Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala.

Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (točka III. izreka sodbe) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka, namesto v višini 131,62 EUR , v višini 75,48 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 54779/2010 z dne 21.4.2010 v prvem in v tretjem odstavku izreka in sicer za glavnico v višini 808,76 EUR, zakonske zamudne obresti od te glavnice od 16.10.2007 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 40,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 131,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti iz razloga napačne uporabe materialnega prava, ker je pri obračunu nadomestila toženi stranki uporabilo tarife iz pravilnika 1998. V nadaljevanju obširno pojasni svoje stališče, da je pravilno obračunavanje nadomestila po tarifi iz pravilnika iz leta 2006. Kot primer napačno uporabljene tarife iz leta 1998 v pritožbi tožeča stranka izpostavi avtorski honorar za prodajalno v C, kjer bi znašal pravilen izračunan avtorski honorar po tarifi 1998 skupaj z DDV 36,13 EUR in ne le 34,18 EUR, kakor je izračunalo sodišče. Do napačnega izračuna je prišlo zato, ker sodišče za večino poslovalnic tožene stranke ni upoštevalo pribitka 1,75 EUR za presežke nad dopolnjenimi 100 m2 oziroma 200 ali 500 m2, ampak je te presežke preprosto izpustilo pri obračunu. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev sodišča o pravdnih stroških. Upoštevati bi moralo, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 % , po višini pa 66 %, zaradi česar je v pravdi uspela 83 %, torej ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in bi ji morala tožena stranka povrniti vse pravdne stroške.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe ter se prav tako sklicuje na vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da sodišče pri odločanju, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo ter v kakšnem obsegu nosi dokazno breme glede zatrjevane uporabe glasbe, ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih, niti ni upoštevalo namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam na toženi stranki ter, da slednja tega ni uspela dokazati. Nadalje se pritožba sklicuje na vsebino dokumenta Evropske komisije MEMO/08/511. Sodišče se do navedenega dokumenta Evropske komisije ni opredelilo, niti do stališča urada RS za intelektualno lastnino na internetni strani urada. Čeprav je na tožeči stranki breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, tožeča stranka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov. V zvezi s tem se je sodišče napačno ukvarjalo z vprašanjem, kaj vse bi morala navesti in izkazati tožena stranka, da bi dokazala, da pri njej predvajana glasbena dela niso vsebovana v repertoarjih drugih kolektivnih organizacij ter pri tem napačno naprtilo trditveno in dokazno breme toženi stranki, da bi morala za vsako posamezno glasbeno delo predložiti vse podatke, za kar ni podlage v materialnem pravu. Nepravilna je obrazložitev sodišča, da bi tožeča stranka lahko šele po predložitvi takšnih podatkov imela možnost preveriti, ali so ta glasbena dela vsebovana v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Tudi določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da vtožuje avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi tožena stranka predvajala glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi. Tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala trditvam tožene stranke, da glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju predvajala v svojih poslovalnicah, niso dela slovenskih avtorjev in niso v repertoarjih nobene tuje kolektivne avtorske organizacije, zato se ta dejstva štejejo za priznana. Nepravilno je sodišče tolmačilo nemško pravno ureditev glede dokaznega bremena. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. Tožena stranka je dokazovala s potrdili družbe R ter avstrijske družbe S, da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju nobene kolektivne organizacije, kar je bistveno pri vprašanju, ali je tožnica upravičena do avtorskega honorarja za priobčitev teh del. Sodišče je ravnalo napačno, ko je elektronskemu dopisu AKM iz leta 2008, ki ga je v dokaz predložila tožeča stranka, pripisalo dokazno vrednost, ki je slednji nima. Glede 182. člena ZASP, sodba opozarja, da navezne okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da imetniki pravic, katerih dela so priobčena javnosti po satelitu, uživajo varstvo po ZASP, v konkretnem primeru niso izpolnjene, zato je sodišče ravnalo nepravilno, ko je za razsojo uporabilo slovensko pravo. Sodišče bi moralo uporabiti avstrijsko pravo. Pri zneskih avtorskega honorarja za restavracijo v V sodišče ni upoštevalo določbe pravilnika, da so za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo tarife nižje za 30 %. Pri odmeri stroškov postopka pa sodišče ni pravilno upoštevalo določb Zakona o odvetniški tarifi in sicer tarifne št. 3100, napačno je pri stroških tožeče stranke upoštevalo potne stroške pooblaščenke za pristop na narok, pri stroških tožene stranke pa ni upoštevalo takse za ugovor ter 20 % DDV za materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo, zavračata vse pritožbene trditve in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter ustrezno odločitev pritožbenega sodišča. 5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke glede glavne stvari, utemeljena pa je delno le glede stroškovne odločitve.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe pravdni stranki uveljavljali obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer tožena stranka očita sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih ter nejasnost in nasprotja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče očitane bistvene kršitve po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni ugotovilo, sodba ima jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je tudi (glede glavne stvari) pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) upravlja z avtorskimi pravicami. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskega plačila honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ki v svojih poslovnih prostorih predvaja glasbo in sicer na podlagi 18. računov z zapadlostjo 15.10.2007. Stališče tožeče stranke je, da je po ZASP dolžna ščititi interese avtorjev, zato je na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je v spornem obdobju preko različnih aparatov predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih kljub odpovedi pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del z dne 5.4.2007. Bistveni ugovor tožene stranke pa je v tem, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi ter, da gre za dela, ki niso niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarjih drugih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela, ampak je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov tožeča stranka varuje, zato se plačilu avtorskega honorarja tožena stranka kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam ne more izogniti.

