Jedro

Ker je obsojenec zoper obsodilno sodbo z dne 4.12.1945 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 13.12.1996 zavrnjena, revizija po ZPKri ni mogoča. Nevložitev zahteve za obnovo postopka ali pobude pristojnemu državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nista oviri za vložitev revizije po ZPKri.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zahtevo zagovornika obsojenega L.P. za revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega L.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenega L.P. je dne 09.03.1999 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi zaradi kršitve Zakona o popravi krivic (ZPKri) s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča tako spremeni, da zahtevi za revizijo obsojenca L.P. v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje zahteve za revizijo.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru meni, da zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru ni dopustna, saj se po 1. odstavku 420. člena ZKP sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem sodnem postopku. Sicer pa meni, da je odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za revizijo pravilna. Gre za primer, ko je mogoče izpodbiti sodbo s pravnimi sredstvi, predvidenimi v ZKP, zato revizija ni možna. Glede na nejasnost razlogov prvostopne sodbe bi bilo potrebno poudariti, da v primeru, če obsojeni z izrednimi pravnimi sredstvi ne uspe ali če ni zakonskih pogojev zanje, še ne izpolni pogoja za vložitev zahteve za revizijo. Če pa sodišče meni, da določba 2. odstavka 22. člena ZPKri pomeni, da mora obdolženec najprej izčrpati vsa druga pravna sredstva in je šele potem upravičen vložiti zahtevo za revizijo, bi se moralo o tem bolj določno izraziti. Vprašljivo je tudi stališče, da je še mogoče vlagati nove zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da obsojenec L.P. izpolnjuje pogoje za vložitev zahteve za revizijo po ZKPri.

Samostojno je izkoristil možnost, saj je sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, vendar je bila ta zahteva kot neutemeljena zavrnjena. Obsojenec L.P. zahteve za obnovo postopka ne namerava vložiti, ker nima nikakršnih prič, ker so le te umrle, ali drugih dokazov, ki bi lahko potrdili, da obsojenec ni storil očitanih kaznivih dejanj po ZKND. Zato je mnenje sodišča, ki napotuje obsojenca na vložitev zahteve za obnovo postopka in da ima možnost pobude pri generalnem državnem tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, nepravilno. Pobuda sama ne predstavlja izrednega pravnega sredstva, ker je to v pristojnosti generalnega tožilca, ki lahko pobudo upošteva ali pa tudi ne. Ob povedanem meni, da so bile v drugostopnem kazenskem postopku zoper obsojenca zagrešene take bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki opravičujejo izvedbo revizijskega postopka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo zahteve za revizijo po ZPKri niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista kršili navedenega zakona. V 2. odstavku 22. člena ZPKri je določeno, da se zahteva za revizijo po 1. točki 1. odstavka tega člena lahko vloži ne glede na to, ali je upravičeni osebi priznan status bivšega političnega zapornika. Zahteva za revizijo po 2. točki prvega odstavka tega člena pa se lahko vloži le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more odpraviti z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po določbah Zakona o kazenskem postopku.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec zoper obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 04.12.1945 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 13.12.1996 zavrnjena. Pravilna je zato odločitev v napadenih sodbah, da revizija po ZPKri ni mogoča. Obsojenec je imel možnost z izrednim pravnim sredstvom uveljavljati zlorabo zakonodaje in je to tudi izkoristil z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno obsodilno sodbo, zato ni pogojev po 2. odstavku 22. člena ZPKri za vložitev revizije.

Stališče pritožbenega sodišča, pa tudi sodišča prve stopnje, da obsojenec ni izkoristil vseh izrednih pravnih sredstev pred vložitvijo revizije, ker ni vložil zahteve za obnovo postopka in poslal pobude pristojnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni pravilno. Vložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka v korist obsojenca 410. člena ZKP, ki ni vezana na rok, ob upoštevanju razlogov revizije ni pogoj za vložitev revizije. Z zahtevo za obnovo kazenskega postopka se uveljavlja z novimi dejstvi in dokazi razlog zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki je pomembno za pravilno uporabo zakona, ne pa vprašanja zakonitosti kazenskega postopka in pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je bistvena vsebina revizije. Pobuda obsojenca pristojnemu državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni (niti redno niti izredno) pravno sredstvo. Zaradi navedenega nevložitev zahteve za obnovo postopka ali pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nista oviri za vložitev revizije po ZPKri.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev zakona, zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).