Jedro

Določila zavarovalnih pogojev določena v 5. členu, ki opredeljuje pojem nezgode ter posebne pogoje in stanja, ki po teh pogojih nikakor ne predstavljajo nezgode, med te sodijo tudi rupture tkiv, razen pri direktnih odprtih poškodbah (7. točka tretjega odstavka 5. člena), so namreč natančna in jasna, zato, čeprav so vnaprej natisnjeni od ene stranke, ne potrebujejo posebne razlage, niti tolmačenja teh v korist nasprotne stranke. Bistveno namreč je, kot je že navedeno, da tožnik, čeprav je do poškodbe prišlo pri hitrem gibanju telesa, kar po drugem odstavku 5. člena NE-96 pomeni nezgodo, ni utrpel rupture Ahilove tetive pri direktni odprti poškodbi, ki bi sicer takšno poškodbo opredeljevala kot nezgodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) invalidnino in dnevno odškodnino zaradi škodnega dogodka z dne 4.9.2003, ko je pri igranju odbojke utrpel rupturo ahilove tetive, v skupnem znesku 2.549,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrnilo, in sicer tako v postavljenem primarnem kot tudi podrejenem (razlika je le v obliki zahtevanih obresti) tožbenem zahtevku. Glede na uspeh v pravdi je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 33,8 EUR v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti citirani sodbi je tožnik po svojih pooblaščencih vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje v kršitvi načela neposrednosti, ko ni sledilo zahtevi tožnika za neposredno izvedbo dokaza z izvedencem na glavni obravnavi, s čimer bi naj bilo kršeno določilo prvega odstavka 4. člena ZPP. Po pregledu in preizkusu zadeve v tej smeri pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Res je sicer, kot je navedeno v pritožbi, da je tožnik predlagal neposredno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, torej je predlagal neposredno izvedbo dokaza, vendar ne glede razlage zavarovalnih pogojev, kot jih je v izvedenskem mnenju uporabil izvedenec medicinske stroke, temveč zaradi preostalih navedb, ko je izvedenec zaključil, da poškodba tožniku ni zapustila trajnih posledic (peti odstavek pripravljalne vloge tožnika z dne 25.5.2009 – list. št. 41 v spisu). Morebitna ugotovitev trajnih posledic v obravnavanem primeru, ko je po zavarovalnih pogojih NE-96 invalidnina, kot tudi dnevna odškodnina, za poškodbo, ki jo je utrpel tožnik (7. točka tretjega odstavka 5. člena NE-96), ker ne gre za nezgodo, izključena, ni bistvenega pomena, zato sodišče prve stopnje, ki o tej okoliščini ni dovolilo zaslišanja izvedenca neposredno na glavni obravnavi, ni storilo očitane bistvene kršitve določb procesnega prava. Na bistveno vprašanje, ali je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel rupturo Ahilove tetive pri direktni odprti poškodbi, je namreč odgovoril izvedenec medicinske stroke (list. št. 31 v spisu) in glede tega vprašanja tožnik tudi ni predlagal njegovega neposrednega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo.

Pritožba ima sicer prav, da je v obravnavanem primeru primarno in bistveno vprašanje, kaj je „direktna odprta poškodba“, kot je že navedeno in na kar je odgovoril izvedenec medicinske stroke (pa tudi tožnik sam ni zatrjeval, da bi utrpel odprto poškodbo), ni pa moč slediti nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da je odgovor na to moč pričakovati v razlagi zavarovalnih pogojev NE-96, kot tudi, da so ti nejasni, da je 7. točka tretjega odstavka 5. člena teh v nasprotju s prvim odstavkom citiranega člena, zaradi česar bi bilo treba te, ker so adhezijskega tipa, razlagati v korist šibkejše stranke, to je tožnika. Določila zavarovalnih pogojev določena v 5. členu, ki opredeljuje pojem nezgode ter posebne pogoje in stanja, ki po teh pogojih nikakor ne predstavljajo nezgode, med te sodijo tudi rupture tkiv, razen pri direktnih odprtih poškodbah (7. točka tretjega odstavka 5. člena), so namreč natančna in jasna, zato, čeprav so vnaprej natisnjeni od ene stranke, ne potrebujejo posebne razlage, niti tolmačenja teh v korist nasprotne stranke. Bistveno namreč je, kot je že navedeno, da tožnik, čeprav je do poškodbe prišlo pri hitrem gibanju telesa, kar po drugem odstavku 5. člena NE-96 pomeni nezgodo, ni utrpel rupture Ahilove tetive pri direktni odprti poškodbi, ki bi sicer takšno poškodbo opredeljevala kot nezgodo.

Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve o poškodbi tožnika – ruptura Ahilove tetive brez direktne odprte poškodbe - pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb – NE96, katerih določila so jasna, sprejeto odločitev pa je v razlogih izpodbijane sodbe tudi natančno in skrbno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, ker pa pri delu sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka – prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.