Jedro

V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko številko uporablja v goljufive namene. V takih primerih pa je davčnemu organu omogočeno, da na podlagi 80. člena ZDDV-1 lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV in s tem prepreči nadaljevanje utaje DDV. Smisel in namen omenjene zakonske določbe je namreč prav v tem, da mora biti v takem primeru davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta identifikacija za namene DDV, saj gre za ukrep v boju proti davčnim goljufijam.

Za odvzem identifikacije za namene DDV na podlagi 80. člena ZDDV-1 zadošča, da obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV, kar je v obravnavani zadevi ugotovljeno. Ni pa ob tako ugotovljenem sumu treba že tudi izkazati obstoj tožnikovega subjektivnega elementa, torej, da je tožnik vedel ali pa da bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo zlorabo sistema DDV. Slednje bo treba ugotavljati v morebitnih nadaljnjih postopkih po pravilih materialnega prava in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Za odločitev v obravnavani zadevi pa zadošča že izkazan sum zlorabe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) odločila, da tožniku z dnem 9. 10. 2014 preneha identifikacija za namene DDV (1. točka izreka). Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka izhaja, da finančnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da je tožnik zahteval povrnitev stroškov in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožniku finančni organ 30. 9. 2014 izdal odločbo, s katero je odločil, da mu z dnem vročitve te odločbe preneha identifikacija za namene DDV. Navedeno odločbo je z odločbo z dne 13. 7. 2015 odpravil drugostopenjski organ in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Prvostopenjski organ je tako odločal v ponovnem postopku. Tožnik je bil od 24. 7. 2013 dalje zavezanec za DDV. Pogoje, zaradi katerih lahko davčni organ odloči, da davčnemu zavezancu preneha identifikacija za namene DDV, določa drugi odstavek 80. člena ZDDV-1 in podrobneje 132. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Davčni organ je v nadzornih postopkih pridobil informacije o okoliščinah, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožnik vključen v transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Davčni organ je tožnika o tem, glede poslovanja s kupci: - A., - B., C. in - D. obvestil z obvestilom z dne 9. 9. 2014, ki mu je bilo vročeno 16. 9. 2014. Tožnik je bil 30. 7. 2014 pozvan k predložitvi samoprijave za neopravljene dobave v EU, vendar je v odgovoru izjavil, da je italijanskima družbama (v nadaljevanju tudi IT) A. in B. ponovno predložil vse izdane račune. Dokazila o poslanih računih kupcema tožnik ni dostavil. Tožnik dejanskih dobav blaga omenjenima kupcema ni dokazal. 3. Davčni organ navaja nepravilnosti (stran 3 do 5 izpodbijane odločbe), ki so bile ugotovljene na podlagi mednarodne izmenjave podatkov v postopku nadzora dobav blaga, ki jih je tožnik poročal v obračunih DDV-O in v poročilih o dobavah - RP-O. Navaja tudi katere od IT družb, s katerimi je posloval tožnik (v vlogi kupcev), so bile prepoznane kot missing trader družbe (podatkovna baza VIES). Iz nepravilnosti, ki jih navaja, in informacij, pridobljenih s strani italijanske davčne uprave, davčni organ zaključuje, da je mogoče povzeti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje z družbami - kupci, ki so rizični, saj od večine dobav DDV ni plačan nikjer, s tem da IT zavezanci niso dosegljivi, IT družbe ne obstajajo na naslovu dejavnosti ali so že prenehale zaradi ugotovitve, da so le-te missing trader družbe. Tožnik je sodeloval v postopku ugotavljanja opravljenih dobav IT kupcem s tem, ko je bil 30. 7. 2014 pozvan za predložitev samoprijave in mu je bilo 9. 9. 2014 poslano obvestilo, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da je tožnik vključen v transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožnik na omenjeni poziv in obvestilo ni predložil dokazil, ki bi nesporno dokazovala upravičenost oprostitve plačila DDV v skladu s 46. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pri tožniku je bil 22. 4. 2015 uveden davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in 12. 2. 2016 sestavljen zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih. Tožnik je bil v postopku DIN pozvan za dajanje pojasnil glede razjasnitve dejanskega poslovanja, ki jih je podal 12. 6. 