisal to odločbo, naj se sanacija nadaljuje in pridobi dovoljenje. Prav istega leta se je začel spor glede solastnine, ki še vedno traja, ena od strank je namreč vložila pritožbo.

18. Sodišče je v okviru materialno-procesnega vodstva na glavni obravnavi pojasnilo, da je ob upoštevanju tožbenih ugovorov v okviru zadeve treba primarno presoditi, ali je bila izpodbijana odločba izdana v istem inšpekcijskem postopku, v katerem je že bila izdana inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, ali pa v novem inšpekcijskem postopku, kot tudi, ali se obe odločbi nanašata na isti objekt (zatrjevana kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari - 4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Šele po razrešitvi teh tožbenih ugovorov (in v primeru ugotovitve njihove neutemeljenosti) bo sodišče lahko obravnavalo preostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na specifične okoliščine gradnje objekta, pravne ovire za legalizacijo objekta, pravico do doma.

19. Tožnica je na glavni obravnavi umaknila dokazne predloge po svojem zaslišanju, po postavitvi izvedenca gradbene stroke, po zaslišanju priče A. A. ter po pridobitvi spisa Okrajnega sodišča v Piranu, N 41/2018. Vztrajala je pri ostalih dokaznih predlogih.

20. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A11, ter v listine v upravnem spisu zadeve. Dokazni predlog tožnice po vpogledu v zapisnik zaslišanja priče A. A. v zadevi I U 337/2019 je sodišče zavrnilo kot nerelevanten; kot že pojasnjeno, je v zadevi treba primarno presoditi utemeljenost tožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, obravnavani dokazni predlog (usmerjen v dokazovanje okoliščin gradnje objekta, pravnih ovir za legalizacijo objekta, pravice do doma) pa je s tega vidika nerelevanten. Dokazni predlog tožnice po vpogledu v spis naslovnega sodišča, I U 337/2019, je sodišče zavrnilo kot nepotreben, ker je sodišče vpogledalo v sodbo, izdano v tej zadevi (predložena tudi na list. št. A9), vpogled v celoten spis zadeve I U 337/2019 pa ni potreben. Tožnica na naroku za glavno obravnavo zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov (na izrecno vprašanje) ni ugovarjala.

**K I. točki izreka:**

21. Tožba je utemeljena.

22. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici naložil, da mora po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ..., ker se gradi brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja in izrekel druge inšpekcijske ukrepe, opredeljene v 1. točki obrazložitve te sodbe.

23. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se je zoper tožnico v preteklosti že vodil inšpekcijski postopek, v okviru katerega je bila s strani urbanističnega inšpektorata tožnici izdana inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997. S slednjo je bilo tožnici naloženo, da do 31. 12. 1997 sanira objekt pritlične izvedbe, tlorisa „L“ oblike zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, opečne izvedbe, pokrit z ravno AB ploščo, stoječ v severovzhodnem vogalu zemljišča parcele št. 71/1 k.o. ..., ki ga je rekonstruirala brez lokacijskega dovoljenja. Tožnici je bilo naloženo tudi, da si mora za sanacijo objekta pridobiti pri Upravni enoti Piran lokacijsko dovoljenje. Prvostopenjski organ je navedeno odločbo z odločbo o ničnosti (z dne 2. 10. 2018) izrekel za nično. Naslovno sodišče je s sodbo, I U 337/2019-23 z dne 25. 2. 2021, ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo o ničnosti in to odpravilo.

24. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ta nanaša na nelegalno gradnjo stanovanjskega objekta, tlorisa „L“ oblike, zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, etažnosti P+M, na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ... Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da se je „obravnavani inšpekcijski postopek“ pričel dne 8. 5. 1997, dne 4. 9. 2018 pa je gradbeni inšpektor opravil „kontrolni ogled gradnje“ ter ugotovil, da je tožnica po prejemu inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997 gradnjo stanovanjskega objekta nadaljevala ter gradnjo zaključila, na navedenih parcelah pa je „popolnoma na novo zgrajen stanovanjski objekt zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, etažnosti P+M“. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je (po izreku inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997 za nično) prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 3. 10. 2018, s katero je tožnici (med drugim) naložil odstranitev novozgrajenega objekta na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ... in vzpostavitev prejšnjega stanja na lastne stroške, a je drugostopenjski organ navedeno odločbo dne 11. 1. 2019 (po pritožbi tožnice) odpravil ter inšpekcijski postopek ustavil. Iz izpodbijane odločbe izhaja še, da inšpektor „vodi ta inšpekcijski postopek v nadaljevanju po danes veljavnem GZ“, na podlagi ogleda objekta dne 8. 5. 1997, zaslišanja A. A. dne 21. 5. 1997, ponovnega ogleda objekta 4. 9. 2018 ter preverbe arhiva Upravne enote Piran pa je ugotovil, da je tožnica „od leta 1997 do leta 2018 na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ... ter delno na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ... zgradila popolnoma na novo stanovanjski objekt tlorisa „L“ oblike, zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, etažnosti P+M, ne da bi si za to pridobila gradbeno dovoljenje“.

