Jedro

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti. Tožnik je v prošnji povedal, da se je aktivno udeleževal demonstracij, da je bil tudi priprt, da so ga v priporu pretepli in mu očitali, da deluje proti varnosti države. To pa je že navajanje takih okoliščin, da brez osebnega razgovora ni mogoče natančno in popolnoma ugotoviti, ali te predstavljajo take lastnosti dejanj preganjanja, kot so opisane v 26. členu ZMZ.

Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Direktive 2013/32/EU, kar pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-744/2016/9 (1312-02) z dne 19. 4. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji med drugim navedel, da je bil aktivno udeležen v demonstracijah proti tedanjemu režimu v Iranu. Na demonstracijah je bil velikokrat prisoten, pri organizaciji pa ni pomagal. Bil je tudi priprt za nekaj ur, v priporu so ga pretepli in zahtevali, da se neha udeleževati demonstracij. Očitali so mu, da deluje proti varnosti države. Naslednjič je bil previdnejši in ga niso več priprli ali ujeli. Resnih težav ni več imel, je pa dobil še nekaj udarcev. Tudi po menjavi oblasti leta 2013 ni mogel izražati svojega nasprotovanja oblasti, vendar ni imel težav. Ne strinja se z delovanjem novega režima. To nezadovoljstvo zanj pomeni veliko psihično breme. Iran je zapustil, ker se ni mogel več znajti v državi, ki je polna laži in prevar. V primeru vrnitve v Iran bi propadel fizično in psihično. V Iranu je bil preganjan zaradi nasprotovanja oblasti. Tožena stranka nadalje navaja, da s tožnikom ni izvedla dodatnega osebnega razgovora. Glede opustitve osebnega razgovora se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 198/2016-5. Tožena stranka meni, da na podlagi dokumentacije in tožnikovih izjav izhaja, da ni podlage za priznanje mednarodne zaščite. Dejanja, ki jih tožnik opisuje, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik je navedel, da je Iran zapustil zaradi osebnih težav z delovanjem režima v Iranu, iz opisa dogodkov pa je razvidno, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dejanj, kot jih je opisal, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja. Izjave, ki jih je podal tožnik, so po mnenju tožene stranke tudi nepomembne in tudi zanemarljive, zato je izpolnjen pogoj, da se prošnja zavrne na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Razen tega tožnik v državah, ki jih je med potjo prečkal, ni prosil za mednarodno zaščito, ker mu je bila ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ne bi bil zavrnjen v Avstriji in bi ne prejel odločbe o vrnitvi. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, zato se njegova prošnja zavrne tudi na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Prošnjo je vložil tudi v času postopka odstranitve iz države, zato je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo tudi ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj mu taka škoda ne grozi.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je opustitev osebnega razgovora v pospešenem postopku možna le takrat, kadar pristojni organ odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ, iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 5. točko 55. člena ZMZ. S tem pa tudi ni uporabila Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013. Po tej direktivi (14. člen) se osebni razgovor lahko opusti, kadar lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugotovitveno odločbo glede statusa begunca ali kadar meni, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. V dvomu se organ za presojo posvetuje z zdravstvenim delavcem, da ugotovi, ali je stanje, zaradi katerega je prosilec nezmožen za osebni razgovor in ga ne more opraviti, začasno ali trajno. Opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru sploh ni mogoča. Tožena stranka se ni opredelila do tega, zakaj osebni razgovor ni bil opravljen. Sodba Upravnega sodišča RS št. I U 198/2016-5, na katero se tožena stranka sklicuje, pa ni navedena niti na portalu Ius-Info niti v bazi sodne prakse. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji, kot to določa 8. alineja 23. člena ZMZ, in ker tega ni storila, je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ tožnik izpostavlja, da se v okviru pospešenega postopka preverja le, ali je tožnik navajal nepomembna ali zanemarljiva dejstva, ki kažejo na očitno neutemeljenost prošnje. Preverjanje teh navedb pa sodi v redni postopek, kjer mora tožena stranka v ta namen zbrati informacije o izvorni državi in omogočiti prosilcu, da pri tem sodeluje. Glede 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa tožnik opozarja na stališče ustavnega sodišča v odločbi št. Up 96/09, kjer je navedeno, da je pogoj, da je iz prošnje prosilca očitno, da v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Tožnik je pojasnil, da je bil preganjan zaradi nasprotovanja oblasti, da se je aktivno udeleževal demonstracij proti režimu in da je bil priprt, da so ga v priporu večkrat pretepli in zahtevali, da se neha udeleževati demonstracij ter mu očitali, da deluje proti varnosti države. Popolnoma napačne so navedbe tožene stranke, da ne gre za preganjanje. Na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini je odgovoril: „Da, zaradi nasprotovanja oblasti“. Torej njegov odgovor ni bil nikalen, kot to želi predstaviti tožena stranka. Tožniku tudi ni jasno, kakšne dokaze bi naj predložil, saj je nelogično pričakovati, da bi v času demonstracij razmišljal o tem, kako bi svoje aktivnosti kdaj v prihodnosti sploh moral dokazovati. Namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite je tožnik podal takoj, ko je pridobil dovolj informacij in ugotovil, da je Slovenija varna. Pojasnil je, da ni imel veliko priložnosti pogovarjati se z drugimi tujci. Povsem razumljivo je, da se je za prošnjo odločil, ko je prejel vse informacije. Glede razloga za zavrnitev iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa tožnik navaja, da vsak prosilec, ki navaja razloge za preganjanje ali resno škodo v smislu ZMZ, vloži prošnjo med drugim tudi zato, da ne bi bil odstranjen iz države. Tožnik tudi meni, da tožena stranka ni dovolj natančno proučila pogojev za subsidiarno zaščito, saj ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v tožnikovi izvorni državi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2., 3., 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. 3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ pa določa, da se lahko prošnja v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. 5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ pa omogoča zavrnitev, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

