Jedro

Temelj vtoževane terjatve je izplačilo odškodnine zaradi nastopa zavarovalnega primera. Tožena stranka je s plačilom le delno plačala vtoževano terjatev, hkrati pa je s tem v celoti pripoznala temelj vtoževane terjatve.

Terjatve iz naslova obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.114.332,68 SIT za čas od 13. 5.2004 do 6.9.2004 in v - 4. točki izreka tako da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.081,84 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 1. točke izreka, potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranka, da mora plačati tožeči stranki znesek 12.995,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 500,75 EUR z zamudnimi obrestmi in postopek ustavilo za znesek 5.531,91 EUR zaradi umika tožbe (2. in 3. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.454,85 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi v obsodilnem delu (1. in 4. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 12.995,88 EUR. S tem je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, kot zavarovalnici, da mora izpolniti svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke po zavarovalni pogodbi, namreč izplačati zavarovalcu (tožeči stranki) odškodnino, zaradi nastopa zavarovalnega primera.

6. Sodišče je glede na trditve, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji in glede na izvedeni dokazni postopek ugotovilo, da je imela tožeča stranka zavarovano pri toženi stranki stiskalnico za odpadno pločevino in avtomobile znamke T., na podlagi police za premoženjsko zavarovanje št. 008076 z dne 2.9.2002 (A10). Ugotovilo je še, da je dne 3.5.2003 prišlo do strojeloma zavarovane stiskalnice.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da naj bi bila vtoževana terjatev glede glavnice zastarana. Materialnopravno je pravilno zaključilo, da je prišlo do pretrganja teka zastaranja s tem, da je tožena stranka 10. 11. 2004 delno plačala škodo v višini 1.325.667,00 SIT, zaradi česar je naslednjega dne zastaranje začelo znova teči. Zato je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka tožbo, ki jo je vložila 7. 9. 2007 ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka (1. odst. 357. člena OZ), vložila pred potekom zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje stališče glede zastaranja in se na njih sklicuje. Tožena stranka zato s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je temelj vtoževane terjatve izplačilo odškodnine zaradi nastopa zavarovalnega primera. Zato je pravilno štelo, da je tožena stranka s plačilom zneska 1.325.667,00 SIT le delno plačala vtoževano terjatev, hkrati pa je s tem v celoti pripoznala temelj vtoževane terjatve. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da je znašala škoda tožeče stranke zaradi nastanka zavarovalnega primera le toliko, kolikor ji je tožena stranka že izplačala (1.325.667,00 SIT). Zaključek o višini nastale škode je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca M. C. 22.10.2010, ki je strokovno ocenil, kateri stroški so bili potrebni za ponovno delovanje stroja (1. odst. 949. člena OZ).

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je pri predmetnem strojelomu prišlo do poškodovanja samo enega sornika in ne treh kot je to zatrjevala tožeča stranka. Pri tem naj bi delno izplačilo predstavljalo stroške zamenjave le enega sornika. Teh trditev pa tožena stranka ni z ničemer izkazala, saj ni niti pojasnila, na kakšni podlagi je prišla do takšnega zaključka. Sodišče prve stopnje je ob nasprotovanju tožeče stranke pravilno ocenilo, da zgolj sklicevanje tožene stranke, da je iz predloženih fotografij, ki jih je slednja predložila (B2-B13) razvidno, da je poškodovan le en sornik, ni zadostno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi z obsegom škode tožena stranka ni pravočasno predlagala drugih dokazov. Zato je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. V., ki jo je tožena stranka predlagala šele na drugi obravnavi dne 22.3.2011, saj bi morala to predlagati najkasneje na prvi obravnavi, ki je bila dne 17.5.2010 (1.odst.286. ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz trditev tožene stranke, ki jih je podala pravočasno v postopku na prvi stopnji izhaja, da zanjo vzrok strojeloma predmetne stiskalnice ni bil sporen. Zanjo je bilo sporno, da naj bi tožeča stranka, ne glede na dejansko nastalo škodo, stiskalnico ob popravilu v celoti obnovila, stroške takšne obnove pa neutemeljeno prevalila na toženo stranko. Ugotovitev izvedenca, da je prišlo do strojeloma zaradi razpoke na ohišju stiskalnice je sicer bistvena za oceno obsega škode, vendar kot rečeno za toženo stranka sam vzrok nastanka strojeloma ni bil sporen. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z nasprotovanjem, da je s strani izvedenca ugotovljeni vzrok pravilen, prekludirana. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključke o višini nastale škode jasno in logično obrazložilo. Pri tem se je kot rečeno pravilno oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da so stroški, ki jih je imela tožeča stranka s popravilom stiskalnice (razstavitev, vgradnja novih delov in pd.) in izhajajo iz računov št. 75-900 z dne 17.3.2004 (A14) in št. 11/04 z dne 1.3.2004 A11), ustrezni. Drugačnega pritožbenega stališča tožena stranka ni uspela izkazati, zato pritožbene trditve, katerimi nasprotuje višini glavnice, ki ji je bila naložena v plačilo, niso upoštevne. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka umaknila tožbo v višini delno plačane odškodnine. V tem obsegu je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe postopek ustavilo (2. točka izreka). Zato ne drži pritožbena trditev, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno ali je bilo delno plačilo upoštevano. Prav tako ni bilo mogoče upoštevati pritožbene trditve, da ni jasno ali je bila v prisojenem znesku upoštevana revalorizacija, saj predstavlja pritožbeno novoto (1. odst 337. člena ZPP).

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zamudne obresti, delno zastaran.

13. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka s tožbo, ki jo je vložila 6.9.2007, zahtevala plačilo zamudnih obresti od vtoževane glavnice od 7.9.2004 do plačila. Z vlogo z dne 24.3.2010 pa je razširila tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti, tako, da je zahtevala zamudne obresti od vtoževanega zneska od 13.5.2004 dalje. Po določbi 1. odst. 347. člena OZ zastarajo terjatve iz naslova obresti v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da obveznost plačila zamudnih obresti od prisojene glavnice od 13.5.2004 do 7.9.2004, ni zastarala. Za obresti v navedenem obdobju se je triletni zastaralni rok iztekel pred vložitvijo tožbe, zato tožbeni zahtevek v tem obsegu ni utemeljen. V delu, ki se nanaša zamudne obresti od prisojene glavnice od 7.9.2004 do plačila pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravilna, saj triletni zastaralni rok za s tožbo uveljavljano glavnico kakor zamudne obresti ni potekel pred vložitvijo tožbe. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tudi delno utemeljeno opozarja na nepravilnosti pri odmeri pravdnih stroškov pravdnih strank. Sodišče prve stopnje materialnega prava ni pravilno uporabilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o tem, katere stroške so pravdne stranke priglasile, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife iz leta 2003 in Zakona o sodnih taksah o priglšenih stroških odločilo kot sledi.

15. Za sestavo tožbe je tožeči stranki priznalo 600 točk in stroške za sodno takso 190,95 EUR. Toženi stranki pa 600 točk za sestavo odgovora na tožbo povečanih za 2% po 3. odst. 13. členu Odvetniške tarife. Tožeča stranka je že v naslednji vlogi delno umaknila tožbo, zato je glede na obseg umika uspeh tožene stranke 29%. Pritožbeno sodišče je od zgoraj navedenih priznanih stroškov upoštevalo doseženi uspeh obeh strank in tako ugotovljene stroške pobotalo.

16. Glede nadaljnjih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo nižjo vrednost tožbenega zahtevka in je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo štirih pripravljalnih vlog po 500 točk, 375 točk in 2x 250 točk povečane za 2% po 3. odst. 13. členu Odvetniške tarife. Toženi stranki pa stroške za sestavo treh pripravljalnih vlog po 500 točk, 375 točk in 250 točk povečane za 2% po 3. odst. 13. členu Odvetniške tarife. Obema strankama je priznalo še stroške za udeležbo na dveh narokih po 500 točk in 250 točk. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče še priznalo stroške za izvedenca v višini 617,00 EUR in stroške za sodno takso za sodbo v višini 129,95 EUR. Hkrati je toženi stranki priznalo tudi stroške za udeležbo na ogledu z izvedencem po 250 točk, odsotnost iz pisarne po 40 točk in kilometrino 22,10 EUR. Priglašene stroške za sodno takso za odgovor na tožbo pritožbeno sodišče ni priznalo toženi stranki, ker ni izkazala, da jo je plačala. Ob upoštevanju, da je bil uspeh tožeče stranke po umiku tožbe 96%, tožene stranke pa 4% je pritožbeno sodišče odmerjene stroške pobotalo in naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki razliko. Pri odmeri odvetniških stroškov pritožbeno sodišče upoštevalo 20 % DDV.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od zneska 3.114.332,68 SIT od 13.5.2004 do 6.9.2004 (1. alinea 1. točke izreka) in spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki 2.081,84 EUR. V preostalem nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je poleg zgoraj navedenega tudi ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP.