Jedro

Sodišče druge stopnje k temu dodaja, da pri tem ne gre spregledati dejstva, da je pri tožniku bila podana večja ranljivost, slednje je bilo tožencu znano, zato je še toliko bolj nesprejemljivo njegovo zavzemanje za zmanjšanje njegove odgovornosti iz tega naslova.

Dejstvo je, da je tožnik bil bolj občutljiv, kar je lastnost, ki je lastna oškodovancu in če je škoda zaradi slednjega večja se toženec ne more uspešno sklicevati na ta kriterij (teorija jajčne lupine).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (tožencu) naložilo plačilo odškodnine v višini 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo da je toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije v 15. dneh povrniti pravdne stroške v višini 3.147,61 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je za predmetni postopek ključnega pomena razmejitev med škodnimi posledicami, ki jih tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) trpi kot izključno posledico ravnanj toženca od posledic, ki jih trpi kot posledico neurejenih družinskih razmer v primarni družini, saj je v zvezi s slednjim mati tožnika pravnomočno obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 192 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V predmetnem postopku je bil pritegnjen izvedenec dr. A. P., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje ter dve pisni dopolnitvi, ustnega mnenja pa ni podal, saj je tak dokazni predlog sodišče zavrnilo. Pri tem izvedenec ni odgovoril na bistveno vprašanje tega postopka, to je razmejitev med posledicami, ki jih trpi tožnik zaradi neurejenih družinskih razmer, v katerih je bival pred in v kritičnem času, od posledic, ki so tožniku nastale zgolj zaradi tožencu očitanega kaznivega dejanja. Vse težave na psihičnem področju, ki jih tožnik danes trpi, je izvedenec v osnovnem izvedenskem mnenju brez ustreznih pojasnil pripisal ravnanju toženca, v drugi dopolnitvi pa je svojo prvotno stališče spremenil in kot izključno posledico ravnanj toženca izpostavil postravmatski stresni sindrom ter bolečine v želodcu in motnje spanja. Za posledice, ki jih je predhodno zatrjeval kot motnje čustvovanja, vedenja, pojmovanja sveta in medosebnih odnosov, motnje v samopodobi in dojemanju svojega mesta med drugimi, neobvladovanje čustvenih stanj, odziv na stres, pomanjkanje osnovnih socialnih navad ter emocionalnih kapacitet pa je dopustil, da bi lahko bile posledice neurejenih družinskih razmer oškodovanca v zgodnji dobi. Zaradi te razjasnitve je bilo predlagano neposredno zaslišanje izvedenca, sodišče pa takšnemu predlogu ni sledilo in ni upoštevalo, da se izvid in mnenje izvedenca v sodnih postopkih primarno podajo ustno na naroku pred sodiščem, kjer imajo stranke možnost odpravit vse morebitne nejasnosti. Sodišče bi izvedenca moralo zaslišati še toliko bolj, ker je zahtevku v celoti ugodilo in vse tožnikove težave pripisalo ravnanju toženca. Sodišče je iz tega navedenega razloga, zavlačevanja in podražitev postopka tudi zavrnilo predlog po ponovni pribavi medicinske dokumentacije za tožnika pri lečeči klinični psihologinji dr. B. V. L., ki je izvedencu najprej posredovala le manjši del medicinske dokumentacije, po urgiranju sodišča pa je dokumentacijo dodatno predložila, vendar na podlagi dokumentacije v sodnem spisu izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, saj se je obravnava oškodovanca pri dr. V. L. pričela v februarju 2014, najstarejša medicinska dokumentacija zdravljenja oškodovanca pri dr. V. L., ki se nahaja v prilogi C3, pa datira na 15. 10. 2015, torej več kot leto in pol oziroma več kot dve leti in pol po začetku strokovne obravnave tožnika. Ker je sodišče sodbo utemeljilo na izvedenskem mnenju, katerega ni mogoče preizkusiti, sodba nima prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, takšno ravnanje sodišča pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, zavrnitev pribave medicinske dokumentacije pa predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 213. členom ZPP, ta opustitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj gre v tem primeru za opustitev dokazovanja odločilnega dejstva, vrste in obsega škodnih posledic na podlagi protipravnega ravnanja toženca. Toženec se ne strinja z zaključkom sodišča, da so posledice iz naslova neurejenih družinskih razmer v primarni družini tožnika minimalne in ne vplivajo bistveno na določitev odškodnine. Že v svoji peti pripravljalni vlogi je opozoril, da iz medicinske dokumentacije pri dr. V. L. izhaja, da je imel tožnik pri njej najmanj 33 terapij, iz zapisnikov pa je razvidno, da je bila tematika spolnega ravnovesja tožnika obravnavana v manj kot polovici teh zapisov, ves preostali del dokumentacije pa se v pretežni meri nanaša na oškodovančeve težave z biološkima staršema ter stikih z njimi. Prav tako pa je iz dokumentacije razbrati, da tožnik trenutno nima posledic zaradi tožencu očitanega kaznivega dejanja oziroma so te izzvenele. Sicer pa je sodišče prve stopnje samo zaključilo, da je manjši del posledic, ki jih trpi tožni,k pripisati zanemarjanju v družini, večji del pa spolni zlorabi, nato pa tega svojega zaključka ni upoštevalo pri določitvi višine tožniku pripadajoče odškodnine. Zaključek sodišča, da so posledice iz naslova zanemarjanja tožnika v primarni družini pri tožniku minimalne in ne vplivajo bistveno na določitev odškodnine je v nasprotju z dokazi v spisu, hkrati pa so zaključki sodišča v tej zvezi sami v seboj v nasprotju. S tem pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Bistveni očitek, ki izhaja iz pritožbe, je, da sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku ni zaslišalo v postopku postavljenega izvedenca dr. A. P. ter ni pribavilo (vse) medicinske dokumentacije za tožnika pri lečeči klinični psihologinji dr. B. V. L. Na podlagi slednjega bi namreč sodišče prve stopnje lahko ugotovilo da je tožnikovo stanje le v manjšem delu posledica ravnanja toženca, tožnik namreč trpi zaradi posledic zanemarjanja v družini, zato je zaključek sodišča, da so posledice, ki se pojavljajo pri tožniku, v manjšem obsegu pripisane zanemarjanju družine in v večjem delu spolni zlorabi, zmoten. V vsakem primeru pa bi jih sodišče pri odmeri odškodnine moralo upoštevati.

