Jedro

1. Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar.

2. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora.

3. Kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu.

4. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne avtorske pravice po 169. čl. ZASP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se dajatveni del izpodbijane sodbe (prva in tretja točka izreka) spremeni tako, da se glasi: " Zavrne se tožbeni zahtevek druge tožeče stranke na plačilo 6.380.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 24.1.2002 dalje do plačila.

Prva tožeča stranka mora plačati toženi stranki 384.350,00 SIT za pravdne stroške prvostopenjskega postopka z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 12.7.2002 dalje, v roku 8 dni.

Druga tožeča stranka mora plačati toženi stranki 384.350,00 SIT za pravdne stroške prvostopenjskega postopka z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 12.7.2002 dalje, v roku 8 dni."

II.Druga tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške pritožbenega postopka 234.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 12.7.2002 dalje, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim (dajatvenim) delom sodbe toženi stranki naložilo, naj plača drugi tožeči stranki 6.380.400,00 SIT s pp iz naslova civilne kazni (168. čl. ZASP). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka kršila materialne avtorske pravice druge tožeče stranke in sicer z "eventualnim naklepom". Proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Druga tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. I. O predmetu obravnavanega gospodarskega spora Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar. S trditvami o kršitvenih dejanjih pa je navedla (novo) pravno dejstvo, ki ji daje možnost uveljavljati varstvo kršene moralne pravice (več o tej možnosti v nadaljevanju obrazložitve). Predmet spora, kot ga je opredelila druga tožeča stranka v konkretnem primeru, je zato moralna (in ne materialna) avtorska pravica in njena kršitev. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora. Glede trditvenega bremena je namreč v našem procesnem pravu uveljavljeno načelo dispozitivnosti (1. odst. 7. čl. ZPP; izjema iz 2. odst. istega člena za konkretni primer ne pride v poštev). Pritožnik zato upravičeno opozarja, da tožeča stranka ni zatrjevala kršitve materialnih avtorskih pravic (prim. zgoraj). Presoja sodišča, ki drugi tožeči stranki pripisuje imetništvo pravice do predelave, ki je materialna avtorska pravica, pa nima opore v tožbeni trditveni podlagi. Tako izzveni kot odločitev mimo tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), čeprav je sodišče odločilo o predlagani sankciji iz tožbenega predloga. Materialna avtorska pravica ni bila predmet spora (prim. zgoraj), ker tožbena trditvena podlaga z njo ni bila individualizirana. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Tožena stranka se namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela možnosti izjaviti o obstoju materialnih avtorskih pravic "tožeče stranke" (2. odst. 5. čl. ZPP), ker imetništva teh pravic ni zatrjevala niti prva niti druga tožeča stranka. S tem v zvezi pritožbeno sodišče dodaja dvoje. Prvič, zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da bi očitana kršitvena dejanja lahko pomenila kršitev pravice do predelave (33. čl. ZASP). Bistveni opredelilni element te pravice je obstoj prvotnega avtorskega dela, ki je primerno predelavi v novo avtorsko delo. Do očitanih sprememb v konkretnem primeru, upoštevaje tožbene trditve, ni prišlo na načrtih, projektu "tožeče stranke" (tako sta označevani v vlogah prva in druga tožeča stranka), temveč v fazi izvedbe (gradnje) arhitekturnega objekta. Gradnja arhitekturnega objekta pa po določbi 2. odst. 23. člena sodi v pravico do reproduciranja. In drugič, materialne avtorske pravice so glede na to, da so premoženjske, drugače kot moralne avtorske pravice, ki so osebne, lahko predmet prenosa (73. čl. ZASP in nasl.). Zato glede imetništva teh pravic ni nobene samoumevnosti. Tisti, ki uveljavlja sankcije zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, mora pravni naslov imetništva ne le zatrjevati, temveč tudi dokazati. V konkretnem primeru ima to izhodišče še posebni pomen. "Tožeča stranka" je namreč sama predložila pogodbo, iz katere izhaja, da je "materialne avtorske pravice" na S. prenesla prva tožeča stranka (in ne druga tožeča stranka). Prva tožeča stranka je namreč označena na predloženi listini kot pogodbena stranka, druga tožeča stranka pa je omenjena