Jedro

Toženec se neutemeljeno sklicuje, da se je s pošto dogovoril za hrambo pošiljk kot poštno ležeče. Tega ni z ničemer izkazal, poleg tega pa se sodna pisanja vročajo po posebnih zakonih (konkretno ZPP) in toženec ni mogel utemeljeno pričakovati, da ga bodo tudi sodne pošiljke čakale na pošti kot poštno ležeče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14859/2015 z dne 3. 12. 2015 ohranilo v veljavi za zneska 9,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 dalje in 459,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2015 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje (I. točka izreka). Sklep je razveljavilo za znesek izvršilnih stroškov nad 44,00 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev 171,64 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga toženec laično pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je nepravilno odločilo v prid tožnice na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je napačno ugotovilo pravilnost vročitev dopolnitve tožbe tožencu. Obvestilo o sodni pošiljki ni moglo biti puščeno, saj toženec nima hišnega predalčnika in je bilo jasno, da toženec tega obvestila ne bo prejel. O tem bi moral vročevalec obvestiti sodišče. Poleg tega je bil vročevalec seznanjen, da ima toženec s Pošto Slovenija sklenjeno pogodbo o „pošti ležeče“, ravno zaradi neuporabnega hišnega predalčnika. Toženec je do sporne pošiljke normalno prevzel vsa pisanja po pošti ležeče. Prvič je vročevalec sporno sodno pisanje - dopolnitev tožbe vročal na drugačen način, kar kaže na napako vročevalca in ne toženca. Tudi ni jasno, zakaj je pošta dopolnitev tožbe in poziv vračala sodišču že 29. 3. 2016, saj bi morala v skladu z drugim odstavkom 141. člena ZPP poštno pisanje hraniti 30 dni. Obvestilo je bilo puščeno 11. 3. 2016 in se je hranilo le 15 dni, kar ni v skladu z zakonom. Glede na dejstvo, da je bila pošta v resnici nedosledna pri vročanju sodnih pošiljk in so se vsa pisanja tožencu vročala kot poštno ležeče, to pomeni, da je toženec iz upravičenih razlogov zamudil rok za odgovor na dopolnitev tožbe. Poleg tega pa je bilo tožencu onemogočeno prebivanje na njegovem stalnem prebivališču. Razlog za uporabo poštno ležeče pošte je bil v tem, da je v hišo na naslovu ..., ki je edino domovanje toženca, nezakonito vlomil A. A. in bil vseljen do 31.3.2016, (do deložacije). V nadaljevanju toženec ponavlja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je tožnica opustila dolžno nadzorstveno varovanje nepremičnine in omogočila vlomilcu A. A. prevzem posesti nad nepremičnino. Obširno dodaja dejanske trditve, s katerimi presega pred prvostopenjskim sodiščem podano trditveno podlago ter kritizira dejanske ugotovitve.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da ni utemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno trdi, da na tožničino vlogo (dopolnitev tožbe) ni mogel odgovoriti, ker mu ni bila pravilno vročena. Tožba in tudi dopolnitev tožbe dne 9. 3. 2016, se vroča po določbah tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, ki za primer, če se naslovnik ne najde tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, predvidevajo vročitev sporočila o prispelem sodnem pisanju. Vročevalec mora obvestilo o pošiljki pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, na vratih pa le v primeru, ko je prva možnost izključena. Sodišče prve stopnje je pravilnost vročitve s fikcijo ugotovilo na podlagi vsebine vročilnice na list. št. 32, iz katere izhaja, da je vročevalec 11. 3. 2016 toženca obvestil o prispelem pismu. Obvestilo je bilo puščeno na vratih, na vročilnici pa je tudi zapisano, da toženec nima hišnega predalčnika. Fikcija vročitve je nastopila s potekom petnajstdnevnega roka za dvig pošiljke na pošti, kar je bilo v ponedeljek 28. 3. 2016 (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Naslednji dan je pošta sicer vrnila sodno pisanje sodišču, in ni zadržala pisanja še nadaljnjih 15 dni, a to na pravilno vročitev s fikcijo ne vpliva, saj je bila ta opravljena že 28. 3. 2016. 6. Pogoj za pravilnost tako imenovane fikcije vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP je, da naslovnik na naslovu, kjer se opravlja takšna vročitev, dejansko prebiva. Pritožbene navedbe, da je v relevantnem obdobju v nepremičnini na naslovu, kjer je bila opravljena vročitev, prebival A. A. (do 31. 3. 2016, ko je bil deložiran) samo po sebi ne dokazuje, da toženec ni mogel biti seznanjen z obvestilom. Še posebej zato, ker toženec ob trditvah, da je to njegovo edini domovanje, v pritožbi ne pojasni, kje naj bi v spornem obdobju dejansko bival. 7. Toženec se neutemeljeno sklicuje, da se je s pošto dogovoril za hrambo pošiljk kot poštno ležeče. Tega ni z ničemer izkazal, poleg tega pa se sodna pisanja vročajo po posebnih zakonih (konkretno ZPP) in toženec ni mogel utemeljeno pričakovati, da ga bodo tudi sodne pošiljke čakale na pošti kot poštno ležeče. 8. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

9. Ravno slednje pa toženec uveljavlja v pritožbi, ko ponavlja ugovorne navedbe in širi tam podano trditveno podlago z novimi dejanskimi okoliščinami ter kritizira ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka konkretizirano ne zanika, štejejo za priznana. Pritožbeni očitki, ki izpostavljajo zmotnost posameznih dejanskih ugotovitev sodbe niso upoštevni, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog.

10. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano, so naslednje: - pravdni stranki sta 3. 7. 2016 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero se je tožnica zavezala izvajati storitve fizičnega in tehničnega varovanja toženčeve nepremičnine, toženec pa se je zavezal plačati stroške varovanja; - tožnica vtožuje plačilo opravljenih storitev na podlagi po dveh računih (z računom št. 1510944 v znesku 459,20 EUR za opravljene storitve v zvezi s postavitvijo varnostnega programskega sistema, kar je predpogoj za začetek izvedbe varovanja nepremičnine; z računom št. 12502745 v znesku 9,44 EUR pa za opravljeno varovanje za čas od 3. 7. do 10. 7. 2015, ko je opravila intervencijo v zvezi z vlomom v toženčevo nepremičnino s strani A. A. in o tem tudi obvestila toženca); - toženec ni dokazal, da je tožnica v zvezi z varovanjem opustila dolžno nadzorstvo v zvezi z ravnanjem vlomilca; - v primeru urgentne potrebe po varovanju nepremičnine zaradi osebe A. A., s katerim je bil toženec v sporu (motenje posesti), bi moral toženec v skladu s 5. členom pogodbe o sodelovanju predhodno obvestiti tožnico o nastali situaciji, ki bi vplivala na pravočasno izvršitev prevzete storitve, pa tega ni storil; - toženec ni vrnil opreme - 13. 7. 2015, ko se je na toženčevi nepremičnini ponovno pojavil A. A., je med pravdnima strankama soglasno prenehalo pogodbeno razmerje.

11. Glede na takšne dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (pogodbeno pravo in določbi 619. in 626. člen Obligacijskega zakonika o podjemni pogodbi), ko je odločilo, da je toženka dolžna plačati stroške povezane z izvedenim varovanjem njegove nepremičnine.

12. Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člena ZPP).

13. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi o pritožbi in so bili zato stroški odgovora nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).