2015. Davčni organ povzema pojasnila tožnika glede poslovanja s partnerji iz Kitajske in italijanskimi kupci. Na podlagi danih pojasnil, ki jih povzema, davčni organ zaključuje, da je tožnik vedel ali moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del kupčevih davčnih utaj. Poleg tega je bilo v nadzoru tudi ugotovljeno, da tožnik prejema nekatera plačila blaga s strani kupcev iz Italije v gotovini. Tako tožnik izda blagajniški prejemek in naknadno opravi polog na TRR. Gotovinska plačila znašajo tudi več kot 10.000,00 EUR po posameznih plačilih, kar je v nasprotju z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Zaradi nepravnosti, ugotovljenih v postopku preverjanja IT kupcev, ki se nanašajo na neopravljene samoobdavčitve od pridobitev blaga, kar kaže na to, da blago ni bilo dobavljeno oz. ni bilo dobavljeno v celoti, rizičnost IT kupcev ter izdajanje dvojnikov računov s strani tožnika, davčni organ zaključuje, da obstajajo pri tožniku upravičeni razlogi za sum zlorabe identifikacijske številke. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku z dnem 9. 10. 2014 preneha identifikacija (identifikacijska številka) za namene DDV.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločitev zavrnilo, saj se z navedeno odločitvijo strinja. Tudi pritožbeni organ meni, da v predmetni zadevi obstojajo indici, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo nezakonito uveljavljanje davčne ugodnosti oziroma zlorabo sistema DDV. Med drugim se sklicuje, da tožnik pri poslovanju s kupci, ki so navedeni, ni sprejel niti minimalnih previdnostnih ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo. Sklicuje se tudi na sodno prakso Sodišča EU, iz katere izhaja, da bi morali subjekti sprejeti ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije. V obravnavani zadevi poslovanje tožnika močno odstopa od normalne poslovne prakse. Gre za poslovanje brez ekonomskega smisla in je utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal v dobri veri. Pritožbeni organ se nadalje sklicuje na zapisnik DIN z dne 12. 2. 2016, s katerim je bil tožnik seznanjen pred izdajo izpodbijane odločbe. Na zapisnik DIN je lahko podal pripombe v 20 dneh od vročitve zapisnika. Tožnik je podal delne pripombe 17. 3. 2016, ki jih je prvostopenjski organ prejel 18. 3. 2016, torej pred vročitvijo izpodbijane odločbe (vročena 22. 3. 2016). Pritožbeni organ je vpogledal v tožnikove pripombe (tako z dne 17. 3. 2016 kot pripombe z dne 17. 5. 2016) ter ugotavlja, da gre zgolj za pavšalne navedbe ter da tožnik ni podal pojasnila glede ekonomskega smisla poslov, v zvezi s katerimi se mu očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti za goljufijo oziroma zlorabo v zvezi z DDV s strani njegovih kupcev.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Najprej tožnik očita kršitev načela kontradiktornosti in kršitev 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnik je večkrat pisno prosil za preslikavo listin, ki so bile prejete od italijanskih davčnih organov, vendar njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Iz navedenega razloga ne more vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Citira določbe 146. člena ZUP, po katerem ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka. Tožniku so bile kršene temeljne ustavne pravice (22. člen Ustave RS) in 6. člen Evropske konvencije o pošteni obravnavi, ki se izraža v načelih poštenega dokaznega postopka, kontradiktornosti postopka oziroma enakega položaja strank med postopkom in zahtevi po argumentirani odločbi. Ravnanje davčnega organa povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo, ki pomeni kršitev načela pravne države. Davčni organ arbitrarno, brez navedbe predpisa, ustvarja neobstoječo obveznost tožnika. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje osebe, ki je poslala podatke o italijanskih kupcih in sklic ustne obravnave v skladu s 154. členom ZUP. Ustna obravnava je obligatorna, kadar je treba opraviti ogled, zaslišanje prič ali izvedencev. Načelo kontradiktornosti mora biti spoštovano v vseh pravnih postopkih. Tožniku še vedno niso dostavljene kopije t. i. „mednarodnih poizvedb“ na podlagi Uredbe Sveta EU 904/2010. S tem je tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave RS in 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člen EKČP. 6. Izpodbijana odločba temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih. Davčni organ je selektivno ugotavljal dejstva, s tem pa kršil temeljne ustavne pravice tožnika do poštene obravnave. Davčni organ je ugotavljal dejstva v tajnem postopku, saj ni seznanil tožnika, da bo opravljen ogled mesta razkladanja za družbe, ki jih navaja. Pri tem je prezrl kogentna določila 154. člena ZUP, po katerem mora uradna oseba razpisati obligatorno ustno obravnavo, kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče. Izjeme pa so mogoče samo tedaj, kadar jih zakon izrecno dovoljuje. Ustava RS v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Iz navedene ustavne zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka. Stranki mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se izjasni tako glede na dejanska kot glede na pravna vprašanja. Načelo kontradiktornosti mora biti spoštovano v vseh pravnih postopkih. Ravnanje davčnega organa povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo, ki pomeni kršitev načela pravne države.

7. Tožnik davčnemu organu nadalje očita, da ne konkretizira svojih očitkov glede vedenja tožnika, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije. Davčni organ se namreč ni opredelil ali gre za naklep (je vedel) ali za malomarnost (bi moral vedeti), saj tožniku očita eno in drugo, zaradi česar očitek ni konkretiziran. Med naklepom in malomarnostjo obstaja velika razlika. Davčni organ ni imel niza nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani v celoto, ali ki bi se tako dopolnjevali, da bi tvorili zaprt krog. Na tej podlagi pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožnik vedel za goljufijo, ki naj bi jo storil prejemnik blaga ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Tožnik meni, da davčni organ arbitrarno posega v pravice tožnika in mu nalaga nesorazmerno breme pri bojevanju proti potencialnim davčnim goljufom. Sprašuje se, ali je tožniku bila na voljo pravna norma, ki bi ga zavezovala, da preverja podatke o poslovanju kupcev blaga ter ali se mu lahko naloži, da pozna sodno prakso domačih sodišč in Sodišča EU. Navaja 18. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanaša na podatke, ki so davčna tajnost. Podatki o davčnih zavezancih, ki so na voljo davčnemu organu, niso istočasno na voljo njihovim poslovnim partnerjem, saj so davčna tajnost. Davčni organ neupravičeno nalaga obveznosti davčnemu zavezancu, ki jih objektivno ni moč uresničiti.

8. Tožnik meni, da bi davčni organ moral raziskati, kako bi v enakih okoliščinah ravnala kakšna druga oseba, ki bi jo obvezovala enaka pravila. Davčnemu organu očita, da je kršil pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 22. člena in 25. člena Ustave RS, saj se ni opredelil ali je tožnik ravnal naklepno ali malomarno. Dejstva se v upravnem postopku ugotavljajo s stopnjo prepričanja ali gotovosti, kar pomeni, da ni dovoljen dvom ali gre za naklep ali malomarnost. V primeru, da bi tožnik ravnal naklepno, bi organ moral ugotoviti, da je med prodajalcem in kupcem blaga obstajal dogovor. V primeru, da je tožnik ravnal malomarno, pa bi moral ugotoviti, na kakšen način bi stranka lahko preverila podatke, da so kupci blaga „missing trader“ družbe. Davčni organ se neupravičeno sklicuje na sodbo SEU v zadevi Mecsek-Gabona. Davčni organ bi moral med drugim ugotoviti, v čem se je ravnanje tožnika pri poslovanju z omenjenim družbami tako razlikovalo od njegovega siceršnjega ravnanja v tovrstnih poslih in od običajne prakse v tovrstnih poslih, saj je tožnik posloval s petdesetimi družbami, pa je bilo vse v redu. Davčni organ presoja tožnikovo poslovanje na premajhnem vzorcu. Davčni organ bi moral ugotoviti v čem je tožnikovo njegovo poslovanje v spornih poslih tako odstopalo od pričakovane skrbnosti, da je na podlagi tega mogoče sklepati, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji. Davčnemu organu pa tožnik očita tudi kršitev načela sorazmernosti. Davčni organ namreč arbitrarno posega v tožnikove pravice in mu s tem, ko mu nalaga nesorazmerno breme pri bojevanju proti davčnim goljufom resno poslabša njegov ekonomski položaj in celo krši tožnikovo pravico do pravnega sredstva. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, kot jih priglaša. 9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po 80. členu ZDDV-1, ki nosi naslov „Prenehanje identifikacije za namene DDV“ davčni organ, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV (drugi odstavek 80. člena ZDDV-1). Gre za določbo, ki je bila v naš pravni red sprejeta z novelo ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/2009, ki velja od 1. januarja 2010). Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek 80. člena ZDDV-1). V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost1 ( ZDDV-1B) je v zvezi z 80. členom ZDDV-1 navedeno, da „pri sumu zlorabe identifikacijske številke za namene DDV, z namenom, da se drugemu davčnemu zavezancu neupravičeno omogoči odbitek DDV, je davčnemu organu omogočen hiter odvzem ID za DDV (neplačujočemu gospodarskemu subjektu) in s tem preprečitev nadaljevanja utaje DDV. Eden od ključnih elementov za delovanje davčnih goljufij tipa davčni vrtiljak je namreč ID za DDV, ki mora biti ob zaznavi goljufije davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta, zato je tudi predvideno, da pritožba zoper odvzem ID številke za DDV ne bo zadržala izvršitve odločbe o prenehanju identifikacije za namene DDV. Ta odločba mora biti izvršljiva takoj po vročitvi, da se zavezanec izbriše iz sistema DDV“. Komentar k 25. členu navedenega predloga zakona med drugim navaja, da se “v 80. členu ZDDV-1 uvaja dodaten ukrep v boju proti goljufijam in je namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj s tem, da omogoča hiter odvzem ID številke za DDV. Davčni zavezanec ID številko za DDV zlorablja na primer tako, da izdaja račune, ki drugim zavezancem omogočajo odbitek DDV, pri čemer pa dejansko ne opravlja neodvisne ekonomske dejavnosti – izdajanje tako imenovanih fiktivnih računov.“

