Jedro

Tožnik, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je livar, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo stoje in sede, brez poklekanja in počepanja in dela na lestvi ter brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, v štiriurnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu priznata pravica do dela v krajšem delovnem času štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani II. točki izreka tako, da se besedilo „pravica do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo lažje fizično delo v svojem poklicu“ nadomesti z besedilom „pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu oziroma drugem lažjem fizičnem delu v svojem poklicu “ in se črta besedilo „s skrajšanim delovnim časom štiri ure na dan“.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 1. 12. 2009 in št. ... z dne 14. 7. 2009 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo lažje fizično delo v svojem poklicu z omejitvami, da je zmožen za delo, ki je predvsem sedeče, brez poklekanja, brez čepenja in brez dela na lestvi, ter za delo, pri katerem je ročno premeščanje bremen največ do 7 kg, s skrajšanim delovnim časom štiri ure na dan od 18. 5. 2009 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da ima tožnik od 18. 5. 2009 dalje pravico do delne invalidske pokojnine in je toženec dolžan o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločiti s posebno odločbo (III. in IV. točka izreka). S V. točko izreka sodbe, zoper katero ni pritožbe, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 12. 2009 in št.... z dne 14. 7. 2009 in se ugotovi, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu od 18. 5. 2009 dalje, ter se mu prizna pravica do invalidnine za to telesno okvaro od 18. 5. 2009 dalje.

Zoper odločitev v I. do IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede pravice do časovne razbremenitve, saj pri tožniku obstoji preostala delovna zmožnost za delo s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot je bilo tožniku priznano po dokončni odločbi toženca. Glede ugotovitve sodnega izvedenca, da endoproteza ni primerna za prekomerno obremenjevanje, meni, da je temu zadoščeno že s priznanimi razbremenitvami v zvezi z delom, zato časovna razbremenitev ni potrebna. Delo s priznanimi razbremenitvami ne predstavlja večjih obremenitev, kot so podane v siceršnjem okolju izven dela. V kolikor pa je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev, potem mu gre na podlagi 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, saj pravico do premestitve pridobi po 91. členu ZPIZ-1 invalid, ki je zmožen za delo s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku nepravilno priznalo pravico do premestitve, tega pa v razlogih sodbe tudi ni obrazložilo. Opozarja, da v kolikor tožnik ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje, oziroma se v roku iz 97. člena ZPIZ-1 ne bo prijavil, ne bo pridobil pravice do delne invalidske pokojnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 1. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 14. 7. 2009 ter s tem v zvezi presoja tožnikove invalidnosti. V pritožbenem postopku je sporno, ali je pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev, in katere pravice pridobi tožnik s tem v zvezi.

Toženec je z dokončno odločbo z dne 1. 12. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 14. 7. 2009 na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 11. 2009, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je livar, zmožen pa je s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo stoje in sede, brez poklekanja in počepanja in dela na lestvi, ter pri katerih ne bo ročno premeščal bremen nad 10 kg, tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z navedenimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 18. 5. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove invalidnosti pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ortopedijo doc. dr. sci. A.A,, dr. med., ki je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 19. 9. 2012 ocenil, da je tožnik s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu oziroma drugo lažje fizično delo v svojem poklicu z omejitvami, da je zmožen za delo, ki je predvsem sedeče, brez poklekanja, brez čepenja in brez dela na lestvi, ter za delo, pri katerem je ročno premeščanje bremen največ do 7 kg. Pri tem je pojasnil, da kolenska endoproteza ni primerna za opravljanje fizičnega dela, saj je bila z njo vzpostavljena funkcija desnega kolena, ustrezna za vsakdanje fizične aktivnosti in ni primerna za prekomerno obremenjevanje. Tožnik težjega dela ne more opravljati brez velike nevarnosti za nastanek komplikacije, oziroma brez škode za zdravje. Preobremenjevanje pri tožniku povzroči otekanje kolena z endoprotezo, kar je opozorilni znak, da je potreben počitek. Glede na vse ugotovljeno, je po mnenju sodnega izvedenca tožnik zmožen le za lažje sedeče delo v skrajšanem delovnem času. Na toženčeve pripombe, ki se med drugim ni strinjal s časovno razbremenitvijo, je sodni izvedenec v dopolnilnem pisnem izvedenskem mnenju z dne 7. 11. 2012 vztrajal pri že podanem mnenju, torej da je pri tožniku zaradi endoproteze, oziroma njenega trajanja in nevarnosti za njeno prezgodnje omajanje, poleg fizičnih razbremenitev, potrebna tudi časovna razbremenitev. Na dodatne pripombe toženca je sodni izvedenec pri podanem mnenju vztrajal tudi v dopolnilnem pisnem mnenju z dne 12. 12. 2012. Zaslišanja sodnega izvedenca toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. Sodišče prve stopnje je takšno izvedensko mnenje sprejelo kot strokovno argumentirano in skladno z medicinsko dokumentacijo. Sodni izvedenec je pri oceni tožnikove delazmožnosti upošteval tudi izvid ortopeda z dne 2. 2. 2009, v katerem je tožniku svetovan šestmesečni štiriurni delavnik in nato osemurni delavnik z lažjimi fizičnimi obremenitvami, v kolikor ne bo zmožen za polni delovni čas, pa priporočen trajni štiriurni delavnik. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca zadostno podlago za zaključek, da je pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev potrebna tudi časovna razbremenitev. Toženec v pritožbi zato neutemeljeno vztraja, da je tožnik za drugo delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času oziroma, da pri njem ni potrebna časovna razbremenitev.

Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo lažje fizično delo v svojem poklicu z omejitvami, da opravlja delo, ki je predvsem sedeče, brez poklekanja, brez čepenja in brez dela na lestvi, ter za delo, pri katerem je ročno premeščanje bremen največ do 7 kg, s skrajšanim delovnim časom štiri ure na dan od 18. 5. 2009 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Skladno s 1. odstavkom 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V III. kategorijo invalidnosti se skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Ker je pri tožniku glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca potrebna časovna razbremenitev pri delu, torej delo v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, poleg tega pa so potrebne tudi določene razbremenitve pri opravljanju dela, je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 18. 5. 2009 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu.

Glede na takšno invalidnost je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja pravice do premestitve napačna. Skladno s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V primeru, da so potrebne še dodatne omejitve oziroma razbremenitve pri delu, zavarovancu ni mogoče priznati še pravice do premestitve, saj to pravico pridobi le invalid III. kategorije invalidnosti, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1). V primeru, ko so poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve, ima invalid s priznano pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega pod zakonskimi pogoji pravico do delne invalidske pokojnine, premestitev na delo z omejitvami pa vpliva le na odmero delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku 93. člena ZPIZ-1, se skladno s 1. alinejo 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, za kar je imelo podlago v 93. členu ZPIZ-1. Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi na podlagi 97. člena ZPIZ-1 pravico do delne invalidske pokojnine, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Glede na stanje do dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, to je do 1. 12. 2009, ko je bil tožnik v delovnem razmerju in zato vključen v obvezno zavarovanje, prijava pri zavodu za zaposlovanje v roku iz 97. člena ZPIZ-1 ni bila pogoj za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, zato je sodišče prve stopnje tožniku to pravico na podlagi 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 utemeljeno priznalo od dne 18. 5. 2009 dalje, to je od nastanka invalidnosti. To pa ne pomeni, da se bo tožniku sicer priznana pravica do delne invalidske pokojnine od dne 18. 5. 2009 dalje tudi izplačevala. Delna invalidska pokojnina se v primeru iz tretjega odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena tega zakona izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju (192. člen ZPIZ-1). O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločil toženec, kot mu je to utemeljeno naložilo sodišče prve stopnje s IV. točko izreka sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izpodbijani II. točki izreka tako, da je besedilo „pravica do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo lažje fizično delo v svojem poklicu“ nadomestilo z besedilom „pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu oziroma drugem lažjem fizičnem delu v svojem poklicu“ in črtalo besedilo „s skrajšanim delovnim časom štiri ure na dan“. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 355. člena ZPP in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.