Jedro

Ne gre za odškodninsko zadevo z mednarodnim elementom, ker v času obstoja države SFRJ nobeno vozilo, ki je bilo registrirano na območju te države, ni bilo vozilo tuje registracije. Tudi druge ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo zakonske ali pogodbene obveznosti tožene stranke. Pri tožnikovem revizijskem utemeljevanju pasivne legitimacije toženega zavarovalnega biroja je pravno zmotno sklicevanje na analogno uporabo 116. člena ZZav, saj ni pravne praznine. Tožnikov primer je urejen z materialnopravnimi predpisi, na katerih veljavnost poznejše spremembe, ki so povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek proti primarno toženemu Slovenskemu zavarovalnemu združenju za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 8.5.1990 na cesti N. - Š. Nesrečo je povzročil zavarovanec podrejeno tožene srbske zavarovalnice zaradi nepravilne vožnje z osebnim avtomobilom, registriranim v takratni SR Srbiji. V razlogih je sodišče tudi navedlo, da bo o tožbenem zahtevku proti podrejeno toženi zavarovalnici odločilo po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji povzema svoje pritožbene navedbe in stališča, da je glede na 116. člen Zakona o zavarovalnicah (Ul.RS št. 64/94; v nadaljevanju: ZZav) podana kontinuiteta med Slovenskim zavarovalnim birojem, ki je bil ustanovljen po določbah Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ul.SFRJ št. 17/90, 82/90; v nadaljevanju: ZTSPOZ) in birojem, ki je nadaljeval delo po novem zakonu. Zato ni pravilno stališče, da je šele z Zakonom o obveznem zavarovanju v prometu (Ul.RS št. 70/94; v nadaljevanju: ZOZP) določeno, da tožena stranka odgovarja za škodo, povzročeno s tujim motornim vozilom. Obvezno zavarovanje v prometu je bilo določeno zaradi varovanja žrtve, da bi ta prišla do plačila odškodnine. Z razpadom skupne države in prekinitvijo plačilnega prometa med na novo nastalimi državami je dejansko odpadlo tudi varstvo žrtev, kot je tožnik, ker je ostala odgovorna zavarovalnica na tujem ozemlju. Namen ustanovitve Slovenskega zavarovalnega biroja je bil pokrivanje škod z mednarodnim elementom. Zato po tožnikovem mnenju tožena stranka odgovarja za nastalo škodo na podlagi 116. člena ZZav in načela analogije.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik kot voznik kolesa z motorjem hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je dne 8.5.1990 na cesti N. - Š. povzročil voznik osebnega avtomobila reg. št... Povzročitelj prometne nesreče je imel svojo odgovornost obvezno zavarovano pri srbski zavarovalnici. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo odškodnine primarno od Slovenskega zavraovalnega združenja na podlagi 1. odstavka 197. člena ZPP pa podrejeno tudi od srbske zavarovalnice, če bi bil tožbeni zahtevek proti primarno toženi stranki zavrnjen. Predmet revizijskega odločanja je zavrnitev tožnikove pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti primarno toženemu Slovenskemu zavarovalnemu združenju.

Najprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre za odškodninsko zadevo z mednarodnim elementom, kot uveljavlja tožnik in kot mu delno in posredno pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Po presoji revizijskega sodišča je odgovor na to vprašanje negativen. Do škodnega dogodka je prišlo na ozemlju takratne SR Slovenije dne 8.5.1990, torej več kot leto dni pred prenehanjem obstoja takratne SFRJ kot skupne države. Povzročiteljev osebni avtomobil je imel registrsko številko iz Š., torej iz takratne SR Srbije, povzročiteljeva avtomobilska odgovornost pa je tudi bila obvezno zavarovana pri srbski zavarovalnici. Dokler je obstajala država SFRJ, nobeno vozilo, ki je bilo registrirano na ozemlju te države, ni bilo vozilo tuje registracije. Za tako vozilo bi bilo povzročiteljevo vozilo mogoče šteti le v primeru, če bi do škodnega dogodka prišlo po osamosvojitvi Slovenije. Zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb 102. do 108. člena ZTSPOZ o povračilu škode, ki je bila povzročena z vozilom tuje registracije. Po vložitvi tožbe sta bila res sprejeta ZOZP in ZZav, ki pa niti v prehodnih niti v katerih drugih določbah nista zajela urejanja škodnih primerov, ki izvirajo iz časov veljavnosti ZTPSOZ, ko je SFRJ še obstajala. Sporazum med zavarovalnicami ali zavarovalnimi biroji nekdanjih republik o likvidaciji škod, nastalih še v času obstoja SFRJ, ni bil sklenjen. Tožnik ni niti zatrjeval, da naj bi na področju nekdanje republike SR Srbije zavarovalne organizacije ali zavarovalni biroji reševali zahtevke oškodovancev, ki so jih povzročili vozniki ali lastniki vozil iz naše države, na način, kot ga želi tožnik uveljaviti v tej pravdni zadevi. Ker so problemi teh nelikvidiranih škod zasebnopravne narave, jih tudi Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ul.RS št. 1/91-I, 45/94) ni uredil. Iz povedanega torej izhaja, da glede na ugotovljene dejanske okoliščine v tej pravdni zadevi napram primarno toženi stranki ni mednarodnega elementa, ki bi lahko utemeljeval zakonsko ali pogodbeno obveznost te tožene stranke.

Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da je glede na kontinuiteto med Slovenskim zavarovalnim birojem, ustanovljenim po določbah ZTSPOZ in sedanjo primarno toženo stranko v njegovem primeru potrebno analogno uporabiti 116. člen ZZav. Slovenski zavarovalni biro v času škodnega dogodka ni obstajal, saj je bil ustanovljen šele v aprilu 1992. Poleg tega je v navedenem členu določeno le, da na podlagi ZTSPOZ ustanovljeni Slovenski zavarovalni biro nadaljuje delo kot biro po tem zakonu. Z njim torej ni prenešeno reševanje tožnikovemu podobnih škodnih primerov na šele v letu 1992 ustanovljeni Slovenski zavarovalni biro.

Sklepanje od podobnega k podobnemu ali uporaba analogije pride v pravu v poštev le, kadar obstoji pravna praznina. Take praznine v tožnikovem primeru ni. Škodo mu je povzročil voznik, ki je imel svojo odgovornost obvezno zavarovano na območju takratne skupne države. Po določbah 90. do 98. člena ZTSPOZ in določbah 154. in naslednjih ter 940. in naslednjih členov ZOR mu je za škodo odgovoren povzročitelj škode oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj zavarovano svojo odgovornost. Tožnik ima torej možnost uveljavljati odškodnino od povzročitelja ali od njegove zavarovalnice ali solidarno od obeh. V tej pravdni zadevi jo tudi uveljavlja (čeprav le podrejeno) proti zavarovalnici, pri kateri je imel povzročitelj svojo odgovornost obvezno zavarovano. Res obstoji možnost, da bo tožnik pri izterjavi morebiti prisojene odškodnine od te podrejeno tožene stranke zaradi znanih dogodkov v letu 1991 in kasneje imel težave, vendar to ni razlog, da bi za škodo morala odgovarjati primarno tožena stranka. Na v času škodnega dogodka veljavne materialnopravne predpise poznejše spremembe, ki so povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati. Samo zaradi teh sprememb primarno tožena stranka ni mogla postati odškodninska zavezanka, drugih razlogov za njeno pasivno legitimacijo pa po prej obrazloženem tudi ni.

Tožnik je sicer v uvodu revizije navedel, da jo vlaga iz vseh revizijskih razlogov, vendar revizijskih razlogov eventualnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretiziral. Le na splošno in neopredeljeno uveljavljanje procesnih kršitev revizijsko sodišče ni moglo obravnavati, po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo. Ker sta sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti primarno toženi stranki in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo tožnikove pritožbe tudi materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo.

Odločitev o njegovih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.