8. Materialnopravna podlaga za presojo zahtevka tožeče stranke je v določbah ZASP, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede višine avtorskega honorarja, pa je bilo potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik 98), katerega določbe je sodišče prve stopnje prav tako pravilno uporabilo. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom, kot v konkretni zadevi ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V zvezi s pritožbo tožene stranke je treba najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sistematično odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Razlogi sodbe so pravilni in popolni in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in jih v izogib ponavljanju povzema kot svoje. Glede na posamezne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je v ZASP predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, tudi brez pogodbe z avtorjem (147. in 151. člen ZASP). Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, tako domačih kot tujih avtorjev, kot izhaja iz določbe prvega člena in 2. točke drugega člena Pravilnika 1998 (enako pravilnik 2006). Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v navedenem pravilniku. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev, zato ne moreta odločilno vplivati na odločitev. Zato je napačno pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo za to pooblastijo kolektivne organizacije, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov.

9. Pravilno je stališče sodbe tudi glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se nanjo sklicuje v celoti. Drži pritožbena trditev tožene stranke, da je njeno dokazovanje šlo v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, vendar tudi to dejstvo, tudi če bi bilo ugotovljeno, še ne dokazuje, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali.

10. Zmotno je tudi stališče tožene stranke v pritožbi, da je za obravnavane zadeve skladno s 182. členom ZASP potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da bi moralo odmeriti nadomestilo za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 (Ur. list RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2007) in ne po tarifi Pravilnika 1998. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobil moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil (26. člen ZASP-B). Glej odločbo VS RS II Ips 160/2011. Glede višine odmerjenega avtorskega honorarja

11. Tožeča stranka sicer pravi, da je sodišče tudi upoštevaje pravilnik iz leta 1998 napačno izračunalo avtorski honorar za večino poslovalnic tožeče stranke. To je pavšalna navedba, ki ni upoštevna. Je pa tožeča stranka izpostavila izračun za poslovalnico v Cv velikosti 773 m2. V tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče je pravilno odmerilo honorar, upoštevaje velikost prostora do 600 m2, v višini 29,79 EUR, za nadaljnjih 100 m2 še 1,75 EUR, za ostanek m2 (73 m2), ki ne dosega 100 m2, pa po določilih Pravilnika ni osnove. Tožena stranka je kot nepravilen izpostavila izračun avtorskega honorarja za restavracijo v V., ker sodišče tega, da gre za restavracijo ni upoštevalo in honorarja ni znižalo za 30 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podala ugovor gostinskega obrata s popolno ponudbo šele v pritožbi, kar pa je prepozno (337. člen ZPP) in zato neupoštevno.

Glede stroškov

12. Obe pravdni stranki izpodbijata odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče stroške odmeriti ločeno glede na uspeh po temelju in uspeh po višini, nima podlage v določilih ZPP. Takšen način izračuna stroškov je v sodni praksi uveljavljen le v izjemnih primerih. Je pa slediti toženi stranki, ki opozarja, da bi sodišče moralo ob pravilni uporabi tar. št. 3100, nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pri stroških tožeče stranke všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo za 40,15 EUR preveč stroškov. Ker je pooblaščenka tožeče stranke pristopila na tri naroke med istima strankama v enem dnevu, bi sodišče za posamezni narok lahko priznalo le 1/3 potnih stroškov, to pa znaša 9,41 EUR, torej ji je priznalo 18,82 EUR preveč. Priznani stroški tožeče stranke tako znašajo 275,27 EUR in ker je tožeča stranka uspela s 66 % zahtevka, ji je tožena stranka dolžna povrniti 181,67 EUR. Pritožbi tožene stranke je slediti v delu, ko pravi, da ji prvo sodišče neupravičeno ni priznalo sodne takse za ugovor v višini 40,00 EUR in 20 % DDV na materialne stroške v višini 10,94 EUR. Stroški tožene stranke so tako 312,64 EUR, glede na uspeh v višini 34 %, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 106,29 EUR. Po pobotanju pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 75,48 EUR.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu in zato je sklep o stroških vsebovan v sodbi ustrezno spremenilo (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v napadenem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Tožena stranka pa je uspela le v odločitvi glede stranske terjatve. Odgovori na pritožbo niso pripomogli k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Bili so nepotrebni, zato jih stranke krijejo same.