Jedro

Ker o pravnih vprašanjih, ki jih tožnik izpostavlja v predlogu za dopustitev revizije, obstaja skladna in ustaljena sodna praksa, pogoji za dopustitev revizije v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Vrhovno sodišče je o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije meritorno odločilo. Ker taka odločitev nujno implicira odločitev o nedovoljenosti direktne revizije in ker je tožnik „podal revizijo“ le podredno za primer, da „sodišče oceni, da je revizija možna po prej veljavnem pravu“, je odpadla potreba po izvedbi nadaljnjega postopka z revizijo kot podredno (in neposredno nedovoljeno) uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev njegove lastninske oziroma solastninske pravice, podredno pa da „podaja tudi revizijo zoper sodbo Cp 109/2010 z dne 6. 4. 2010 v primeru, da sodišče oceni, da je revizija možna po prej veljavnem pravu“.

2. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije navaja, da je od Vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, po njegovem mnenju pomembnih za zagotovitev pravne varnosti, o katerih ni sodne prakse; kot taka izpostavlja: ali je na ozemlju, ki je prešlo pod civilno upravo Jugoslavije (ozemlje bivše cone B STO), veljala mednarodna pogodba – Londonski memorandum in do kdaj, ter ali so istočasno veljale tudi določbe Splošne deklaracije o človekovih pravicah; ali je Londonski memorandum z ratifikacijo in objavo postal zvezni zakon, ki je izključeval določbe Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP) na ozemlju, ki je prešlo pod upravo FLRJ in ali je bila torej z memorandumom prepovedana nacionalizacija na tem ozemlju; ali je lahko akt izvršilne oblasti ukinil ali onemogočil izvajanje obvez iz mednarodne pogodbe; ali je sprememba ZNZGP v 3. členu (7. a člen) nacionalizirala premoženje jugoslovanskim državljanom.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Sodišče dopusti revizijo, če je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (367. a člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker o pravnih vprašanjih, ki jih tožnik izpostavlja v predlogu za dopustitev revizije, obstaja skladna in ustaljena sodna praksa (glej na primer odločbe VS RS II Ips 634/2000, II Ips 362/2005, II Ips 823/2005, II Ips 360/2008, II Ips 255/2009), pogoji za dopustitev revizije v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Zato je bilo treba tožnikov predlog zavrniti (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

5. Vrhovno sodišče je o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije meritorno odločilo. Ker taka odločitev nujno implicira odločitev o nedovoljenosti direktne revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru in ker je tožnik „podal revizijo“ le podredno za primer, da „sodišče oceni, da je revizija možna po prej veljavnem pravu“ (sodišče glede na prehodno določbo 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D česa takega ni ocenilo, saj predloga za dopustitev revizije ni zavrglo, temveč je o njem vsebinsko odločilo), je odpadla potreba po izvedbi nadaljnjega postopka z revizijo kot podredno (in neposredno nedovoljeno) uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom.