Jedro

Po tretjem odstavku 116. člena SZ so lahko občani pridobili solastninski delež na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo le v primerih, če so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji. Torej ta pravna podlaga odpade v primerih, ko so že postali imetniki stanovanjske pravice.

Pravne podlage iz prvega odstavka 116. člena SZ ni mogoče uporabiti, kadar je stanovalec s preureditvami zgolj preurejal že prej obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice. Stanovanje je moralo biti pridobljeno s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, torej v primerih, ko je stanovanje šele nastalo iz ali na skupnih prostorih (zato prvi odstavek 116. člena SZ pozna nastanek le lastninske pravice in ne tudi solastninske).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, naj se ugotovi, da je solastnica do idealnega deleža 336/1000 stanovanja v izmeri 78,80 m2 v pritličju hiše v Ljubljani, zgrajenem na parcelni št. 6/1 k.o... ter da ji je toženec dolžan izstaviti listino, sposobno za vknjižbo solastninske pravice na njeno ime v iztoževanem obsegu. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druga stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava se po revidentkini oceni kaže v tem, ker da je abstraktni dejanski stan iz prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ) uresničen tudi takrat, kadar je občan s preurejanjem skupnih prostorov ustvarjal primerno stanovanje in tako razrešil svoje stanovanjsko vprašanje, iz tretjega odstavka 116. člena SZ pa je abstraktni dejanski stan podan tudi takrat, ko je bivši imetnik stanovanjske pravice z znatnimi denarnimi in materialnimi sredstvi pripomogel k nastanku stanovanja, ki danes obstaja. Drugačno razlogovanje sodišč je zato neutemeljeno. Po revizijskih izvajanjih je zmotno tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni podana pravna podlaga iz 22. in prvega odstavka 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Nova stvar nastane, kadar investitor iz skupne veže in dveh nekomfortnih stanovanj ustvari enotno primerno in komfortno stanovanje, kot je bilo v tem primeru. V tem pa je prišlo tudi do spojitve vloženega dela in materiala tožnice in prej obstoječega stanovanja, kar daje podlago za nastanek solastnine po prvem odstavku 23. člena ZTLR. Pri tem je pomembno, da so bile investicije opravljene na stanovanju, ko je bilo še v družbeni lastnini, tedaj bi ga tožnica mogla odkupiti, na njem je imela trajno stanovanjsko pravico, ki je bila neodtujljiva in podedljiva ter je zato vlagala dobroverno in v svoje.

Zagrešena pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana, ker je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da izhaja iz cenilčevega mnenja, da gre v tem primeru za vlaganja v obstoječo stanovanjsko enoto zgolj zaradi izboljšanja standarda, medtem ko izhaja iz mnenja, da je bila stanovanjska enota ob prevzemu sestavljena iz dveh stanovanj, po sredini današnjega pa je potekal hišni hodnik. Tako je šlo za združitev dveh stanovanj in delno preurejanje skupnih prostorov. Tako je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami. Na drugi strani ne gre za nedovoljeno novoto v pritožbenem postopku kot zmotno meni sodišče druge stopnje. Zahtevek je namreč oprla na cenilčevo cenitev, iz te pa izhaja, kakšna dela je opravila. Od tožnice pa ni bilo mogoče zahtevati, da v svojih vlogah povzema celotno cenitev ali svoje zaslišanje. Če pa je sodišče štelo, da navedenega dejstva ni iznesla, bi moralo po določbah 285. in 298. člena ZPP uradoma posredovati, da se to dejstvo navede in dejansko stanje v celoti pojasni. Ker sodišče ni tako postopalo, je vzelo tožnici možnost obravnavanja, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je bila zagrešena na pritožbenem postopku, ker sodišče druge stopnje zadevne kršitve sodišča prve stopnje ni ugotovilo. Če pa bi šlo za novoto, je bila ta dovoljeno uveljavljena. Spornega dejstva v postopku na prvi stopnji ni izrecno izpostavljala, tako zaradi dolžnosti sodišča po določbah 285. in 298. člena ZPP, kot zaradi tega, ker ni pričakovala, da bo sodišče na zadnjem naroku končalo postopek. Postopek pa je kršen tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo pritožbenega predloga za dopolnitev postopka z zaslišanjem priče, ki bi "vedel izpovedati o vlaganjih".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (3. odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma velja odgovoriti na revizijska izvajanja, ki zadevajo dejansko podlago spora in procesne naloge sodišča v smislu 285. in 298. člena ZPP. Kaj mora tožba vsebovati, navaja prvi odstavek 180. člena ZPP. Ta med drugim določa, da mora tožnik postaviti objektivno in subjektivno določen zahtevek. Zaradi tega mora biti po pravni teoriji terjatev opisana tako, da se lahko razlikuje od vseh ostalih, pa tudi pravica, ki naj se ugotovi, ali spremeni. Tožba mora vsebovati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek. Tako mora tožnik navesti vsa tista dejstva, ki so potrebna za nastanek določene pravne posledice, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. K zatrjevanim dejstvom pa mora predlagati tudi dokaze. Tožniku res ni potrebno navesti v tožbi pravno podlago zahtevka. Če pa želi določeno pravno posledico (ugoditev postavljenemu zahtevku), mora v tožbi navesti vsa tista dejstva, ki jih terja uporaba določene pravne norme. Obseg spora namreč določa tožnik (načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP). Neutemeljeno in tudi proti predpisom je zato (tožničino) revizijsko stališče, da bi moralo sodišče samo v okviru določb 285. člena (materialnopravno vodstvo) in 298. člena ZPP (formalnopravno vodstvo) skrbeti za to, da bi se navajala še nova dejstva in dokazi. Da tako stališče ni utemeljeno, izhaja že iz določila 286. člena ZPP (eventualna maksima), ki omogoča stranki, da le še na prvem naroku navaja dejstva in dokaze (pozneje le izjemoma, če jih brez svoje krivde ni mogla že preje - kar pa v tem primeru ne bo sporno, ker gre za dejstva iz tožničinega območja vednosti, to je o tem, kam je vlagala svoje investicije). Glede na tako procesno ureditev nobeno od sodišč nižjih stopenj ni moglo zagrešiti očitane kršitve postopka iz 285. in 298. člena ZPP (ko po revizijskih izvajanjih nista poskrbeli, da bi se spor v dejstvenem pogledu razširil), niti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot pravno zmotno brez podlage ocenjuje revidentka.

