Jedro

Odobritev brezplačne pravne pomoči bi bila v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, saj tožnici že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, ki poleg sodišča zavezuje tudi policijo in državnega tožilca, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Ob tej, v izpodbijani odločbi dobro obrazloženi utemeljitvi, ter ugotovitvi s katero sodišče v celoti soglaša, da v kazenski zadevi I K 7842/2010 ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, ter oceni tožničine osebnosti, je sodišče presojalo tudi tožbeni ugovor, da je tožnica mati samohranilka, ter prejemnica denarne socialne pomoči. Le ta na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo opr. št. Bpp 1732/2010 odločila, da se prošnja prosilke A.A., za odobritev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju številka I K 7842/2010, zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da iz obtožnega predloga z dne 18. 1. 2010 izhaja, da se prosilki očita storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je inkriminirano po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Prosilka naj bi si protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 30. 8. 2007, ki ga je podala zaposlena pri oškodovani družbi A. d.o.o., izhajajo podatki, na katerih temelji vsebina obtožnega predloga. Prav tako je tožena stranka vpogledala v zapisnik o zaslišanju dveh prič. Glede na konkretne okoliščine tega primera in glede na težo očitanega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, po mnenju tožene stranke ne gre za zapleten postopek, niti niso podane konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka pomoč strokovne obrambe. V kazenskem postopku velja namreč načelo iskanja materialne resnice, ki zavezuje tako sodišče, kot tožilstvo in policijo, kar pomeni, da je sodišče dolžno samo, po uradni dolžnosti, ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Poleg tega je sodišče dolžno v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca.

Iz izpisa kazenske evidence za prosilko z dne 14. 7. 2010 izhaja tudi, da je bila prosilka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti številka K 51/2007, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, po 311/3 členu KZ v zvezi s členom 25 KZ, in ji je bila izrečena pogojna obsodba s kaznijo zapora 5 mesecev in preizkusno dobo enega leta, torej od 2. 6. 2008 do 2. 6. 2009. Ta okoliščina, poleg ostalih okoliščin, ki so navedene zgoraj, tudi ni zanemarljiva pri odločanju pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Glede na zgoraj navedene določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči in Zakona o kazenskem postopku, je po mnenju tožene stranke prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretni kazenski zadevi neutemeljena, oziroma je zahteva prosilke očitno nerazumna, saj je v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Glede na navedeno tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, ali prosilka izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnica v tožbi oporeka odločitvi tožene stranke in navaja, da je prejemnica denarne socialne pomoči, brez premoženja in da si zagovornika ne more privoščiti. Obsodba bi zaradi teže storitve kaznivega dejanja lahko znatno spremenila njeno in sinovo življenje. Je mati samohranilka in mora skrbeti za svojega otroka, zato meni, da je do odvetnika upravičena. Meni, da jo je tožena stranka že obsodila in iz tega sklepa, da je njena obsodba pripravljena že vnaprej. Ni pravnik, zato se boji, da ji ne bo omogočeno pošteno in nepristransko sojenje. Sklicuje se na Ustavo Republike Slovenije, po kateri so vsi enakopravni pred zakoni, ne glede na težo storitve kaznivega dejanja. Predlaga, da sodišče v kazenski evidenci preveri obsodbe proti njej. Boji se, da če je že tožena stranka dobila ta podatek, da je potem tudi sodnica ki bo vodila njen postopek, seznanjena z izbrisano obsodbo. Ne trdi, da bo sodnica sodila v nasprotju z načelom pravičnosti, vendar se boji, da bi zaradi vloženih prilog v spisu lahko prišlo do vplivanja na njeno odločitev. Prav tako gre po njenem mnenju v zadevi za zapleten kazenski postopek, ker so zadeve v obtožnici lahko drugačne od resničnih. Da bi to lahko dokazala, potrebuje pomoč odvetnika. Ne razume kako je lahko tožena stranka odločila, da je postopek nerazumen, dokler ni slišala njenega zagovora in njenih dokazov. Sodišču predlaga, da še enkrat preuči njeno prošnjo, se izreče o njeni prošnji in ji z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči omogoči pošteno in neodvisno sojenje. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Sodišče v obravnavani zadevi, enako kot v vseh do sedaj obravnavanih zadevah, ki so se nanašale na odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v kazenskih postopkih, tožnici pojasnjuje, da pravico obdolženca v kazenskem postopku (pravico do formalne in materialne obrambe) precizirajo določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/2007-UPB- v nadaljevanju ZKP). Določba 12. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Iz slednje določbe (drugi odstavek) izhaja tudi, da če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Slednja pravica se uresničuje na podlagi 70. člena ZKP, kot obvezna obramba.

V obravnavani zadevi ni sporno, da teža očitanega kaznivega dejanja ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe. To pomeni, da je treba upoštevati, da po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008), ZKP ne določa več pogojev za dodelitev zagovornika v samem kazenskem postopku (za „neobvezno obrambo“), saj je določba tretjega odstavka 12. člena ZKP in 71. člena tega zakona prenehala veljati. Navedeno nadalje pomeni, da imajo tudi obdolženci v kazenskem postopku, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu z določbami ZBPP, kar seveda pomeni, da morajo, enako kot vsi prosilci po tem zakonu, izpolnjevati v določbi 24. člena navedene pogoje. Tako morajo izpolnjevati tudi pogoj iz prvega ostavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004, 96/2004-UPB1 in 23/2008-v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, saj tožnici že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, ki poleg sodišča zavezuje tudi policijo in državnega tožilca, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Ob tej, v izpodbijani odločbi dobro obrazloženi utemeljitvi, ter ugotovitvi s katero sodišče v celoti soglaša, da v kazenski zadevi I K 7842/2010 ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, ter oceni tožničine osebnosti, je sodišče presojalo tudi tožbeni ugovor, da je tožnica mati samohranilka, ter prejemnica denarne socialne pomoči. Le ta na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Tožena stranka namreč po presoji sodišča ni dolžna odobriti BPP, če presodi, da niso izpolnjeni v ZBPP zahtevani pogoji, ti pa tudi po presoji sodišča niso bili izkazani. Ker tožnica v tožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo načela pravičnosti v zadevi dodelitve BPP in ker ocena tožničine osebnosti, ki temelji na podatku iz kazenske evidence, sodišču ne narekuje drugačne odločitve, je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.