Jedro

Za nastanek stvarne pravice je – v primeru neusklajenosti soglasne volje pogodbenikov in njene izjave v pisni pogodbi – odločilna soglasna volja pogodbenikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se s kupno pogodbo z dne 9. 8. 1965 ustanovljena služnostna pravica, ki je v zemljiški knjigi vknjižena v breme parc. št. 4/3 k. o. X, v naravi pa poteka od javne poti parc. št. 6/12 k. o. X preko parc. št. 4/6 k. o. X do služečega zemljišča parc. št. 4/7 k. o. X, v zemljiški knjigi vknjiži v breme parc. št. 4/6 k. o. X in v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 4/7 k. o. X. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 789,34 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se sprememba tožbe ne dopusti in zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je bilo o tožbenem zahtevku enkrat že odločeno in da je s sodbo I Cp 880/2014 višje sodišče del zahtevka zavrglo, del zavrnilo, ostanek pa razveljavilo. Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožeča stranka tožbo spremenila. Tožena stranka je spremembi nasprotovala, ker je bil postavljen zahtevek z drugačno dejansko in pravno podlago. Gre za povsem nov tožbeni zahtevek, ki ni povezan s prej postavljenim zahtevkom. Meni, da se je tožeča stranka izognila plačilu sodne takse za spremenjen tožbeni zahtevek ter je tudi zato sklep o dovolitvi spremembe tožbe nezakonit. Meni, da je o zahtevku že pravnomočno odločeno, ker je pritožbeno sodišče del zahtevka zavrglo in del zavrnilo. Sprememba tožbe ni pravočasna, ker lahko stranka tožbo spremeni samo do zaključka glavne obravnave, tožeča stranka pa je to storila po zaključku prvega sojenja. Z dopustitvijo spremembe tožbe je toženi stranki odvzeta pravica do odgovora na navedbe tožeče stranke. Gre za kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic. Izvedensko mnenje geodeta označuje za nekvalitetno, nestrokovno in neuporabno. Meni, da je izvedenec ugotavljal vsebino pogodbe in voljo pogodbenih strank, ima pa strokovno znanje s področja geodezije. Prekoračil je svoja pooblastila, na kar je bilo v postopku opozorjeno. Ker se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Izvedenec ni znal pojasniti, na podlagi katerih podatkov je zaključil, da je bila pot odmerjena na parc. št. 4 k. o. X. Fotoskica izmere iz leta 1972, ki jo je navedel, ni geodetski podatek, razen tega je bila služnost dogovorjena leta 1965. Parcelacija je bila narejena za potrebe kupne pogodbe iz leta 1965. Če bi bila pot odmerjena, bi bila leta 1965 in ne šele leta 1972. Sodni izvedenec je na zaslišanju umaknil besedo „odmerjena“, ni pa znal odgovoriti, na podlagi katerih podatkov je prišel do svojih zaključkov. Ni znal odgovoriti, ali se je mejnik na zahodni strani parc. št. 4/6 k. o. X od leta 1965 do 1972 premaknil. Slednje kaže, da ne pozna geodetskih podatkov. Ugotavljanje, ali je bila služnostna pravica vpisana na napačno parcelo, ni izvedenčevo delo. Tudi sodišče uporablja besedo „odmerjena“, čeprav jo je izvedenec umaknil. Sodba je zato v nasprotju z izvedenimi dokazi; storjena je bila bistvena kršitev postopka. Izvedenec je potrdil, da se je parc. št. 4 k. o. X le preštevilčila v parc. št. 4/6 k. o. X, zato je razlika v površinah te parcele in parcele 4/3 k. o. X obstajala že vse od leta 1965. Tožeča stranka bi bila upravičena zahtevati spremembo vpisane služnosti samo v primeru, da bi prišlo do parcelacije služečega zemljišča, ali če bi izkazala, da je bila volja pogodbenikov drugačna od zapisane. Ničesar od tega tožeča stranka ni dokazala. Tudi ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov za spremenjeni zahtevek tožeča stranka ni podala. Obstoječa pot ne daje temelja za zaključek, da je bila pogodbena volja pogodbenikov v letu 1965 drugačna od zapisane. Manjka temelj za nastanek služnosti. Povzema izvedenčevo ugotovitev, da se sedanje stanje poti ujema z zarisanim stanjem v mapni kopiji NL 6/65. Tako izvedenec kot sodišče pa sta zanemarila, da je bila na prostoru sedanje poti v letih od 1965 do 1980 brežina, poraščena z drevesi grmovjem. Tudi ob javni cesti, kjer se sedaj priključi, je bila brežina. Te ovire so razvidne iz ortofotografskega posnetka iz leta 1972 ter dveh fotografij iz leta 1970. Te dokaze je v spis vložila tožena stranka, sodišče pa jih ni izvedlo; razlogov za zavrnitev ni navedlo. V tem delu se zato sodba ne da preizkusiti. Tožnik je od nakupa svojega zemljišča v letu 2005 oz. 2006 pot uporabljal brez pravnega temelja in skrivaj. Če služnostna pravica ne obstaja, gre le za golo uporabo poti. Od leta 1968 do 1972 je prevoze vršil I. G. preko takratne parc. št. 4 k. o. X; neposredno ob stari hiši in ne po sedanji trasi poti. Ni šlo za izvajanje služnosti, saj je vozil na podlagi dogovora in proti plačilu. Sodbo označuje za nejasno, ker se v njej navaja, da je bila pot pomotoma vrisana pri parc. št. 4/6 k. o. X. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker ne gre za priposestvovanje ali nujno pot. Pri parceli 4/3 k. o. X služnost ni vpisana, zato z zahtevkom za spremembo služnostne poti tožeča stranka ne more uspeti. Stroškovni del odločitve graja z argumentom, da je s pritožbo zoper prvotno izdano sodbo uspela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V ponovljenem postopku je tožeča stranka spremenila istovetnost zahtevka. Postavila je ugotovitveni zahtevek o obstoju stvarne služnosti, skupaj z zahtevo, da se služnost vknjiži v zemljiški knjigi, prej postavljene zahtevke (primarnega in podrednega) pa istočasno umaknila. S spremenjeno tožbo želi tožeča stranka doseči isto posledico, kot jo je uveljavljala s prej postavljenimi zahtevki: zagotovitev nemotenega izvrševanja služnosti in njen (pravilen) vpis v zemljiški knjigi. Sporni predmet je tudi po spremembi tožbe isto pravno razmerje in spremenjen tožbeni zahtevek ni povsem nova pravovarstvena zahteva z drugačno dejansko in pravno podlago, kar se zatrjuje v pritožbi. Na novi materialni podlagi je zahtevana druga oblika sodnega varstva, tožba pa se tudi po spremembi opira na isto življenjsko dejansko stanje. Na osnovi že zbranega procesnega gradiva tožeča stranka uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Sprememba tožbe je smotrna, zato jo je sodišče prve stopnje – kljub temu, da toženca s spremembo tožbe nista soglašala – lahko dovolilo (prvi odstavek 185. čl. ZPP). V času do zaključka prvega naroka podane trditve ustrezno utemeljujejo tudi novo postavljeni zahtevek. Iz v tožbi opisanega razmerja je mogoče izpeljati več materialnopravnih zahtevkov (več pravovarstvenih zahtev).

