Jedro

Bistvena je presoja sodišča prve stopnje, da izvršbe v fazi, ko je bila nepremičnina že prodana, domaknjena in izročena kupcu, ki je na njej pridobil lastninsko pravico na originaren način, ni mogoče več vrniti nazaj v fazo pred prodajo nepremičnine. Kot se je v odločbi III Ips 123/2008 z dne 24. 3. 2009 izreklo že VS RS, je ugovor tretjega pravno sredstvo, ki tretjemu omogoča, da prepreči izvršbo na določen predmet. Po že opravljeni izvršbi pa tretji v okviru izvršilnega (in v posledici tega tudi pravdnega postopka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe), takšnega pravnega varstva ne more več doseči (nima več pravnega sredstva, s katerim bi zaščitil svojo pravico, ki bi preprečevala izvršbo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 11. 2016 v zvezi s sklepom o popravi tega sklepa z dne 14. 12. 2016. II. Tožeča stranka, tretja in šesta tožena stranka same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 11. 2016 v točki I izreka zavrglo tako tožbo s katero je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnin, vpisanih v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Mariboru z ID znakom ... (posamezni del št. 304 v stavbi št. 184 k.o. X) in z ID znakom .... (posamezni del št. 305 v stavbi št. 184 k.o. X), kot tudi tožbo na ugotovitev, da je izvršba na navedeni nepremičnini v več izvršilnih zadevah, ki so citirane v tem delu izreka, nedopustna in da se razveljavijo posamezna izvršilna dejanja vezana na obe nepremičnini. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Tožnica jih je dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženkam), koliko kateri, natančneje izhaja iz izreka v tem delu.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi tega pa ga objektivno ni mogoče preizkusiti. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožnica ne soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da ni izkazala pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, pri čemer se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do njenih trditev v zvezi z lastninsko pravico v pričakovanju. Tožnica opozarja na 1. alinejo 1. točke prvega odstavka 234. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in na izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za pridobitev lastninske pravice. Zaradi tega tožnica brez dvoma uživa pravno varstvo v pričakovanju vpisa njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnica se je v postopku sklicevala na zemljiškoknjižni predlog, ki temelji na v zemljiškoknjižnem postopku vzpostavljeni listini, s tem pa je utemeljevala svoj pravni interes za vloženo tožbo, saj bi lahko na podlagi slednjega izkazala vse veljavne pogoje za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo. V zvezi s tem sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo nobenih pravno odločilnih razlogov.

V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da je s kupcem (dolžnikom v izvršilnih postopkih) 22. 12. 2010 sklenila prodajno pogodbo za sporni nepremičnini, ki je bila v celoti realizirana. Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da podpis prodajalca na pogodbi ni bil notarsko overjen, to ne pomeni, da na vlagatelja zemljiškoknjižnega predloga (kupca) niso prešla stvarno pravna upravičenja v smislu pričakovane zemljiškoknjižne lastninske pravice. V tem kontekstu se pritožnik sklicuje tudi na sodno prakso. Upoštevaje navedeno je evidentno, da pridobitev lastninske pravice v pričakovanju predstavlja razlog, ki preprečuje izvršbo, pri čemer so vsi upniki v izvršilnih postopkih pridobili hipoteko po sklenitvi prodajne pogodbe, torej po 22. 12. 2010. Pritožnica se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 591/2010 in zatrjuje, da ima vložitev predloga za vknjižbo lastninske pravice in njegov prejem s strani pristojnega sodišča konstitutivni učinek. V konkretnem primeru je ta učinek izkazan z dnem 29. 10. 2014, ko je bil takšen predlog vložen. Pridobitev lastninske pravice za vlagatelja v razmerju do upnikov učinkuje najkasneje od 29. 10. 2014 dalje.

Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni. Podrejeno se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Tretja in šesta toženka v odgovoru na pritožbo pritrjujeta stališčem sodišča prve stopnje in zavračata vse pritožbene očitke tožnice kot neutemeljene. Predlagata potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na stanje zadeve povsem pravilno ocenilo, da tožnica nima več pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe.

6. Glede na to, da njeni ugovori v smeri pričakovane lastninske pravice niso pravno odločilni, ni utemeljen očitek, da sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se o takšnih ugovorih ni bilo dolžno posebej izrekati, tako da očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni utemeljen. Vse pravno odločilne razloge v zvezi z tožbo na nedopustnost izvršbe je navedlo v točkah 10 - 16 obrazložitve navedlo, tako da kaj posebej novega pritožbeno sodišče nima za dodati. Bistvena je njegova presoja, da izvršbe v fazi, ko je bila nepremičnina že prodana, domaknjena in izročena kupcu, ki je na njej pridobil lastninsko pravico na originaren način, ni mogoče več vrniti nazaj v fazo pred prodajo nepremičnine. Kot se je v odločbi III Ips 123/2008 z dne 24. 3. 2009 izreklo že VS RS, je ugovor tretjega pravno sredstvo, ki tretjemu omogoča, da prepreči izvršbo na določen predmet. Po že opravljeni izvršbi pa tretji v okviru izvršilnega (in v posledici tega tudi pravdnega postopka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe), takšnega pravnega varstva ne more več doseči (nima več pravnega sredstva, s katerim bi zaščitil svojo pravico, ki bi preprečevala izvršbo). Od takšnega postopka torej nima več nobene koristi. Ker se v okviru tega postopka (obravnavanja tožbe na nedopustnost izvršbe) ugotavlja tudi, ali je tretji lastnik nepremičnine, saj prav to pravno odločilno dejstvo preprečuje izvršbo, je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice.

7. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori, ki so povezani predvsem z zatrjevano pričakovano lastninsko pravico, so tako neutemeljeni in z njimi tožnica glede na stanje zadeve (žal) ne more uspeti.

8. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tudi tretji in šesti toženki sodišče druge stopnje ni priznalo pritožbenih stroškov. Njuni stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP), saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v odločilni meri vplivale na odločitev sodišča druge stopnje.