12. Na podlagi 273. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347, 11. 12. 2006, stran 1, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) lahko države članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja. Bistven cilj identifikacije davčnih zavezancev je ugotovitev pravilnega delovanja sistema DDV. Dodelitev identifikacijske številke za DDV pomeni dokaz o davčnem statusu davčnega zavezanca za namene DDV in poenostavlja nadzor davčnih zavezancev zaradi pravilnega pobiranja davkov ter je pomemben dokaz o opravljenih transakcijah (glej sodbo SEU C-527/11 v zadevi Ablessio SIA, točke 18, 19 in 20). Iz ustaljene sodne prakse SEU je mogoče razbrati, da imajo države članice tudi legitimen interes za ustrezno ukrepanje, da bi zavarovale svoje finančne interese, in da je boj proti goljufijam, davčnim utajam in mogočnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva 2006/112 priznava in spodbujala. Države članice lahko v skladu s členom 273(1) navedene direktive legitimno določijo primerne ukrepe za preprečitev zlorabe identifikacijskih številk, zlasti s strani podjetij, katerih dejavnost in posledično status davčnega zavezanca bi bila povsem fiktivna (točki 28 in 30 zgoraj že navedene sodbe v zadevi Ablessio SIA).

13. V obravnavani zadevi je davčni organ pridobil informacije o okoliščinah, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožnik vključen v transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. V postopku nadzora dobav blaga, glede katerih je tožnik poročal v obračunih DDV-O in v poročilih o dobavah italijanskim kupcem, so bile na podlagi mednarodne izmenjave podatkov ugotovljene nepravilnosti. Tako je bilo ugotovljeno: - da kupec A. ni opravil samoobdavčitev od pridobitev blaga od celotne vrednosti dobav, o katerih je poročal tožnik. Davčni organ je tožnika o tem obvestil z obvestilom z dne 9. 9. 2014; - da kupec B. ni opravil samoobdavčitve od vseh pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika; - da kupec E., ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika. Poleg tega IT kupec na sedežu dejavnosti niti na domačem naslovu ni dosegljiv; - da kupec F. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika. Na prijavljenem naslovu ni znakov poslovanja družbe. Navedeni družbi je 5. 11. 2014 identifikacijska številka za DDV prenehala; - da kupec G. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika, čeprav so bile v računovodstvu IT kupca najdene nekatere prevozne listine; - da kupec C. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika. Prav tako je bilo ugotovljeno, da družba dejavnosti na poslovnem naslovu ne opravlja, odgovorna oseba pa je nedosegljiva. Iz podatkovne baze VIES je razvidno, da je IT kupec prepoznan kot missing trader družba, zato ji je bila identifikacijska številka za DDV prenehana 30. 6. 2014; - da kupec D. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika; - da kupec H. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika; - da kupec I. ni opravil samoobdavčitve od pridobitev blaga s strani poročanih dobav tožnika. Na podlagi podatkovne baze VIES je bilo tudi ugotovljeno, da je IT kupec tožnika J. prepoznan kot missing trader družba, zato mu je bila 30. 4. 2014 prenehana identifikacijska številka za DDV.

14. Po presoji sodišča navedene ugotovitve, to je dejstvo, da je tožnik posloval s prej navedenimi kupci, to je italjanskimi družbami, pri katerih je (s pomočjo mednarodne izmenjave podatkov) ugotovljena vrsta nepravilnosti in ki za večino dobav, ki jih je prijavil tožnik, samoobdavčitve niso opravile, nekatere od teh družb pa spoznane za MT družbe, predstavljajo med drugim tiste objektivne okoliščine, zaradi katerih je davčni organ utemeljeno zaključil, da pri tožniku obstajajo razlogi iz 80. člena ZDDV-1 za prenehanje identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune družbam v Italiji, od katerih nekatere niso bile dosegljive na sedežu dejavnosti oziroma na tem naslovu ne opravljajo dejavnosti ter niso opravile samoobdavčitve. Zaključek, da pri tožniku obstajajo razlogi iz 80. člena ZDDV-1 za prenehanje identifikacije za namene DDV, pa je bil v postopku tudi po presoji sodišča mogoč tudi na podlagi pojasnil, ki jih je davčni organ v postopku pridobil od tožnika. Tožnik je v postopku sam pojasnil, da je v stik s kupci iz Italije prišel preko izvoznika na Kitajskem, slednji pa se je z italijanskimi družbami dogovoril za prodajno ceno. Prav tako je sam povedal kako je potekalo poslovanje in sicer, da je sam italijanski kupec naročil blago pri kitajskem izvozniku ter da je tožnik prejel navodilo od kitajskega dobavitelja komu in kam dostaviti blago. Navodila prevozniku je sicer dal tožnikov direktor, vendar po podatkih in navodilih izvoznika. Tudi v primeru, da IT kupci zamujajo s plačili, ni bilo dogovorjeno nikakršno zavarovanje, v primeru neplačila kupcev je bil le dogovor, da se kitajskemu izvozniku ne poravna, dokler italijanski kupec ne plača blaga. Tudi po presoji sodišča je nenavadno, da je tožnik preverjal kupce zgolj tako, da je preveril veljavno davčno številko v VIES, sploh ob dejstvu, da je posameznim družbam dobavil za več kot milijon evrov blaga. Prav tako je po presoji sodišča nenavadno, da naj bi tožnik preverjal naslove, kamor je bilo blago dostavljeno in razloženo, kot zatrjuje tožnik v izjavi z dne 11. 6. 2015, s tem da je bilo glede naslova ... Sestro ... v povezavi s kupcem F. in deloma tudi B. v postopku ugotovljeno, da se tam nahajajo prostori znane verige supermarketov in da ni nobene sledi o povezavi z IT kupcema tožnika.

15. Zato so po presoji sodišča omenjene v postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem tudi po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre po presoji sodišča tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko številko uporablja v goljufive namene. V takih primerih pa je davčnemu organu omogočeno, da na podlagi 80. člena ZDDV-1 lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV in s tem prepreči nadaljevanje utaje DDV. Smisel in namen omenjene zakonske določbe je namreč prav v tem, da mora biti v takem primeru davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta identifikacija za namene DDV, saj gre za ukrep v boju proti davčnim goljufijam.