5. Pritožnika se sklicujeta na kršitev pravice do izjave, ne zatrjujeta pa, da jim ni bilo omogočeno, da se s spremenjeno tožbo seznanita in nanjo odgovorita. Pravica do izjave tožencema ni bila kršena, saj sta se imela na spremenjeno tožbo možnost odzvati in sta to z vlogo z dne 16. 6. 2015 tudi storila. Sprememba tožbe je pravočasna, saj je bila podana pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Po prvem odločanju pritožbenega sodišča je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožbo je mogoče spremeniti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. čl. ZPP). Tožeča stranka je takso za postopek pred sodiščem prve stopnje plačala, zato (ne)plačilo sodne takse ni ovira za vodenje postopka.

6. Ni res, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, ker je bil v prvem sojenju del zahtevka zavržen, del pa zavrnjen. Z zavrženjem dela zahtevka do meritorne odločitve ni prišlo. Zahteva za izdajo zemljiškoknjižne listine, ki je že pravnomočno zavrnjena, v obravnavanem (spremenjenem) zahtevku ni vsebovana. V pritožbi uveljavljani ugovor pravnomočno razsojene stvari (drugi odstavek 319. čl. ZPP) zato ni utemeljen.

7. Tudi pritožbeno sodišče izvedensko mnenje izvedenca D. G., ing. geod. ocenjuje za strokovno, razumljivo in pravilno. Izvedenec ni razlagal (ocenjeval) sklenjene pogodbe, ampak je podal razlago za neskladje med v pogodbi opredeljenim služečim zemljiščem in potekom služnosti v naravi. S pomočjo katastrskih podatkov je ugotovil, da se služnost izvaja na parc. št. 4/6 k. o X. Iz pogodbe z dne 9. 8. 1965, ki je v spisu, je razbral, da je bila služnost dogovorjena na služečem zemljišču parc. št. 4/3 k. o. X. Svojih pristojnosti ni prekoračil, ampak je delo vestno in skrbno izvršil. Odgovoril je na vse pripombe, ki jih je na njegovo mnenje podala tožena stranka. Na osnovi pravil stroke in poznavanja geodetskega dela – z upoštevanjem, da se je le-to tekom let tudi spreminjalo – je sklepal, da je bila v grafičnem prikazu parcelacije NL 6/65 prikazana služnostna pot in sicer kot sestavni del parc. št. 4 k. o. X. Dopustil je možnost, da sta pogodbenika grafične podatke parcelacije zaradi neustrezne razlage znaka pripadnosti napačno razlagala. Na naroku je navedel, da za v parcelaciji NL 6/65 ločeno prikazani del zemljišča parc. št. 4 k. o. X ni navedena posebna (različna, druga) kultura, s čemer je dodatno utemeljil, da je razlog za ločen prikaz tega dela zemljišča dogovorjena služnost in ne morebiti druga kultura zemljišča. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da gre za prikaz poteka služnostne poti, saj se zaris zemljišča, ki je z znakom pripadnosti označen kot del takratne parcele 4 k. o. X (sedaj 4/6 k. o. X), ujema s sedanjo traso služnostne poti, glede katere ni izkazano, da bi se tekom let spreminjala. Dosledno ujemanje trase služnostne poti z zemljiščem, ki je bilo ob meritvi prikazano ločeno (z znakom pripadnosti opredeljeno kot del parc. št. 4 k. o. X), ne pušča dvoma, da gre za prikaz poteka s pogodbo iz leta 1965 dogovorjene služnostne poti. Ni drugih okoliščin, ki bi kazale na potrebo po ločenem prikazovanju dela parc. št. 4 