Jedro

Sodišču prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni potrebno opredeljevati o posameznih procesnih ugovorih strank med postopkom, torej tudi ne o ugovoru, da določenega dokaza ne bi smelo izvesti zaradi prepozno založenega predujma.

Ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke kljub prepozno založenemu predujmu, ni kršilo določbe 3. odstavka 153. člena ZPP, po kateri sodišče opusti izvedbo dokaza, če predujem za njegovo izvedbo ni založen v roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 01. 2005 dalje do plačila, pod II. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 153,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka, in sicer jo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni podalo utemeljitve, zakaj ni sledilo ugovoru tožene stranke o potrebnosti opustitve dokaza z izvedencem medicinske stroke glede ocene višine nepremoženjske škode. Ponovno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ta dokaz izločiti glede ocene posameznih vrst nepremoženjske škode oziroma ga sploh ne izvesti, saj predujem s strani tožnika ni bil pravočasno plačan. Tožnik pred potekom roka ni predlagal odložitve ali podaljšanja roka za plačilo predujma, v posledici česar bi sodišče moralo po 3. odstavku 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 110. členom ZPP opustiti izvedbo tega dokaza. Ob opustitvi izvedbe tega dokaza bi bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti, ker sodišče samo nima potrebnih znanj, da bi lahko ocenilo katerokoli postavko vtoževane nepremoženjske škode. Ko je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka, toženi stranki ni priznalo stroškov za tretjo pripravljalno vlogo, čeprav bi te moralo. Prav tako bi ji moralo priznati v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) 200 točk (4 x 50 točk) za porabo časa za vožnjo, kar gre toženi stranki po 4. odstavku 7. člena OT za vožnjo od Bežigrada do Centra in v obratni smeri, za kar je potrebnih najmanj 10 do 15 minut vsakokrat. V času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Držijo pritožbene trditve o založitvi predujma tožeče stranke za izvedenca medicinske stroke po 30-dnevnem roku, katerega je sodišče prve stopnje dalo stranki na naroku dne 03. 12. 2009, in da je tožena stranka že v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 01. 2010 (v spisu red. št. 58) sodišče opozorila na to prepozno založitev predujma, v posledici česar dokaza z izvedencem medicinske stroke o dejstvih, ki jih z njim želi dokazati tožeča stranka, ne sme izvesti, kljub izvedbi tega dokaza pa se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe o ugovoru tožene stranke ni opredelilo. Pritožba s tem smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi imela potrebnih razlogov in se zato ne bi mogla preizkusiti. Po 4. odstavku 324. člena ZPP v obrazložitvi sodbe sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. V povezavi z določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP morajo biti razlogi o dejstvih v sodbi takšni, da se z njimi lahko preizkusi pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku, torej mora sodba obsegati vse razloge o pravno relevantnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku. Sledi, da se sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni potrebno opredeljevati o posameznih procesnih ugovorih strank med postopkom, torej tudi ne o ugovoru, da določenega dokaza ne bi smelo izvesti zaradi prepozno založenega predujma.

5. Ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke kljub prepozno založenemu predujmu, ni kršilo določbe 3. odstavka 153. člena ZPP, po kateri sodišče opusti izvedbo dokaza, če predujem za njegovo izvedbo ni založen v roku. Rok za založitev predujma je sodni, ne zakonski, katerega sodišče lahko podaljša ali spremeni, tudi na predlog stranke (2. odstavek 110. člena ZPP). V kolikor sodišče določi rok in stranka zahtevano procesno dejanje opravi po tem roku, je s tem dejanjem prekludirala, v kolikor je sodišče že odločilo o posledici zamude roka. V kolikor pa takšne odločitve ob opravi procesnega dejanja še ni, zamuda roka nima procesnih posledic in se šteje, da je sodišče ta svoj rok podaljšalo do izdaje odločitve o posledici zamude roka. Ker je tožeča stranka nedvoumno in nesporno predujem za izvedenca založila pred odločitvijo sodišča, da se ta predlagani dokaz zaradi nezaloženega predujma ne izvede, je glede na zgoraj pojasnjeno sodišče prve stopnje lahko in moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke tudi za ugotavljanje dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka. Glede sodne prakse, na katero se po tem vprašanju sklicuje tožena stranka, pa, da je ta za tu obravnavani primer neprimerljiva. V obeh zadevah namreč dokaz ni bil izveden, ker stranka, ki je dokaz predlagala, predujma sploh ni založila, niti ne po danem ji roku.

6. Ne da bi se pritožbeno sodišče opredeljevalo, ali je tožena stranka dejansko pri sodišču vložila tretjo pripravljalno vlogo z dne 03. 12. 2010 (v spisu priloga B13), ji stroški za to vlogo, četudi je bila pravilno vložena, ne gredo. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP namreč sodišče upošteva samo tiste stroške stranke, ki so bili potrebni za pravdo. V tretji pripravljalni vlogi tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi bilo za postopek relevantno, ali ne bi tega navajala že prej in torej ta njena vloga ni bila potrebna. V njej le pojasni, da ne bo izpodbijala izvedenskega mnenja (to potrjuje že dejstvo, da ne da pripomb nanj), da sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem, je zatrjevala in pojasnjevala že v svoji drugi vlogi, da je tožbeni zahtevek pretiran po višini, pa je tudi že zatrjevala in utemeljevala v 3. točki njenega odgovora na tožbo.

7. Po 4. odstavku 7. člena takrat veljavne OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Ta določba torej pokriva le odsotnost iz pisarne zaradi potovanja, medtem ko premika odvetnika iz Bežigrada do sodišča v centru Ljubljane (le par kilometrov v istem mestu) ne moremo šteti za potovanje. Ker pa to ni potovanje, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).