Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP v obliki vložitve ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Pravilno je presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik je podal le razloge, s katerimi tudi po oceni sodišča v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki vložitve ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe, in sicer zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I R 79/2021 z dne 23. 4. 2021 o priznanju veljavnosti in izvršljivosti sodbe Občinskega sodišča v Brčko distriktu Bosne in Hercegovine (BIH) št. P-117/04-II z dne 23. 3. 2005 na ozemlju Republike Slovenije (RS).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka ob sklicevanju na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) presojala kriterij razumnosti zadeve. Uvodoma je ugotovila, da je Okrožno sodišče v Celju pod opr. št. I R 79/2021 v delibacijskem postopku predlagateljice A. A., ki jo zastopa Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, zoper nasprotnega udeleženca B. B. zaradi predloga za priznanje veljavnosti in izvršljivosti sodbe Občinskega sodišča v Brčko distriktu BIH št. P-117/04-II z dne 23. 3. 2005 na območju RS, 23. 4. 2021 izdalo sklep, da se prizna navedena tuja sodna odločba z dne 23. 3. 2005, ki je postala pravnomočna 22. 6. 2005 in s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med C. C. in B. B., vpisano v poročni matični knjigi, ki se vodi za kraj Gornji Rahič pod opr. št. 58 za leto 2000, mld. A. A., rojeno ... 2002 v Celju, pa je dodelilo v nego, varstvo in vzgojo ter preživljanje materi - C. C. iz Brčkega, B. B. pa se je zavezal, da bo v imenu svojega prispevka za preživljanje mld. A. A., rojene .... 2002 v Celju, plačal na roke materi, zakoniti zastopnici, znesek 200,00 KM mesečno, z začetkom od vložitve tožbe dne 9. 7. 2004 za vsak mesec vnaprej do petega v mesecu, vse dokler obstajajo zakonski razlogi. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče o priznanju tuje sodne odločbe odločalo v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ter zaključilo, da so podani vsi zakonski pogoji za priznanje, kot jih določa ZMZPP, ter ji dalo enak pravni učinek kot domači sodni odločbi. V nadaljevanju je tožena stranka zaslišala tožnika, ki je 4. 5. 2021 pojasnil razloge, zaradi katerih želi zoper navedeno odločitev sodišča vložiti ugovor. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da se s sodbo sodišča iz BIH ne strinja, je ne priznava niti ne priznava pristojnosti sodišča iz BIH. Ob izdaji sodbe v letu 2005 je zoper njo vložil redno pravno sredstvo, s katerim ni bil uspešen. Meni, da države, ki so članice Evropske unije (EU), niso dolžne plačevati nadomestila preživnin državi, ki ni članica EU, kakor je situacija v njegovem primeru. Preživnine po tej sodni odločbi ni nikoli plačeval, razen nekajkrat na začetku, in je ne namerava plačevati. Po presoji tožene stranke tožnik z navedenimi trditvami v postopku z ugovorom nima verjetnega izgleda za uspeh. Okrožno sodišče v Celju je namreč presojalo pogoje za priznanje tuje sodne odločbe po ZMZPP, se opredelilo do vsake predpostavke in presojalo, ali je izpolnjena in pojasnilo, zakaj je štelo, da je izpolnjena. Glede na to, da ni predpisane izključne pristojnosti slovenskega sodišča ali drugega organa RS za odločanje o zadevi (97. člen ZMZPP), tožnik z navajanji o nepriznavanju pristojnosti sodišča BIH ne more uspeti, kot tudi ne z ugovorom, da države, ki so članice EU, niso dolžne plačevati nadomestil državi, ki ni članica EU, saj za takšna navajanja ni pravne podlage. RS je 18. 6. 2011 kot članica EU ratificirala Konvencijo o mednarodni izterjavi preživnine otrok in drugih oblik družinskih preživnin (Haaška konvencija) z dne 23. 11. 2007, prav tako je navedeno konvencijo podpisala tudi BIH, njen namen pa je izboljšati sodelovanje med državami glede mednarodne izterjave preživnine otrok in drugih oblik družinskih preživnin, zagotoviti dostopne, hitre in učinkovite postopke izterjave preživnin v primerih, ko preživninski zavezanec in preživninski upravičenec ne živita v isti državi. Tožnik - preživninski zavezanec živi v RS, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Na podlagi Haaške konvencije je A. A., ki stalno prebiva v BIH, preko Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS preko Ministrstva za pravosodje BIH vložila zahtevek za izterjavo neplačane preživnine iz tujine ter predlog za priznanje veljavnosti in izvršljivosti navedene tuje sodne odločbe, ki mu je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. I R 79/2021 z dne 23. 4. 2021 ugodilo. S tem, ko je sodišče tuji sodni odločbi priznalo enak pravni učinek kot domači sodni odločbi, je predmetna sodna odločba postala izvršilni naslov za izterjavo v sodnem postopku.

3. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna, saj v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe z ugovornimi razlogi, ki jih je navedel, nima izgleda za uspeh. S tem pa ne izpolnjuje objektivnega pogoja v skladu s 24. členom ZBPP. Glede na to je tožena stranka zavrnila njegov predlog za BPP in tudi ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je navedel, da je odločitev v nasprotju z materialnimi predpisi in da krši njegove temeljne človekove pravice, in sicer načelo enakosti pred zakonom, pravico do uresničevanja pravic, enakega varstva pravic ter pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva (14., 15., 22., 23. in 25. člen Ustave RS). Navaja, da omenjene tuje odločbe ne priznava, se z njeno vsebino ne strinja in tudi ne priznava pristojnosti sodišča v BIH za odločanje v tej zadevi. V BIH je zoper to sodbo vložil pravno sredstvo, a z njim ni bil uspešen. Meni, da iz razloga koruptivnosti sodišč v BIH, a je to težko dokazati. Preživnine po tej sodbi ni nikoli plačeval, saj meni, da ni pravilna, zato je tudi v bodoče ne bo plačeval niti je glede na njegovo premoženjsko stanje ni zmožen. Navaja še, da ZMZPP določa, da sodišče RS zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku, kar bi v postopku ugovora dokazoval. Dodaja, da je treba upoštevati tudi pristojnost sodišč pri takšnih odločitvah, dejstvo, da BIH ni članica EU in druge pomembne okoliščine, katere tožena stranka zagotovo ni upoštevala. Da lahko dokaže, da priznanje tuje odločbe ne bi smelo obveljati, pa kot pravni laik nujno potrebuje pomoč pravnega strokovnjaka, zato je tudi vložil prošnjo za BPP. Tožena stranka pa bi mu lahko dodelila BPP za posvetovanje s strokovnjakom, ki bi mu lahko svetoval, kaj lahko v tej zadevi sploh naredi in na kakšen način. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ali spremeni tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh z ugovorom zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Njegovo prošnjo za dodelitev BPP je torej zavrnila zaradi neizpolnitve pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Skladno z navedeno določbo se pri presoji namreč upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.1

9. To presojo organ za BPP (tožena stranka) opravi na podlagi prosilčevih navedb v prošnji ter podatkov zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh. Ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh v postopku, za katerega zaproša za BPP. Zato je v konkretni zadevi tožena stranka tožnika pred odločitvijo o BPP tudi zaslišala. Vendar pa je tožnik podal le razloge, s katerimi tudi po oceni sodišča v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne more uspeti. Nasprotuje namreč pristojnosti sodišča v BIH za odločanje o zadevi, vendar, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, izključna pristojnost slovenskega sodišča v zadevi razveze in določitve vzgoje, varstva in preživljanja že glede na prebivališče hčerke tožnika in (sedaj bivše) žene ni podana (tako 68. - 70. in 73. - 76. člen ZMZPP). Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da trditve tožnika o neplačevanju nadomestila preživnin države EU državi, ki ni članica EU, nimajo pravne podlage. Tožnik sam priznava, da po navedeni sodni odločbi svoji hčerki (skorajda) ni plačeval preživnin, poleg tega pa sta tako RS kot BIH ratificirali Haaško konvencijo z dne 23. 11. 2007, katere namen je izvesti ravno hitre in učinkovite postopke izterjave preživnin v primerih, ko preživninski zavezanec in preživninski upravičenec ne živita v isti državi, kakršna je situacija tudi v konkretni zadevi.

10. Tožnik je v tožbi še zatrdil, da sodišče RS zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku, kar bi v postopku ugovora dokazoval. Sodišče ugotavlja, da takšno izjemo od priznanja tuje sodne odločbe zaradi kršitve sodelovanja v postopku sicer določa prvi odstavek 96. člena ZMZPP. Vendar pa sodišče te tožnikove navedbe šteje za tožbeno novoto, ki je tudi sicer pavšalna, kajti niti v tožbi tožnik ni zatrdil, v čem naj bi bila kršitev sodelovanja v postopku pred sodiščem v BIH. Poleg tega pa navedenega tožnik ni niti pavšalno zatrdil v upravnem postopku pred izdajo odločbe o BPP, v tožbi pa tudi ni navedel razlogov, zakaj tega dejstva upravičeno ni mogel podati do izdaje odločbe o BPP, glede na to, da naj bi se nesodelovanje v postopku zgodilo logično že pred pravnomočnostjo sodbe sodišča v BIH (navedena sodba je postala pravnomočna 22. 6. 2005). Zato sodišče teh navedb tožnika kot prepoznih v tem postopku skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni moglo upoštevati. Sodišče pa sicer pripominja, da že iz same tožnikove izjave, da je zoper sodbo (tj. sodbo Občinskega sodišča v Brčko distriktu P-117/04-II z dne 23. 3. 2005) vložil redno pravno sredstvo, s katerim ni bil uspešen, izhaja, da je očitno sodeloval v postopku pred sodiščem v BIH (vsaj pred sodiščem druge stopnje).

11. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka tožniku pravilno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev BPP glede na tožnikove navedbe v prošnji in na zaslišanju pred organom za BPP, saj je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, saj nima izgleda za uspeh v postopku. Zaradi navedenega posledično tožniku niso bile prekršene pravice do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic, enakega varstva pravic ter do sodnega varstva in pravnega sredstva, če je tožnik meril na to, da bi morala biti vsakomur dostopne pravica do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki zaproša za BPP (1. člen ZBPP). Ta pravica je namreč sicer dostopna vsakomur, vendar upoštevajoč pravila ZBPP za dodelitev BPP, pri čemer tožnik ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Sicer pa je kršitve navedenih ustavnih pravic tožnik zatrjeval le pavšalno, brez konkretizacije okoliščin, zato sodišče ni moglo nadalje presojati morebitnih kršitev navedenih pravic (sodišče namreč preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, ki pa jih tožnik v zvezi s tem ni podal – prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

12. Tožnik v tožbi še navaja, da bi mu tožena stranka lahko naklonila vsaj svetovanje v zadevi. Tožena stranka lahko sicer skladno z 29. členom ZBPP dodeli prosilcu tudi drugačen obseg posamičnih oblik BPP, kot jo uveljavlja prosilec, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat (1. alineja drugega odstavka 28. člena ZBPP). Glede na podane trditve tožnika v upravnem postopku in posledično pravilno presojo, da tožnik nima v postopku izgleda za uspeh, logično tožena stranka tožniku ni dodelila svetovanja glede vložitve ugovora, saj pričakovani rezultat s takim načinom obsega pomoči ne bi bil dosežen (ker po presoji tožene stranke rezultata v zadevi ni bilo moč doseči).

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa v okviru dopustnih in podanih navedb le pristojnost sodišča in ali lahko tožnik plačuje preživnino v državo, ki ni članica EU, kar pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe prava.

1 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemčiji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009).