Jedro

Pri določanju odškodnine za duševne bolečine za zmanjšano življenjsko aktivnost upošteva sodišče tudi priznano invalidnino. Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 6.800.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 631.943,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 18.12.1989 hudo poškodoval pri dviganju radarja med služenjem vojske v P. Sprejelo je stališče, da je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo. Tožnik je utrpel raztrganino na glavi, stisnjen zlom petega vratnega vretenca, zlom prečnega odrastka prvega prsnega vretenca, pretres možganov in udarnino na levi rami. Med dolgotrajnim zdravljenjem je prestal hude bolečine in druge nevšečnosti, med temi zlasti imobilizacijo hrbtenice, ležanje v bolnici, razne preglede in drugo. Za pretrpljene telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, za dolgotrajen in intenziven sekundarni strah 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo, da je zaradi poškodbe hrbtenice močno omejen pri telesnih aktivnostih. To ga prizadene, saj je bil prej aktiven športnik. Ni mu uspelo napraviti sprejemnega izpita na strojni fakulteti. Težave ima pri vožnji avtomobila, ker ne more normalno obračati zgornjega dela telesa. Ne more dvigniti bremena, težjega od 10 kilogramov. Zaradi duševnih bolečin v zvezi s tem bi bil upravičen do odškodnine v znesku 6.500.000,00 SIT, vendar je sodišče upoštevalo, da prejema vojaško invalidnino in mu je zato prisodilo iz tega naslova odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je deloma ugodilo in znižalo odškodnino na 5.500.000,00 SIT, pravdne stroške pa na 481.304,00 SIT. Odškodnino za strah je znižalo na 500.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 3.000.000,00 SIT. Pri tem je štelo glede na tožnikove duševne bolečine zaradi prikrajšanja pri življenjskih aktivnostih kot primerno odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT, glede na invalidnino pa jo je znižalo za 1.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja poškodbe, ki jih je utrpel, in poudarja, da je izvedenec ugotovil 30 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Opustiti je moral študij in športno udejstvovanje. Poudarja, da bi bilo treba upoštevati njegovo mladost. Nasprotuje temu, da se pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva invalidnina. Tega ne predvideva noben zakon. Invalidnino prejema, ker ima telesno okvaro. Invalidnina se ne ujema z odškodnino za nobeno obliko nepremoženjske škode. Posebej ugovarja odločitvi o odškodnini za strah.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obe sodbi v celoti upoštevata ugotovitve izvedenca prim. dr. A. K. o tožnikovih bolečinah in drugih nevšečnostih med zdravljenjem in kasneje, o strahu, ki ga je tožnik prestal med zdravljenjem, in o posledicah, zaradi katerih so tožnikove življenjske aktivnosti omejene in mu povzročajo duševne bolečine. Upoštevalo je tudi tožnikove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot stranka. Vse te ugotovitve med postopkom niso bile sporne, obvezne pa so tudi za revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker so izčrpno navedene v obeh sodbah in v reviziji, jih ni treba ponavljati.

Vsekakor je tožnik utrpel hude poškodbe z dolgotrajnimi in sprva hudimi bolečinami, z zelo dolgotrajno in mučno imobilizacijo hrbtenice, dolgo hospitalizacijo in drugimi nevšečnostmi. Odškodnina v znesku 2.000.000,00 SIT, ki sta jo tožniku prisodili obe sodišči za to obliko nepremoženjske škode, je v sorazmerju z velikim trpljenjem, ki je tožnika spremljalo med zdravljenjem (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Upošteva pa tudi bolečine, ki jih bo tožnik prestajal v bodoče (203. člen ZOR). Enako velja za strah, ki je tožnika navdajal med zdravljenjem. To odškodnino je sodišče druge stopnje znižalo na 500.000,00 SIT, kar je ustrezno glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu (200. člen ZOR).

Tožnikova življenjska aktivnost je po ugotovitvi izvedenca zmanjšana za 30 odstotkov. Tožnika kot mladega človeka in prejšnjega aktivnega športnika to nedvomno hudo prizadene. Ugotovljene so občutne omejitve pri dvigovanju bremen, premikanju in zlasti pri gibljivosti hrbtenice. Vendar je kljub temu pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da so bistvene življenjske aktivnosti ostale neprizadete. Zato ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam o katastrofalni škodi. Na tak način sodna praksa opredeljuje primere, ko gre za izgubo osnovnih življenjskih funkcij, kot na primer pri paraplegiji, velikih amputacijah in podobno. Tožnik pa je v pretežnem obsegu ohranil gibalno sposobnost. Omejena gibljivost hrbtenice in nesposobnost za dvigovanje težjih bremen mu onemogočata športne aktivnosti, ga ovirata pri šofiranju in podobnem, vendar so tožnikove bistvene telesne funkcije neokrnjene. Zato odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, določena na drugi stopnji v znesku 4.000.000,00 SIT, pravilno upošteva vse ugotovljene okoliščine, tudi tožnikovo mladost in prizadetost zaradi nezmožnosti športnega udejstvovanja. Za vse tri odškodninske postavke velja, da so v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih in z merili, ki jih določa 200. člen ZOR.

Pravilno pa je tudi znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.000.000,00 SIT na račun invalidnine, ki jo tožnik prejema na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 15.3.1993 kot vojaški mirnodobni invalid V. kategorije. Pri tem ne gre za računsko odštevanje invalidskih prejemkov od odškodnine in tudi ne za enačenje invalidnine z odškodnino za nepremoženjsko škodo. Vendar mora sodišče pri določanju odškodnine upoštevati vse okoliščine. Med te spada tudi dejstvo, da je tožniku zaradi poškodb v obravnavani nesreči priznana invalidnina. Enako kot denarna odškodnina pomeni tudi invalidnina zadoščenje. Namenjena je temu, da olajša tožnikov premoženjski položaj. Zato se je v praksi sodišč uveljavilo stališče, da se invalidnine in podobni prejemki upoštevajo pri določanju denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Pravna podlaga za tako stališče je v prvem odstavku 200. člena ZOR, ki pri določanju odškodnine napotuje sodišče, da presodi vse okoliščine primera. Tožnik prejema invalidnino od 1.10.1992 dalje. V decembru 1996 je znašala 28.599,50 SIT. Glede na take podatke je znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.000.000,00 SIT utemeljeno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).