25. Sodišče na podlagi predstavljene vsebine izpodbijane odločbe ugotavlja, da te ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ni mogoče ugotoviti, ali je ta izdana v okviru inšpekcijskega postopka, pričetega dne 8. 5. 1997, ali pa v okviru novega inšpekcijskega postopka. Na to, da gre v zadevi za nadaljevanje inšpekcijskega postopka, pričetega dne 8. 5. 1997, bi bilo mogoče sklepati na podlagi zapisov v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki opisujejo potek inšpekcijskega postopka od dne 8. 5. 1997 dalje, na podlagi zapisov, da se je „obravnavani inšpekcijski postopek“ pričel navedenega dne ter da gradbeni inšpektor „vodi ta inšpekcijski postopek v nadaljevanju po danes veljavnem GZ“, kot tudi na podlagi izrecnega sklicevanja prvostopenjskega organa na odločbo o ničnosti (tj. odločbo, s katero je bila izrečena ničnost inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997). Po drugi strani iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil inšpekcijski postopek, ki je bil v zvezi s tožničino nezakonito gradnjo pričet 8. 5. 1997, z odločbo drugostopenjskega organa z dne 11. 1. 2019 (izdano v zvezi z odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 10. 2018) ustavljen, kar bi kazalo na to, da v predmetni zadevi ne more iti za nadaljevanje navedenega inšpekcijskega postopka, pač pa kvečjemu za nov postopek (čeprav iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kdaj in kako naj bi se tak postopek pravzaprav začel).

26. Iz izpodbijane odločbe ni jasno tudi, ali je bila ta izdana v zvezi z istim objektom, na katerega se nanaša inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, oziroma, ali objekt, ki je predmet inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997, predstavlja del objekta, ki je predmet sedaj izpodbijane odločbe, ali pa gre pri objektu iz izpodbijane odločbe za povsem nov objekt. Iz odločbe z dne 4. 6. 1997 tako izhaja, da gre pri tožničini nezakoniti gradnji za objekt pritlične izvedbe, tlorisa „L“ oblike zunanjih dimenzij 9,00m x 7,20m, opečne izvedbe, pokrit z ravno AB ploščo, stoječ v severovzhodnem vogalu zemljišča parcele št. 71/1 k.o. ..., ki ga je tožnica pričela graditi v februarju 1997. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica od leta 1997 do leta 2018 „zgradila popolnoma na novo stanovanjski objekt“, pri čemer pa iz izpodbijane odločbe hkrati izhaja, da je nezakonit objekt enake tlorisne oblike (tloris „L“) in tlorisnih dimenzij (9,00m x 7,20m), kot objekt, ki je bil predmet inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997, drugačna pa je njegova etažnost (prvotno pritlični objekt, sedaj P+M) ter parcele, na katerih se nahaja (po inšpekcijski odločbi z dne 4. 6. 1997 naj bi se objekt nahajal na severovzhodnem vogalu parcele št. 71/1 k.o. ..., po izpodbijani odločbi pa tudi na severovzhodnem vogalu parcele št. 72/1 k.o. ...).

27. Sodišče tožnici na načelni ravni pritrjuje v njenem stališču, da upravni organ ne more izdati odločbe v isti upravni zadevi, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (ne bis in idem; 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Ob upoštevanju predstavljenih neskladij oziroma nejasnosti izpodbijane odločbe pa sodišče ne more preizkusiti tožničinih tožbenih očitkov, da je do takšnega ravnanja upravnega organa prišlo tudi v konkretni zadevi. Teh očitkov namreč ni mogoče preizkusiti, v kolikor ni jasno, ali je bila izpodbijana odločba sprejeta v istem upravnem (inšpekcijskem) postopku, v katerem je že bila izdana (in je tudi postala pravnomočna) inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997 (odločbo o ničnosti te odločbe je naslovno sodišče s sodbo, I U 337/2019-23 z dne 25. 2. 2021, kot že navedeno, odpravilo), ali pa v novem upravnem (inšpekcijskem) postopku, ter v kolikor ni jasno, ali se izpodbijana odločba nanaša na isto nezakonito gradnjo, na katero se je že nanašala inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, ali pa na novo nezakonito gradnjo.

28. Skladno z določili 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP se v primeru, če se odločbe ne da preizkusiti, to v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče na podlagi predstavljenih ugotovitev zaključuje, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka (2. točka prvega odstavka ter tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku jasno obrazložiti, ali predmetni postopek predstavlja nov inšpekcijski postopek ali nadaljevanje inšpekcijskega postopka, začetega v letu 1997, jasno pa bo moral opredeliti tudi, ali se postopek (delno ali v celoti) vodi v zvezi z isto nezakonito gradnjo, kot postopek, na katerega se nanaša inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 1997, ali pa v zvezi z drugo nezakonito gradnjo.

29. Ker že navedene ugotovitve narekujejo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, sodišče preostalih tožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo. Zgolj z vidika ekonomičnosti nadaljnjega postopka pa sodišče pripominja, da bo moral v okviru ponovljenega postopka prvostopenjski organ morebitno novo inšpekcijsko odločbo ustrezno obrazložiti tudi z vidika drugih okoliščin, ki so pomembne z vidika pravilnosti in zakonitosti takšne odločbe, tako pa se med drugim opredeliti tudi do navedb tožnice (podanih že v okviru inšpekcijskega postopka), da predmetni objekt predstavlja le obnovljen in moderniziran objekt, ki je na tem mestu stal že od leta 1933 dalje, ter da predmetnega objekta ni mogoče šteti za povsem nov objekt, saj je bila na njem izvedena kvečjemu rekonstrukcija. Ob tem se bo moral opredeliti tudi do okoliščine, da iz inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 1997 izhaja, da tedaj obravnavan nezakonit poseg predstavlja rekonstrukcijo objekta brez lokacijskega dovoljenja.

**K II. točki izreka:**

30. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Višja stroškovna zahteva tožnice se zavrne, saj za njeno priznanje podlage ni najti. Sodna taksa za tožbo bo tožnici v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.