Jedro

Prekop groba (ter izkop in prenos posmrtnih ostankov) ne more biti predmet prostega razpolaganja strank.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožničine osebnostne pravice – v njeno duševno celovitost, katere del je pietetno čustvo svojcev umrlega in se izraža tudi kot spoštovanje do neokrnjenega groba bližnjih svojcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati 4.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 ter 1.415,53 EUR stroškov pravdnega postopka, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa tako, da odškodnino zniža. 3. Pojasnjuje, da vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo ne izključuje presojanja okoliščin storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati, da je bil najemnik spornega groba tožničin nečak A., ki se je odločil za opustitev groba št. 589 in je toženi stranki podal informacije o plačevanju najemnine in sorodnikih. Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni iskala morebitnih drugih sorodnikov. Z uresničitvijo elementov kaznivega dejanja po prvem odstavku 315. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) je bila lahko tožnica prizadeta le posredno, prvi toženec se ni mogel zavedati, da lahko s svojim ravnanjem mimo predpisov še komu povzroči nepremoženjsko škodo. Ker je tožena stranka sledila zagotovilu A., med njenim protipravnim ravnanjem in škodno posledico ni vzročne zveze. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je tožnica 8. 4. 2005 podpisala dogovor glede pokopa brata.

V nadaljevanju pritožnika navajata, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, katere telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem naj bi tožnica trpela zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, čeprav je sodišče zapisalo, da je z izvedenci kirurške in psihiatrične stroke ugotavljalo okoliščine, ali je tožnica imela zdravstvene težave, ki so v vzročni zvezi z obravnavnim dogodkom. Podlaga za prisojo odškodnine je lahko poseg v osebnostne pravice tožnice, ne pa telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodba priznane odškodnine ne analizira po konkretnih elementih iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato je ni mogoče preizkusiti.

Poleg tega tožena stranka še meni, da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšno je bilo tožničino zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom. Tožnica ni dokazala, da bi škodni dogodek pustil takšne posledice, ki bi predstavljale pravno priznano škodo. Pritožnica se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4340/2007 in I Cp 3565/2006 ter poudarja, da je za podobne posege prisojena odškodnina vselej nižja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti prvega toženca. Neizpodbojne ugotovitve torej so, da je prvi toženec (ki je bil zaposlen pri drugi toženki kot vodja pogrebne službe) 22. 12. 2004 protipravno posegel v grob tožničinih prednikov oz. ga neupravičeno prekopal in razdrl ter dovolil, da se je pred potekom desetletne mirovalne dobe, ki jo določa 39. člen Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju ZPPDUP), za potrebe drugega najemnika odprl grob št. 589 na pokopališču v S. in opravil pokop. Do tega je prišlo le dve leti po smrti oz. pokopu tožničine sestre. Ta poseg ni nič manj protipraven, če je tožničin nečak z njim soglašal, kar je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Prekop groba (ter izkop in prenos posmrtnih ostankov) pač ne moreta biti predmet prostega razpolaganja pogodbenih strank(1). Druga toženka in pri njej zaposleni prvi toženec sta strokovnjaka, ki morata poznati predpise in ju soglasje najemnika groba ne odvezuje obveznosti, ki jima jih nalaga ZPPDUP. Da je bilo ravnanje prvega toženca protipravno kljub dogovoru s tožničinim nečakom, je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodno posledico je tudi pravno relevantna vzročna zveza. Prav zaradi ravnanja tožene stranke (in ne nečaka) je tožnici nastala škoda.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožnici priznalo odškodnino, ker je bila ob spoznanju, da obeležij, povezanih z njenimi predniki ni in da je bila v njihovo grobnico pokopana druga oseba, kršena tožničina pravica do pietete, s čimer so bile prizadete njene osebnostne pravice, zaradi česar je tožnica prestala duševne bolečine in neugodnosti (4. odstavek 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožničine osebnostne pravice – v njeno duševno celovitost, katere del je pietetno(2) čustvo svojcev umrlega in se izraža tudi kot spoštovanje do neokrnjenega groba bližnjih svojcev. Poleg posameznikove svobodne volje pravica do duševne celovitosti varuje tudi njegovo čustvovanje in predstave oz. čustveno in duševno življenje, kar se lahko prizadene ravno s posegom v notranje življenje s povzročanjem jeze, žalosti, zbujanjem občutkov nemoči, z žalitvijo pietete(3) ... kar vse je tožnica prestajala.

7. Čeprav tega sodišče prve stopnje materialnopravno ni natančneje kvalificiralo, je torej priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice – pravico do pietete (1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere tožnici pripada odškodnina za pravno priznano škodo, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je določbo 1. odstavka 179. člena OZ uporabilo pravilno, ko je tožnici priznalo odškodnino za pravno priznano škodo.

8. Prisojena odškodnina tudi ni previsoka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bila tožničina škoda hujša zaradi naslednjih posebnosti – tožnica je bila na dan škodnega dogodka stara 69 let, že pred leti se je pri njej začela razvijati koronarna arterijska bolezen, imela je visok pritisk in je težko prenašala stresne situacije ter se je že prej nanje odzivala s telesnimi znaki, prizadela jo je bratova smrt, do te mere, da je že dan pred prihodom na pokopališče (kjer je ugotovila, da je prišlo do protipravnega prekopa groba) potrebovala zdravniško pomoč. Ugotovitev glede stanja groba prednikov in sestre pa je povzročila novo hudo stresno situacijo, ki jo je tožnica zaradi svojih osebnostnih lastnosti doživela huje in je trajala dlje, kot je to običajno. Glede na te posebnosti, pa tudi glede na to, da je poseg v pieteto v obravnavani zadevi hujši kot poseg v zadevah, na katere se sklicuje pritožnica, je prisojena odškodnina, ki znaša približno štiri povprečne plače v času odločanja sodišča prve stopnje, pravična. V zadevi I Cp 4340/2007 je šlo namreč le za začasno odložitev materiala na grob moža ter očeta oškodovancev in začasno odstranitev nagrobne plošče ob prekopavanju sosednjega groba, v zadevi I Cp 3565/2006 pa ni bilo nobenih posebnosti na strani oškodovanca, kakršne so podane v obravnavani zadevi.

9. Pritožbenih navedb o okoliščinah, pomembnih za odločitev o ostalih (vtoževanih) oblikah odškodnine, višje sodišče ne presoja, saj je bil tožbeni zahtevek glede teh zavrnjen in za odločitev o pritožbi tožene stranke niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožba torej ni utemeljena; višje sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora v skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama, tožeča stranka pa z vložitvijo vsebinsko praznega odgovora na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla z ničemer izboljšati, zato zanjo velja enako.

(1) Tako tudi: sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 384/2006 z 9. 11. 2006. (2) Pieteta je spoštovanje, lep spomin na osebnost umrlega; spomin na umrlega je lahko prizadet, če se krši nedotakljivost posmrtnih ostankov, žali čast ali ugled umrlega ...

(3) Več: Finžgar, A. Osebnostne pravice, str 137 – 138, Sazu, Ljubljana 1985.