Jedro

Sodišče se ni dolžno opredeliti do uporabe kazenskega zakona, če uporabi zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (ker ni podlage za uporabo zakona, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, saj za storilca ni milejši).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca je oprosti plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M. K. spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena in zatajitve po drugem in prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen štiri mesece zapora, za drugo pa kazen devet mesecev zapora. Po določbah o odmeri kazni obsojencu mu je bila, ob upoštevanju kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 628/2004 z dne 2. 12. 2008 sedem let in devet mesecev zapora, izrečena enotna kazen osem let in osem mesecev zapora ter vanjo vštet čas prestane kazni. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Odločeno je bilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev pravil kazenskega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. V uvodu obrazložitve zahteve zagovorniki izpostavljajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uporabe materialnega predpisa, saj je bil v času od storitve očitanih dejanj pa do zaključka sojenja že sprejet novi Kazenski zakonik. Da se sodišče ni dolžno opredeliti do uporabe kazenskega zakona, če uporabi zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ker ni bilo podlage za uporabo zakona, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, saj le-ta za storilca ni milejši, je pojasnilo že sodišče druge stopnje ob presoji pritožbenih navedb na straneh 2 in 3 sodbe.

8. Kršitev procesnega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik uveljavlja z navedbami, da je prvostopenjska sodba sama s seboj v nasprotju pri presoji goljufivega namena obsojenca, zatrjuje tudi, da goljufivi namen ni v zadostni meri obrazložen in da sodba sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu nima razlogov ter da tudi nima razlogov o tem, zakaj ne sprejema obsojenčevega zagovora, da naj bi mu trgovci sami od sebe ponujali nakup blaga na obroke.

9. Nasprotja, ki ga zatrjuje zagovornik v sodbi sodišča prve stopnje, ni. Sodišče prve stopnje je pri presoji obsojenčevega goljufivega namena poudarilo, da obstoj finančnih sredstev za presojo, da je obsojenec ravnal goljufivo, ni odločilen ter ugotovilo dodatno okoliščino, na podlagi katere je utemeljevalo njegov goljufivi namen. Odločilno dejstvo, to je goljufivi namen, je obširno utemeljilo na straneh 6 in 7 sodbe. Navedlo je jasne in konkretne razloge, da ne sprejema obsojenčevega zagovora, da so mu prodajalci kar sami ponujali nakup blaga na obroke, z okoliščinami o ravnanju prodajalcev pri nakupu blaga na obroke. V pravnomočni sodbi je tako podana opredelitev do vsebine dokazov in navedeno, katera dejstva šteje sodišče za dokazana, podani so tudi zaključki o pravnem vprašanju, to je goljufivem namenu. Če se vložniki zahteve ne strinjajo z oceno sodišča, uveljavljajo nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vložniki uveljavljajo tudi s kritiko presoje izpovedb zaslišanih prič (bančnih uslužbencev) o splošnih pogojih poslovanja in presoje, da je bil obsojenec seznanjen s temi pogoji. Zagovorniki izražajo le nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi, ter zatrjujejo, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

10. Ker zagovorniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podali dokaznega predloga, da naj sodišče pridobi pravdni spis, iz katerega bi bilo razvidno, da je obsojenec v času storitve kaznivega dejanja pričakoval denarna sredstva, s katerimi bi lahko poplačal dolgove in dokazoval, da goljufivega namena ni imel, je neutemeljen očitek, da je sodišče izvedbo navedenega dokaza zavrnilo.

11. V zvezi s kaznivim dejanjem zatajitve po drugem in prvem odstavku 215. člena KZ zagovorniki v zahtevi ponavljajo navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je oškodovanec zamudil trimesečni rok iz prvega odstavka 52. člena ZKP za vložitev predloga za pregon. Da rok ni zamujen in da lahko oškodovanec vloži predlog za pregon šele takrat, ko zve za kaznivo dejanje in za storilca in so mu znane vse bistvene dejanske okoliščine glede kaznivega dejanja in njegovega storilca, je zagovornikom pojasnilo že sodišče druge stopnje na strani 4 sodbe. Na isti strani je sodišče druge stopnje zavzelo tudi stališče, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka z opredelitvijo sodišča prve stopnje do višine s kaznivim dejanjem povzročene škode. Vložniki zahteve zato z navedbami, ki so bile presojene že v pritožbenem postopku in jih ponavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne morejo uspeti.

12. Z navedbami, da je sodišče obsojencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, ker ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, zagovorniki ne uveljavljajo vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, torej ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.