Jedro

Če je bila kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila pri delodajalcu zaposlenih delavcev, je lahko prenehalo delovno razmerje tudi delavcem - invalidom, ki so sicer varovani z določbami 36.d člena ZDR, vendar le v primeru, če je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen do dneva objave odločbe Ustavnega sodišča RS V/I-114/95 z dne 7.12.1995 (Ur. l. RS, št. 8/96), s katero je Ustavno sodišče RS zadržalo izvajanje določb 51. člena ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 1., 2. in 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke in sicer sklep o prenehanju delovnega razmerja, št. 135/94 z dne 3.11.1994 in sklep odbora za ugovore tožene stranke, št. 26/94 z dne 22.12.1994 ter toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi zdravstveni sposobnisti, z vsemi pravicami iz dela in po delu. Poleg tega mora tožniku v delovno knjižico zaradi razveljavitve izpodbijanih sklepov vpisati manjkajočo delovno dobo in za njo pri pristojni regionalni skupnosti plačati vse ustrezne prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter mu za čas, ko ni delal, obračunati in izplačati nadomestilo plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih nadomestil plače do plačila. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko regresa za redni letni dopust za leto 1994 v znesku 23.398,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1994 dalje do plačila; kar pa je zahteval več iz tega naslova, pa je zavrnilo. Obenem pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške v znesku 28.805,00 SIT in stroške sodnih taks za tožbo v višini 1.010,00 SIT ter sodne takse za sodbo v višini 1.010,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper omenjeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z uporabo zaščitnih norm posameznih kategorij delavcev iz zakona o delovnih razmerjih v postopku prisilne poravnave, saj zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ne napotuje na direktno uporabo zakona o delovnih razmerjih. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvenih kršitev določb postopka (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77- 27/90).

Ocenilo je, da ni bistvenih kršitev določb postopka, niti zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je pa sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov zmotno uporabilo materialno pravo in je zato njegova odločitev v 1., 2. in 3. točki izreka nezakonita.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi izpodbijanih sklepov in v skladu z določbo 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL (Ur.l. RS št. 67/93) potem, ko je bil v postopku prisilne poravnave sprejet program prenehanja delovnega razmerja delavcem. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo, da je treba v postopku finančne reorganizacije glede vprašanj presežnih delavcev uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in sicer v delu o varovanih kategorijah delavcev, ki jim kot trajnim presežkom delovno razmerje ne more prenehati oz. jim je lahko samo z njihovim soglasjem. V primeru 2. odst. 51. člena ZPPSL gre namreč za poseben način prenehanja delovnega razmerja, ki je predviden tudi v 77. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), saj napotuje na uporabo določb posebnega zakona. To pa je v konkretnem primeru ZPPSL in ne ZDR. ZDR sicer v 3. poglavju ureja prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu, ko v 29. členu nujne operativne razloge določa širše, kot jih ZPPSL, za primer reorganizacije z zmanjšanjem števila zaposlenih pri dolžniku. ZPPSL v 4. odst. 51. člena določa, da so delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi potrjene prisilne poravnave, izenačeni z delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi stečajnega postopka. V stečajnih postopkih pa delavci invalidi ne uživajo nobenih posebnih pravic. To pa pomeni, da jih ni mogoče obravnavati kot delavce, katerih delo trajno ni potrebno, po določbah 36.a do 36.e člena ZDR, s tem pa tudi delavcem invalidom lahko preneha delovno razmerje, čeprav ne dajo soglasja oz. jim ni zagotovljena sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas (36.d člen ZDR). Zato pri prenehanju delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL ni mogoče upoštevati varovanih kategorij delavcev po 36.c in 36.d členu ZDR.

Čeprav je Ustavno sodišče z odločbo št. U/I-114/95 z dne 7.12. 1995 (Ur.l. RS št. 8/96) zadržalo izvajanje določb 51. člena ZPPSL do sprejema zakonskih določb o posebnih pravicah delavcev, napovedanih v 2. odst. 8. člena ZPPSL, to na odločitev v konkretnem primeru nima vpliva. Učinek citirane odločbe je bil predviden šele od objave v Uradnem listu RS, veljal pa je samo za zadeve, v katerih sklep o potrditvi prisilne poravnave do tega dne še ni postal pravnomočen.

Ker je bil navedeni sklep v obravnavani zadevi pravnomočen že v letu 1994 (dne 26.10.1994), odločitev Ustavnega sodišča v tem primeru ni mogla biti uporabljena.

Iz navedenih materialnopravnih razlogov je bilo potrebno pritožbi v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, posledično reintegracijo in reparacijo, ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP tako, da se tožbeni zahtevek pod točko 1., 2. in 3. izreka zavrne.

Pritožbeno sodišče je tudi v skladu z 2. odst. 365. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu o razliki regresa za letni dopust v letu 1994, in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede tega dela zahtevka pravilno uporabilo določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93) in v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih določb postopka. Zato je v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo 4. točko izreka, kot tudi stroškovni izrek izpodbijane sodbe.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in odvisnosti R Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94-I).