Jedro

Toženčev prispevek v časopisu G. predstavlja kritiko, kritika pa največkrat vsebuje tudi negativne vrednostne sodbe oziroma so dejansko njihov nujni sestavni del. V takšnih primerih je treba vedno iskati pravilno ravnovesje med obema navedenima pravicama. Vendar pa bi lahko bila negativna vrednostna sodba v koliziji s svobodo izražanja le v primeru, če bi se nanašala na resnična dejstva.

Vprašanje omenjene kolizije bi bilo torej relevantno, če bi tožnik zares vzgajal noje. V obravnavanem primeru pa je šlo za neresničen očitek tožniku, saj se ta s tem nikoli ni ukvarjal. Tu torej ne more iti za kolizijo ustavnih pravic, ampak le za negativno vrednostno sodbo, ki je posegla v čast in dobro ime tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 200.000,00 SIT (zahtevano 500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 124.581,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od dneva sodbe dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, v kateri poudarja, da je bil članek spontana reakcija na dnevno mučenje živali na farmi nojev in da ima v skladu s slovensko ustavo pravico do svobode izražanja.

Navedel je še, da oseba, ki naj bi se prepoznala v inkriminiranem članku ni bila imenovana osebno, zato meni, da je prizadel osebo, ki se je želela prepoznati. Pritožnik je še poudaril, da je načelen človek in da se bo vedno zavzemal za trpinčenje živali ter ne bo plačeval satisfakcije ljudem, ki bolečine posredno ali neposredno povzročajo tako živalim kot ljudem.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja s tožbo denarno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jo je povzročila toženčeva objava prispevka z naslovom "Tiščanje glave v pesek" v G. dne 13.4.1999. Pritrditi je treba ugotovitvi sodišča prve stopnje, da objavljeno besedilo posega v zavarovano sfero tožnikove osebnosti, ko mu očita nehumano in dobičkonosno rejo nojev, pri čemer pa se tožnik s tem nikoli ni ukvarjal. Z rejo nojev se ukvarja podjetje Misti, katerega solastnik je tožnikov brat, v članku pa je govora o "početju bratov K.". Ker je tožnik eden od obeh bratov, se toženec neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da ni bil osebno imenovan.

Ugotovljeni poseg v čast in dobro ime kot osebnostni pravici pomeni civilni delikt, za katerega je kršitelj odškodninsko odgovoren. Za odškodninsko zavezo pa morajo biti izpolnjene vse splošne predpostavke - nastanek škode, nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Toženec izpostavlja s sklicevanjem na pravico do svobode izražanja vprašanje nedopustnosti njegovega ravnanja. Uveljavlja torej kolizijo med pravico do osebnega dostojanstva in svobodo izražanja.

Toženčev prispevek v časopisu G. predstavlja kritiko, kritika pa največkrat vsebuje tudi negativne vrednostne sodbe oziroma so dejansko njihov nujni sestavni del. V takšnih primerih je treba vedno iskati pravilno ravnovesje med obema navedenima pravicama. Vendar pa bi lahko bila negativna vrednostna sodba v koliziji s svobodo izražanja le v primeru, če bi se nanašala na resnična dejstva.

Vprašanje omenjene kolizije bi bilo torej relevantno, če bi tožnik zares vzgajal noje. V obravnavanem primeru pa je šlo za neresničen očitek tožniku, saj se ta s tem nikoli ni ukvarjal. Tu torej ne more iti za kolizijo ustavnih pravic, ampak le za negativno vrednostno sodbo, ki je posegla v čast in dobro ime tožnika.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je navedeni poseg tožniku povzročil duševne bolečine. Pri tem je treba poudariti, da je treba pri posegih v osebnostno sfero upoštevati kot duševne bolečine vsako intenzivnejše psihično neugodje, ki ga je povzročil nedopusten poseg. Toženec sicer same višine odškodnine, ki mu je bila naložena v plačilo, izrecno ne izpodbija, vendar pa pritožbeno sodišče v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse subjektivne okoliščine na strani tožnika oziroma stopnjo in trajanje bolečin (1. odst. 200. člena ZOR), pravilno pa je tudi upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine (2. odst. 200. člena ZOR).

Glede na navedeno in po ugotovtvi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).