16. Davčna organa tožniku tudi očitata, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del kupčevih davčnih utaj oziroma, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo nezakonito uveljavljanje davčne ugodnosti oziroma zlorabo sistema DDV (tako imenovani tožnikov subjektivni element). Kot že pojasnjeno, za odvzem identifikacije za namene DDV na podlagi 80. člena ZDDV-1 po presoji sodišča zadošča, da obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV, kar je v obravnavani zadevi ugotovljeno. Ni pa po presoji sodišča ob tako ugotovljenem sumu treba že tudi izkazati obstoj tožnikovega subjektivnega elementa, torej, da je tožnik vedel ali pa da bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo zlorabo sistema DDV. Slednje bo treba ugotavljati v morebitnih nadaljnjih postopkih po pravilih materialnega prava in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Za odločitev v obravnavani zadevi pa zadošča že izkazan sum zlorabe. Zaradi slednjega je imel davčni organ podlago za ravnanje v določbi 80. člena ZDDV-1. Gre za ukrep v boju proti goljufijam, ki je, kot je že pojasnjeno, namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj in ki omogoča hiter odvzem identifikacije za namene DDV.

17. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Tožnik je bil v postopku pozvan za predložitev samoprijave z dne 30. 7. 2014, prav tako mu je bilo 9. 9. 2014 poslano tudi obvestilo, da je vključen v transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožniku je bila tako dana možnost sodelovanja v postopku. Vendar tožnik v postopku ni predložil dokazil, s katerim bi ovrgel sum zlorabe ID številke. Tožnik je v postopku sodeloval in bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče zavrača očitane kršitve pravil postopka, ker tožniku toženka ni poslala fotokopij listin, prejetih od italijanskih davčnih organov, saj ima tožnik kot stranka v postopku pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente (82. člen ZUP). Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi to pravico izkoristil ali da bi mu toženka to pravico omejevala. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da bi davčni organ moral opraviti zaslišanje osebe, ki je poslala podatke o italijanskih kupcih. Gre namreč za mednarodno izmenjavo podatkov, skladno z Uredbo Sveta (EU) št. 904/20102 in sodišče ne dvomi v tako pridobljene podatke, tožnik pa niti ni pojasnil zakaj bi bilo zaslišanje potrebno. Prav tako ne gre za tajni postopek, kot to očita tožnik. Tudi ne gre za stranki z nasprotujočimi interesi, da bi davčni organ moral opraviti ustno obravnavo. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori glede kršitve kontradiktornosti niso utemeljeni. Tožniku je bila v postopku dana možnost sodelovanja, seznanjen je bil z zapisnikom o vsebinskih ugotovitvah, vendar kot že pojasnjeno, ni predložil dokazil s katerimi bi ovrgel sum zlorabe identifikacije za namene DDV.

18. Ugovore glede tožnikovega subjektivnega elementa sodišče kot nerelevantne zavrača. To vprašanje bo lahko predmet preizkusa odločitve, ki bo sledila DIN (84. člen ZDavP-2). Sem sodijo tudi očitki, da bi davčni organ moral raziskati, kako bi v enakih okoliščinah ravnala kakšna druga oseba, ki bi jo obvezovala enaka pravila, kot tudi očitki, da je bilo tožnikovo poslovanje presojano na premajhnem vzorcu oziroma da ni bilo ugotovljeno tožnikovo siceršnje ravnanje v tovrstnih poslih.

19. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore glede kršitve načela sorazmernosti. Iz 6. člena ZDavP-2 (ki se nanaša na načelo sorazmernosti) izhaja, da davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov (prvi odstavek). Iz drugega odstavka navedenega člena pa izhaja, da pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da bi davčni organ kršil načelo sorazmernosti. Načelo sorazmernosti iz citirane zakonske določbe ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. V obravnavani zadevi ima izpodbijana odločitev podlago v oceni, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. V takih primerih pa je tudi iz ustaljene prakse Sodišča EU mogoče razbrati, da imajo države članice legitimen interes, da za zavarovanje svojih finančnih interesov ustrezno ukrepajo in da je boj proti goljufijam, davčnim utajam in mogočim zlorabam cilj, ki ga Direktiva 2006/112 priznava in spodbuja. Izpodbijana odločitev predstavlja ukrepanje, ki je v skladu z omenjenimi cilji, kar je tudi ustrezno argumentirano.

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, kakor tudi ne očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločalo na nejavni seji (brez glavne obravnave) na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Tožnik je sicer predlagal glavno obravnavo, pri čemer pa ni pojasnil razlogov, zaradi katerih bi bila le-ta potrebna.

22. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 1 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, Poročevalca Državnega zbora, EVA 2008-1611-0062, prva obravnava. 2 Uredba Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L 268 z dne 12. 10 . 2010).