Sodišči nižjih stopenj sta tožničin zahtevek zavrnili, ker sta presodili, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana pravna podlaga za pridobitev solastnine na spornem stanovanju, ne na podlagi tretjega in ne na podlagi prvega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Med postopkom je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica začela adaptirati sporno stanovanje potem, ko je že pridobila stanovanjsko pravico. Po tretjem odstavku 116. člena SZ pa so lahko občani pridobili solastninski delež na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo le v primerih, če so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji. Torej ta pravna podlaga odpade v primerih, ko so stanovalci vlagali v stanovanja potem, ko so že postali imetniki stanovanjske pravice in kakršen je tudi tožničin primer.

Po določilu prvega odstavka 116. člena SZ so občani pridobili lastninsko pravico v primerih, ko so si svoje stanovanjske vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Te zakonite podlage po sodni praksi ni bilo mogoče uporabiti, kadar je stanovalec s preureditvami zgolj preurejal že prej obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice. Stanovanje je moralo biti pridobljeno s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, torej v primerih, ko je stanovanje šele nastalo iz ali na skupnih prostorih (zato 1. odstavek 116. člena SZ pozna nastanek le lastninske pravice in ne tudi solastninske). V tem primeru tožnica dejanske podlage za uporabo prvega odstavka 116. člena SZ med postopkom do konca glavne obravanave sploh ni uveljavljala. Revizijska trditev, češ da je bilo iz cenitve razvidno, da je pri preureditvi dveh prvotnih stanovanj zajela tudi del hišnega hodnika med njima in da je tako uveljavljala tudi podlago iz prvega odstavka 116. člena SZ, je brez podlage (že spredaj je pojasnjeno, kaj lahko predstavlja dejansko podlago spora).

Revidentka vidi kršitev materialnega prava tudi v tem, ker sodišči nižjih stopenj nista ugotovili njene solastnine na spornem stanovanju na podlagi pravil ZTLR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica investirala že potem, ko je stanovanje pridobila in da je bila tedaj nepremičnina v družbeni lasti. V 80. letih, ko je tožnica opravljala zatrjevana vlaganja, sta veljala Zakon o stanovanjskih razmerjih in Zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Po določbah nobenega od teh zakonov stanovalec kot investitor ni mogel pridobiti lastninskega deleža na stanovanju na podlagi investicije (adaptacije). Pridobitve solastninske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini na podlagi investicij, prav tako ni poznal ZTLR, na katerega se tožnica sklicuje. O spojitvi dveh stvari, ali o nastanku nove pa tudi ni možno govoriti, ker obstaja po tožničinih posegih še naprej enako velika večstanovanjska hiša ter se je zaradi tožničinih vlaganj delno spremenilo le eno izmed stanovanj v okviru navedene hiše. Na vrsto izvajanj, ki gradijo le na predpostavkah, ki niso bile ugotovljene oziroma podane in so zato pravno nerelevantne, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve. Zato je tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).