7. Pritožbeni očitek, da je sodba neobrazložena in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je tudi mogoče preizkusiti.

8. V predmetnem postopku je sodišče v postopek pritegnilo izvedenca klinično psihološke stroke, ki je v predmetni zadevi 2. 9. 2019 izdelal izvedensko mnenje, katerega je potem še dvakrat dopolnil (10. 12. 2020 in 18. 5. 2021). V skladu s 254. členom ZPP mora sodišče zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja ali opraviti izvedenčevo zaslišanje, če je pisno izvedensko mnenje nejasno, nepopolno, samo s seboj v nasprotju ali če je podan dvom v njegovo pravilnost. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec svoje delo z dvema dopolnitvama v celoti opravil, saj je tako v izvedenskem mnenju, kot tudi v dopolnitvah, jasno in prepričljivo odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja, ki sta jih postavili stranki v predmetnem postopku. S tem, ko sodišče prve stopnje ni tudi ustno zaslišalo izvedenca tako ni kršilo 253. člena ZPP1. Izvedenec je pri izdelavi izvedenskega mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja upošteval zdravstveno dokumentacije B. V. L. od februarja 2014 in se do slednje tudi opredelil, s tem, ko je jasno razmejil posledice pri tožniku, ki so posledica travmatiziranega ravnanja toženca od zanemarjanja tožnika v njegovi primarni družini. Zgolj nestrinjanje toženca z zaključki sodišča prve stopnje, da je za predmetni postopek nerelevantno obiskovanje tožnika klinične psihologinje, pri katerii je imel najmanj 33 terapij, ki se v večini nanašajo na njegove težave z biološkima staršema, slednje kršitve ne predstavljajo, po oceni sodišča druge stopnje pa za predmetni postopek slednje tudi ni relevantno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Izvedenec se je v izvedenskem mnenju kot tudi v dopolnitvah izvedenskih mnenj opredelil do obravnav tožnika pri dr. V. L. kot tudi do mnenja dr. Ž. T. iz kazenskega spisa in pojasnil kaj pomeni travmatiziranje tožnika in kaj pomeni njegovo zanemarjanje. Travma pusti namreč pri poškodovanem trajno poškodbo, saj gre pri tem primeru za dogodke, ki so ogrožujoči za posameznikovo preživetje ali za njegov občutek varnosti, pri čemer doživlja intenzivni čustveni strah, nemoč in grozo. Travmatični dogodek je preveč intenziven in preplavljajoč, da bi ga zmogla naša psiha oziroma naši možgani uspešno predelati in integrirati. Izkušnja travme tako ostane izkustveno skupaj s vsem, kar je oseba takrat doživljala - s vsemi telesnimi občutki, čustvi in negativnimi prepričanji kot npr. "sam sem si kriv", itd. v obliki razdrobljenih spominskih delcev. Travma tako pusti razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in živi še naprej, zato lahko travmatizirani doživljalo in reagirajo kot da se jim travma še vedno dogaja. Čas sam po sebi ne celi travme, žal velja ravno nasprotno, sčasoma se lahko osnovnim simptomom priključijo še ostale težave. Zanemarjanje pa nasprotno pomeni pomanjkanje ustreznega vedenja staršev v vlogi skrbnika ali odsotnost družine pri zagotavljanju materialnih pogojev za ustrezno skrb za zdravje, izobraževanje, zaščito, pozornost in nadzor. Zanemarjanje otrok je v bistvu nezmožno zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, kot so hrana, obleka, zdravstvena oskrba, zaščita in nadzor, zlorabljanje pa se nanaša na dejanja, ki otroku povzročajo poškodbo - travmo.

10. Izvedenec nadalje ugotavlja, da je tožnik že pred zlorabo imel težave v družini, ki so ga naredile bolj občutljivega, ranljivega, vendar ne spolno travmatiziranega. Neugodni družinski dejavniki - zanemarjanje, imajo lahko kasneje posledice v vedenjski problematiki, nikakor pa ne pri razvoju njegove spolne identitete ter njegovega odnosa do spolnosti. Škoda pri tožniku pa je nastala prav na tem področju. Ko je bil izpostavljen spolni zlorabi je namreč razvil veliko zaskrbljenost v zvezi s spolnostjo, kar se kaže pri njem kot travmatiziranost na področju spolnosti, navzven pa se to kaže tudi kot čezmerno kompulzivno spolno vedenje. Pri tožniku gre za travmatično izkušnjo, ki se razultira v nemoči, nebogljenosti, občutkih neustreznosti, manjvrednosti in sramu ob zlorabljanju, saj je travmatiziranje pri tožniku trajalo skoraj 3 leta in to pri starosti 3 do 5 let, pri tem pa velja, da čim mlajši je otrok ob spolni zlorabi večje so posledice. Tako tudi manjša občutljivost, ki bi nastala zaradi ugodnih družinskih razmer, ne bi bila varovalni dejavnik za razvoj tožnikovega postravmatskega stresnega sindroma, ki pri njem še ni izvenel, kot je to še vedno razvidno iz zapisov klinične psihologinje. Večja osebnostna ranljivost lahko zniža prag za nastanek postravmatskega sindroma ali pa oteži njegov potek, vendar te lastnosti same po sebi niso nepotrebni in nezadostni pogoj za nastanek te motnje.

11. Sodišče druge stopnje k temu dodaja, da pri tem ne gre spregledati dejstva, da je pri tožniku bila podana večja ranljivost, slednje je bilo tožencu znano, zato je še toliko bolj nesprejemljivo njegovo zavzemanje za zmanjšanje njegove odgovornosti iz tega naslova. Dejstvo je, da je tožnik bil bolj občutljiv, kar je lastnost, ki je lastna oškodovancu in če je škoda zaradi slednjega večja se toženec ne more uspešno sklicevati na ta kriterij (teorija jajčne lupine)2. 12. S tem pa se glavni pritožbeni razlog, da je škoda večja iz razloga, ker je bil toženec pred tem izpostavljen zanemarjanju in da so vzrok škode osebne lastnosti in stanja oškodovanca, ko je prišlo do sedaj tožencu očitanega dejanja, zato povzročitelj škodnega dogodka naj ne bi odgovarjal za celotno oškodovančevo škodo, pokažejo za neutemeljenega.

13. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo in kot izhaja iz izvedenskih mnenj, je predhodno zanemarjanje toženca s strani njegove primarne družine vodilo v stanje, da je tožnik zaradi neugodnih družinskih razmer veliko bolj občutljiv in ranljiv, vendar ne tudi spolno travmatiziran. Nastala škoda pa je pri tožniku prav na tem področju. K slednjemu pa je v celoti prispeval toženec s tem, ko je tožnika spolno zlorabil, in kot je zaključil izvedenec, gre za travmo, ki pusti pri posamezniku trajne posledice na telesnem, čustvenem in miselnem doživljanju. Nenazadnje je toženec bil tisti, ki je skupaj s svojo partnerko prevzel v rejništvo tožnika prav iz razloga, ker je bil v primarni družini zanemarjen, slednje pa je izkoristil na način, da je tožnika, kljub njegovi zanemarjenosti, še spolno zlorabil in to v starosti 3 do 5 let, kar je pri tožniku pustilo trajne posledice.

14. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbene očitke o vplivu zanemarjenosti oziroma nerazrešenih odnosov tožnika s primarno družino, predvsem mamo, na višino odškodnine, ki bi jo bilo potrebno prisoditi tožniku. Tudi ne drži, da je izvedenec svoje mnenje spremenil v delu, ko opisuje posledice pri tožniku, ki jih slednji doživlja še danes. Izvedenec je namreč jasno razmejil duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi kaznivega dejanja spolnega napada nanj, pri tem pa je tudi pojasnil, da je pri tožniku škoda nastala prav na področju spolnosti zaradi ravnanj tožnika. V svojem osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja je izvedenec jasno zapisal, da je tožnik spolno travmatiziran, neugodni dejavniki v družini, kot so zanemarjanje, pa imajo lahko kasneje posledico v vedenjski problematiki, nikakor pa ne pri razvoju njegove spolne identitete in njegovega odnosa do spolnosti. Izvedenec pa je tudi poudaril, da manjša občutljivost, ki bi nastala, če bi tožnik živelj v ugodnih družinskih razmerah, ne bi predstavljala varovalnega dejavnika za razvoj postravmatskega stresnega sindroma, ki je pri tožniku posledica škodnega dejanja in pri tožniku še vedno ni izvenela.

15. Nesporno je, da ima tožnik nerešen odnos s svojo primarno družino in da slednje rešuje preko terapij z dr. V. L., s pomočjo katere poskuša vzpostaviti kontakt z biološkimi starši, vendar pa slednje ni povezano z njegovo spolno travmo, ki mu jo je povzročil toženec.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).

1 VSL sklep II Cp 126/2020 z dne 29. 4. 2020 2 VSL sodba II Cp 385/2014 z dne 4. 6. 2014, VSRS Sodba in sklep II Ips 133/2016 z dne 21. 1. 2016.