Jedro

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno zaključilo, da tožniku, ki je bil v kazenskem postopku na prvi stopnji oproščen obtožbe, višje sodišče pa je zaradi nastopa absolutnega zastaranja obtožbo zoper njega zavrnilo, v skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP pripada odškodnina za uveljavljano nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi z neutemeljenim priporom v trajanju 46 dni.

Duševno nelagodje zaradi samega teka (in trajanja) kazenskega postopka ni pravno priznana škoda, kar v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi toženka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 dalje do plačila.

II. V presežku do zneska 19.423,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 509,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki 31,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zneska 19.423,17 EUR skupaj s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je prvostopno sodišče naložilo, da je dolžan toženki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 416,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zgolj zoper njen obsodilni del in odločitev o pravdnih stroških (I. in III. točka izreka), se po svojem zastopniku pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ponovno ugovarja temelju tožbenega zahtevka, saj naj bi prvostopno sodišče spregledalo, da tožnik v sodnem postopku ni bil pravnomočno oproščen, temveč je bila obtožba zoper njega na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnjena, ker je kazenski pregon zoper njega absolutno zastaral. Na tej podlagi po prepričanju pritožnice odškodnine po ZKP ni mogoče priznati, saj navedene okoliščine ni mogoče obravnavati enako, kot če bi bila tožniku izdana oprostilna sodba. V kolikor pa bo sodišče druge stopnje o temelju vendarle presodilo drugače, toženka nadalje izpostavlja, da je bila tožniku iz naslova duševnih bolečin, ki jih je trpel v času prestajanja pripora, glede na sodno prakso v primerljivih primerih(1) odmerjena pretirano visoka odškodnina. Pri odmeri le-te naj bi dalo sodišče prevelik poudarek „časovnemu trajanju duševnih bolečin“, saj prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR za 46 dni pripora, torej v dnevnem znesku 86,96 EUR, bistveno presega gornjo mejo v sodni praksi prisojenih odškodnin. Poleg tega je prvostopno sodišče tožniku prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine v zadnjih desetih letih čakanja na odločitev kazenskega sodišča, kar po prepričanju toženke ni pravno priznana škoda. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa znižanje prisojene odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa je sodišče prve stopnje s prisojo nekoliko previsoke odškodnine, pri odmeri katere je upoštevalo določene za odločitev nerelevantne okoliščine, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno zaključilo, da tožniku, ki je bil v kazenskem postopku na prvi stopnji oproščen obtožbe, višje sodišče pa je zaradi nastopa absolutnega zastaranja obtožbo zoper njega zavrnilo, v skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP pripada odškodnina za uveljavljano nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi z neutemeljenim priporom v trajanju 46 dni. Predpostavki za odgovornost države iz tega naslova sta objektivni dejstvi: da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo.(2) Kazenski postopek se ni končal z obsodbo tožnika, obtožba je bila zavrnjena. S tem pa se je pripor, čeprav uveden v skladu s kazenskopravnimi predpisi oziroma zakonito, pokazal kot neutemeljen (neupravičen). S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožniku zaradi zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP (zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona) odškodnine ni mogoče priznati. 1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP namreč izrecno predvideva pravico do povrnitve škode (tudi) v primeru izdaje sodbe, s katero je bila obtožba zavrnjena (ne glede na razloge za zavrnitev obtožbe). Toženka pa v obravnavani zadevi tudi ni zatrjevala, da bi zastaranje nastopilo po krivdi tožnika, s čimer bi bile podane okoliščine po tretjem odstavku 542. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 538. člena ZKP in tožnik do povrnitve škode ne bi bil upravičen. V postopku tudi ni bilo zatrjevano, da bi tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. 7. Pri prisoji višine odškodnine, ki je predmet pritožbene graje, je prvostopno sodišče zavzelo pravilno stališče, da se za odmero odškodnine uporabljajo obligacijsko pravni predpisi, v konkretnem primeru 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Uveljavljano nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti) je v skladu z ustaljeno sodno prakso(3) pravilno opredelilo kot enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti, in za katero se prisodi ena odškodnina. Prvostopno sodišče je na abstraktni ravni tudi pravilno izpostavilo vse okoliščine primera, ki jih je potrebno pri njeni odmeri upoštevati (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 7).

8. Zgoraj navedene pravno relevantne okoliščine za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti je prvostopno sodišče v konkretnem primeru tudi natančno raziskalo, ter njihov vpliv na odmero odškodnine podrobno obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18). V tem okviru je pravilno upoštevalo (kar nenazadnje v svoji pritožbi priznava tudi toženka), da je bil tožnik ugleden član izpitne komisije, torej dobro situiran v družbi, ki pred tem nikoli ni bil priprt niti v kazenskem postopku, zato je zaradi prizadetosti časti in ugleda v posledici pripora zaradi obtožbe kaznivega dejanja jemanja podkupnine trpel intenzivnejše duševne bolečine. Bil je medijsko izpostavljen, zapuščali so ga prijatelji, trpel je zaradi prizadetosti družine ter omejenih stikov z njo, pa tudi zaradi slabih razmer v priporu. Glede na čas trajanja pripora (46 dni) pa je sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in s tem v zvezi ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih s prisojo 4.000,00 EUR iz tega naslova zmotno uporabilo materialno pravo, saj je navedena odškodnina nekoliko previsoka. Pri njeni odmeri je prvostopno sodišče tudi neutemeljeno upoštevalo dolgotrajnost kazenskega postopka, ki se je po desetih letih končal v prid obtoženca (tožnika). Glede na materialnopravno podlago, na kateri je prvostopno sodišče v okviru zatrjevanj tožnika sicer pravilno utemeljilo svojo odločitev (XXXII. poglavje ZKP oz. konkretno 542. člen ZKP) namreč duševno nelagodje zaradi samega teka (in trajanja) kazenskega postopka ni pravno priznana škoda, kar v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi toženka.

9. Glede na vse zgoraj obrazloženo znaša ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZKP) pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora po presoji sodišča druge stopnje 3.500,00 EUR, kar je narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v tej smeri. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni matematična operacija, temveč predmet tehtanja pravno relevantnih okoliščin v vsakem konkretnem primeru, zato so lahko odškodnine v podobnih primerih zgolj pogojno primerljive ob upoštevanju navedenega pridržka. V konkretnem in njemu podobnih primerih je čas trajanja odvzema prostosti le ena od okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine, zato po presoji sodišča druge stopnje ni ustrezno njeno preračunavanje na dnevne zneske in primerjava le-teh, saj se s tem ostali relevantni kriteriji izgubijo oz. zanemarijo. Spremenjena višina odškodnine je še vedno v zgornjih okvirih odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, kar pa opravičujejo zgoraj izpostavljene individualne okoliščine na strani tožnika.

10. Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša spremenjeni pravdni uspeh tožnika 18 %. V tem obsegu je tožnik od toženke upravičen do povrnitve njegovih na prvi stopnji odmerjenih in v pritožbi ne grajanih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Le-ti znašajo 2.030,49 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20). Glede na 18 % pravdni uspeh mu je toženka dolžna povrniti 365,49 EUR pravdnih stroškov. Tožnik pa je toženki glede na njen pravdni uspeh v višini 82 % v tem obsegu dolžan povrniti njene na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi ne grajane pravdne stroške (1.067,50 EUR - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21), torej 875,35 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžan tožnik toženki povrniti 509,86 EUR pravdnih stroškov.

11. Toženka je s pritožbo uspela v 12,5 %. V tem obsegu ji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona tožnik dolžan povrniti njene utemeljeno priglašene pritožbene stroške v višini 254,40 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožnik dolžan toženki povrniti 31,80 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1) : Primeroma navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 455/2010, s katero je bila že predhodno obsojenemu tožniku za 711 dni pripora prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR, torej 56,26 EUR dnevno.

Op. št. (2) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 377/2006. Op. št. (3) : Npr. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 455/2010.