Jedro

Imetnik nevarne stvari je lahko deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, vendar pa se odgovornost imetnika nevarne stvari tudi v tem primeru še vedno presoja po načelu vzročnosti, in ne po krivdnem načelu. Po obrazloženem krivdno ravnanje toženca ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektivna, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti tožnika kot oškodovanca. Sodišče prve stopnje je deljeno odgovornost tudi ugotavljalo, in po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje prispevek tožnika k nastali škodi (ki je po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno skrbnostjo opazoval približevanja tovornjaka k prikolici, ker bi se sicer glede na majhno hitrost tovornjaka lahko še umaknil), upoštevaje pri tem tudi prispevek toženca (ki je po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno pozornostjo gledal v vzvratna ogledala, pri čemer bi se tudi moral zavedati, da tožnik pripenjanja prikolice še nikoli ni opravljal), pravilno ocenilo na 25%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžan toženec tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

750.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka 1. izreka). Nadalje je tožencu naložilo tudi plačilo odškodnine za gmotno škodo v znesku

14.146,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2000 dalje do plačila, medtem ko je tudi v tem delu višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 381.068,25 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje od plačila (točka 3. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je, da tožnik poškodb, glede katerih vtožuje plačilo odškodnine v tej zadevi, ni zadobil v obravnavanem škodnem dogodku, temveč že pred tem.

Prvostopnemu sodišču zato očita, da je zmotno sledilo navedbam tožnika, čeravno so te nelogične. Da do poškodbe ni moglo priti na način, kot zatrjuje tožnik, izhaja namreč iz izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, T. J., po katerem pri običajnem zaporednem položaju kamiona in prikolice v fazi pripenjanja, ta dva ne moreta priti v položaj, ko bi osebo, ki bi se nahajala med kamionom in prikolico, lahko stisnilo. Takšen položaj bi bil po izvedenčevem mnenju hipotetično sicer mogoč, to je v primeru, ko bi bil pripenjalni drog prikolice obrnjen v levo za 90 stopinj in bi voznik kamiona začel približevanje prikolici pravokotno s ceste, pri čemer bi pripenjalno mesto popolnoma zgrešil, vendar pa tožnik takšne variante odvijanja spornega škodnega dogodka ni zatrjeval. Da obstaja velika verjetnost, da se je tožnik poškodoval že prej, pa izhaja tudi iz s strani toženca že ves čas postopka zatrjevanega dejstva, s katerim se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ukvarjalo, da je bil namreč tožnik, ki je bil v tistem času zaposlen pri toženčevi ženi, že dva dni pred škodnim dogodkom odsoten z dela.

Opozarja tudi, da izvedenec medicinske stroke ob prvem pregledu tožnika ni ugotovil, da bi ta utrpel tudi poškodbo na desni strani prsnega koša zadaj, pod lopatico, temveč je to navedel šele v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Po drugi strani pa izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni jasno odgovoril na vprašanje, ali lahko oseba kljub zlomljenim rebrom normalno funkcionira. Izpodbija tudi pravilnost tožnikove izpovedbe o tem, kje naj bi do škodnega dogodka prišlo, namreč na asfaltnem dvorišču in ne na njivi. Glede na drugačno izpovedbo tožnika še dodaja, da je izvedenec prometne stroke pri izdelavi izvedenskega mnenja pregledal isto tovorno vozilo in prikolico, kot sta bila uporabljena v obravnavanem škodnem dogodku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po presoji izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja in zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča o 75% odgovornosti toženca pravilna tako v dejanskem, kot tudi v pravnem pogledu. Tako v prvi vrsti niso sprejemljivi očitki pritožbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Izveden dokazni postopek je namreč po oceni pritožbenega sodišča nudil sodišču prve stopnje dovolj opore za zaključek, da se je tožnik poškodoval ravno pri priklapljanju prikolice na tovornjak, ki ga je upravljal toženec, in ne morda že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje tudi logično in dosledno obrazložilo, opirajoč se pri tem predvsem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, dr. S. C., kot tudi na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, T. J.. Izvedenec medicinske stroke je namreč pojasnil, da glede na težo poškodb, ki jih je tožnik utrpel, ni mogoče, da bi ta zdržal dan ali dva brez zdravniške pomoči, saj je šlo pri tožniku za hude poškodbe, ki so zahtevale nujno bolniško zdravljenje. Pritožbenim očitkom, češ da izvedenec ni dovolj jasno odgovoril na vprašanje, ali lahko oseba kljub takšnim poškodbam normalno funkcionira, torej ni mogoče pritrditi. Glede na takšno izvedensko mnenje pa tudi ne more biti relevantno, ali je bil tožnik dva dni pred škodnim dogodkom res odsoten z dela, zato se sodišče s tem vprašanjem pravilno ni ukvarjalo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke nadalje tudi izhaja, da je najbolj logična razlaga nastanka tožnikovih poškodb (to je serijskega zloma