v pogodbi le kot nosilec naloge. Že listine, ki jih je predložila sama "tožeča stranka", vzbujajo resen dvom, da bi stvaritev avtorskega dela v konkretnem primeru (še) bila pravni naslov imetništva materialnih avtorskih pravic, potrebnih za realizacijo gradbe (prim. prejšnji odstavek). S tem stališčem pritožbeno sodišče v načelu sicer ne zanika možnosti kršitve materialne avtorske pravice v fazi njene realizacije. Iz doslej razloženega sledi, da je v konkretnem primeru treba presojati kršitev moralne avtorske pravice (ta je predmet spora), katere imetnik je avtor na podlagi stvaritve avtorskega dela (14. čl. ZASP). To pa je druga tožeča stranka. II. O uveljavljani sankciji Že je bilo obrazloženo, da kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu. ZASP daje imetniku kršene avtorske pravice (med drugim) možnost uveljavljati denarno odškodnino (168. in 169. čl. ZASP). Vendar pri tem loči med denarno odškodnino (zahtevkom) za kršitev materialnih avtorskih pravic (168. čl. ZASP) in moralnih avtorskih pravic (169. čl. ZASP). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da kršitev moralne avtorske pravice ne daje imetniku moralne avtorske pravice pravovarstvenega (materialnopravnega) zahtevka po 168. členu ZASP. Prav to sankcijo pa je drugi tožnik v nasprotju s 168. čl. v tožbi izbral. Izbira ni razvidna (le) iz sklicevanja na določilo 168. čl. ZASP, na katero sodišče niti ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP). Da je "tožeča stranka" izbrala sankcijo odškodnine za premoženjsko škodo, jasno sledi iz razlogov, ki utemeljujejo zahtevani znesek. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne avtorske pravice po 169. čl. ZASP. Pravična denarna odškodnina bi avtorju v konkretnem primeru lahko pripadala za duševne bolečine zaradi zatrjevane skazitve (169. čl. ZASP), te pa, upoštevaje utemeljitev zahtevanega zneska, niso bile škodna posledica, katere "povrnitvi" naj služi zahtevani znesek. Povedano drugače, obrazložitev vsebine zahtevanega zneska po presoji pritožbenega sodišča izključuje razumevanje, da druga tožeča stranka uveljavlja denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine) zaradi zatrjevane skazitve avtorskega dela. Pomena zatrjevane in kršene nematerialne dobrine ne more opredeljevati avtorski honorar, ki je odmena (cena) za razpolaganje z materialno avtorsko pravico (81. čl. ZASP). V zvezi z izbranim pravovarstvenim zahtevkom ni odveč dodati, da je na nesklepčnost tožbenega zahtevka opozorila tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9.1.2002 (l.št. 114). V isti vlogi je opozorila tudi, da tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo. "Tožeča stranka" na utemeljene trditve tožene stranke, s katerimi je bila seznanjena, ni reagirala, temveč je vztrajala pri podanem tožbenem zahtevku (prim. zapisnik z zadnje glavne obravnave - l. št. 118). Iz doslej razloženega sledi, da uveljavljani tožbeni zahtevek, kot ga individualizirajo tožbene trditve, nima podlage v materialnem pravu. Zato ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijani dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (357. in 4. tč. 358. čl. ZPP). Iz doslej razloženega sledi še, da presoja o sami kršitvi ni pomembna za odločitev. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi, ki izpodbijajo razloge sodišča prve stopnje o tem vprašanju, ni ukvarjalo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče se pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ni moglo spuščati v odmero stroškov tožene stranke, ker te ni izpodbijala ne tožeča ne tožena stranka. Tožena stranka se v pritožbi ni strinjala le s porazdelitvijo stroškov glede na delni neuspeh "tožeče stranke". Presoja o tem vprašanju pa glede na odločitev o glavni stvari odpade. Sodišče prve stopnje je stroške (prvostopenjskega postopka) tožene stranke odmerilo na 768.700,00 SIT. Skladno s 1. odst. 161. čl. ZPP je pritožbeno sodišče naložilo plačilo polovice teh stroškov (384.350,00 SIT) vsaki izmed tožečih strank, ki sta nastopali kot sospornika. Zamudne obresti je prisodilo od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, ker zamuda tožečih strank prej ni mogla nastopiti. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki vse zahtevane pritožbene stroške v znesku 234.700,00 SIT, ker ustrezajo odmeri po veljavni odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah (89.250,00 SIT za odvetniške stroške + 20 % od 89.250,00 SIT DDV + 127.600,00 SIT za sodne takse). Zamudne obresti je prisodilo od izdaje sodbe sodišča druge stopnje.