6. V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je potrebno osebni razgovor obvezno opraviti. Tožnik je v prošnji povedal, da se je aktivno udeleževal demonstracij, da je bil tudi priprt, da so ga v priporu pretepli in mu očitali, da deluje proti varnosti države. To pa je že navajanje takih okoliščin, da brez osebnega razgovora ni mogoče natančno in popolnoma ugotoviti, ali te predstavljajo take lastnosti dejanj preganjanja, kot so opisane v 26. členu ZMZ.

7. Ker tožena stranka s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, kot bi ga morala v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ, so bila zaradi tega kršena pravila postopka in je zaradi tega sodišče odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Na tem mestu želi sodišče opozoriti še na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 242/2014. V primeru, na katerega se nanaša ta sodba, je namreč tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi morala glede na določbo 2. alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ga ni, je kršila pravila upravnega postopka, poleg tega pa je (lahko) pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje (točka 8 obrazložitve). Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za povsem primerljivo situacijo. Podobno stališče je zavzelo vrhovno sodišče tudi v sodbi št. I Up 21/2016 z dne 3. 2. 2016. Med drugim je opozorilo na veljavno Direktivo 2013/32/EU, ki opustitev osebnega razgovora v 14. členu dopušča le, kadar lahko organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi in kadar je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. Tudi v pospešenem postopku morajo biti zagotovljena temeljna načela in jamstva iz II. poglavja Direktive 2013/32/EU, med katerimi je tudi 14. člen, ki določa obveznost osebnega razgovora. Po stališču vrhovnega sodišča so zahteve veljavne Direktive 2013/32/EU večje od prej veljavne direktive in od določb veljavnega ZMZ in ne dopuščajo obravnavanje te kršitve postopka kot relativne po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Direktive 2013/32/EU, kar pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito (10., 11. in 12. točka obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča št. I Up 21/2016). Ker torej glede na tako stališče vrhovnega sodišča opustitev osebnega razgovora ne pomeni zgolj relativne kršitve določb postopka, je sodišče odločbo odpravilo. Glede sklicevanja na sodbo št. I U 198/2016-5 sodišče pojasnjuje, da je potrebno vsako zadevo obravnavati individualno glede na okoliščine vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je sodišče ocenilo, da bo šele z osebnim razgovorom mogoče ugotoviti, ali zatrjevani dogodki pomenijo dejanja preganjanja. Razen tega pa sodišče glede na prej navedeno stališče vrhovnega sodišča ocenjuje opustitev osebnega razgovora kot absolutno bistveno kršitev določb postopka.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti s tožnikom tudi osebni razgovor.