2. do 8. rebra s poškodbami desnega pljučnega krila, vdora zraka in tekočine v desno prsno votilno ter vdora zraka v podkožje) ravno v s strani tožnika zatrjevanem stisnjenju med tovornjak in prikolico. Pri tem pa ni relevantno, da je izvedenec šele v dopolnitvi izvedenskega mnenja dodal, da je tožnik ob tem utrpel tudi odrgnine kože v področju pod desno lopatico, saj mu je bilo vprašanje v tej smeri postavljeno šele v predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker pa gre v primerjavi z ostalimi zadobljenimi poškodbami za res blago obliko poškodbe, je tudi logično, da je izvedenec prej (ko je moral podati le mnenje o tem, katere poškodbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel), ni posebej izpostavljal. Tudi kar zadeva mnenje izvedenca prometne stroke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je namreč ta ravnotako dopustil možnost, da je do poškodovanja tožnika prišlo s stisnjenjem med tovornjak in prikolico. Res je sicer, da je izvedenec ob tem poudaril, da do stisnjenja nikakor ni moglo priti na način, kot je potek škodnega dogodka v okviru svoje izpovedbe s skiciranjem lege tovornjaka in prikolice predstavil tožnik, temveč je pojasnil, da sta morala biti v tem primeru prikolica in tovornjak v drugačnem položaju, vendar pa je to razhajanje sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo (namreč da je logično, da se tožnik zaradi hudih bolečin ob stisnjenju ne more spomniti natančnega načina stisnjenja), in pritožbeno sodišče takšno argumentacijo v celoti sprejema. Ni pa res, da naj bi s strani izvedenca opisan hipotetičen način poteka stisnjenja že presegal okvir tožbenih navedb, saj je tožnik v tožbi (ter na prvem naroku za glavno obravnavo) navedel, da je do spornih poškodb prišlo pri toženčevem vzvratnem manevriranju tovornjaka proti prikolici, katero bi moral tožnik pripeti, pri čemer je toženec z zadnjim delom tovornjaka zadel tožnika. Končno pa je treba kot nerelevantna zavrniti tudi pritožbena izvajanja o tem, kje točno se je škodni dogodek odvijal, saj se prvostopno sodišče s tem vprašanjem (pravilno) ni ukvarjalo, z utemeljitvijo, oprto na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, da to dejstvo pri ugotavljanju možnega načina stisnjenja niti ni relevantno. Tudi niso relevantna pritožbena izvajanja, češ da je bil pri izdelavi izvedenskega mnenja gotovo pregledan isti tovornjak, s katerim naj bi prišlo tudi do škodnega dogodka, saj drugačnega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Po povedanem je bilo na prvi stopnji dejansko stanje glede poteka škodnega dogodka v celoti pravilno ugotovljeno.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče tudi pravilno razporedilo odgovornost pravdnih strank v razmerju 75% proti 25% v korist tožnika. Odločitev je torej pravilna, vendar pritožbeno sodišče ne soglaša povsem z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče odgovornost toženca utemeljilo. Glede na to, da je tožnik utrpel škodo zaradi toženčevega upravljanja s tovornim vozilom, skladno s sprejeto sodno prakso pa je motorno vozilo nevarna stvar, bi moralo sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost toženca kot voznika presojati po določbi 2. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 s spr.; ZOR), po kateri se za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pri presoji odškodninske odgovornosti v primeru nesreče, v kateri je udeleženo motorno vozilo, je torej treba izhajati iz objektivne odgovornosti voznika. Vzročnost se po 173. členu ZOR domneva, imetnik nevarne stvari pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala zaradi višje sile (1. odstavek 177. člena ZOR) ali izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ker toženec v tej pravdi niti ni podal ugovornih navedb v tej smeri, odgovornosti torej ne more biti prost. Je pa lahko imetnik nevarne stvari skladno z določbo 3. odstavka 177. člena ZOR deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vendar je treba ob tem poudariti, da se odgovornost imetnika nevarne stvari tudi v tem primeru še vedno presoja po načelu vzročnosti, in ne po krivdnem načelu. Po obrazloženem krivdno ravnanje toženca torej ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektivna, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti tožnika kot oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je deljeno odgovornost (prim. 192. člen ZOR) tudi ugotavljalo, in po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje, prispevek tožnika k nastali škodi (ki je po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno skrbnostjo opazoval približevanja tovornjaka k prikolici, ker bi se sicer glede na majhno hitrost tovornjaka lahko še umaknil), upoštevanje pri tem tudi prispevek toženca (ki je po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno pozornostjo gledal v vzvratna ogledala, pri čemer bi se tudi moral zavedati, da tožnik pripenjanja prikolice še nikoli ni opravljal), pravilno ocenilo na 25%. Pravilna uporaba materialnega prava torej tudi po oceni pritožbenega sodišča ni narekovala zmanjšanja odgovornosti toženca pod 75%.

Odločitev po temelju je torej pravilna, medtem ko toženec višine tožniku na prvi stopnji dosojene odškodnine niti ne izpodbija, je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava v tem delu ugotovilo, da je bila ta pravilno odmerjena (2. odst. 350. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbi toženca ni bilo mogoče ugoditi in jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo 154. člena ZPP.