k. o. X. 8. Dejstvo, da je izvedenec ločeno prikazan del parc. št. 4 k. o. X opredelil kot „odmero“, ni pomanjkljivost ali napaka izvedenskega mnenja, saj je iz izvedenskega mnenja jasno, da z odmero ni mišljen nastanek nove parcele, ampak definiranje zemljišča, ki je z znakom pripadnosti opredeljeno kot del (takratne) parcele 4 k. o. X. Tudi sodišče prve stopnje je besedo „odmera“ uporabilo v tem pomenu. Na vprašanje o premikanju mejnikov na terenu izvedenec odgovora ni mogel podati, saj ne gre za vprašanje iz področja njegove stroke, ampak za vprašanje o dejanskih okoliščinah, ki mu niso poznane. V nasprotju z izdelanim mnenjem pritožba izvedencu očita, da zaris služnostne poti veže na meritev iz leta 1972. Izvedenec je jasno obrazložil, da je bila trasa poti definirana (prikazana) v meritvah leta 1965. V dopolnilnem mnenju je s pomočjo integrirane skice prikazal, da je leta 1965 opredeljeno zemljišče po meritvi iz leta 1972 del parc. št. 4/6 k. o. X. V letu 1965 označeno zemljišče oz. potek služnostne poti je s pomočjo skice meritev iz leta 1972 zgolj prikazal. Skica prikazuje tudi današnjo traso služnostne poti.

9. Ni razumljivo, zakaj pritožba opozarja, da razlika v površini obeh parcel (4/3 in 4 oz. sedaj 4/6 k. o. X) obstaja že od leta 1965 dalje. Del zemljišča, ki označuje potek služnostne poti, je vseskozi sestavni del parc. št. 4, po njenem preštevilčenju pa del parc. št. 4/6 k. o. X. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da sta pogodbenika A. S. in J. G. dne 9. 8. 1965 soglašala, da pot ustanovita na parc. št. 4 k. o. X. Upoštevajoč, da je bila služnostna pot v meritvah, ki so bile izvedene leta 1965, vrisana kot del parc. št. 4 k. o. X (sedaj 4/6 k. o. X), in se je na tem zemljišču tudi vseskozi izvrševala, je pravilen zaključek, da je do zapisa drugačne volje v pisno pogodbo prišlo zaradi napačne razlage grafičnega prikaza parcelacije. Ker gre za prikaz ozkega dela zemljišča, je možno, da sta pogodbenika znak pripadnosti, ki traso poti povezuje s parc. št. 4 k. o. X, dojela kot znak, ki to površino povezuje s parc. št. 4/3 k. o. X. V pogodbi vsebovan zapis služečega zemljišča parc. št. 4/3, in posledično tak vpis v zemljiški knjigi, je posledica nepravilnega branja oz. razlage katastrskih podatkov. Takó na podlagi izvedenskega mnenja kot ostalih izvedenih dokazov, je zaključek – da sta pogodbenika A. S. in J. G. služnostno pot ustanovila na zahodnem delu takratne parcele 4 k. o. X (sedaj 4/6 k. o. X) – življenjski in logičen. Da bi bila nepravilna vknjižba posledica naknadnih meritev, kar se v pritožbi izpostavlja kot možno podlago zahtevka, v postopku ni bilo govora.

11. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bila trasa poti do leta 1980 neprevozna. Nasprotno! Priče so izpovedale o uporabi poti tudi pred letom 1980. Pritožnika izpostavljata svoje trditve o brežini in drevju, ki naj bi izvajanje služnosti poti onemogočalo, kar pa se v dokaznem postopku ni izkazalo kot resnično. Fotografiji iz leta 1970 in ortofotografski posnetek iz leta 1972 tega ne dokazujejo oz. iz njih zatrjevanega ni mogoče razbrati. Na naroku 23. 2. 2016 je to potrdil tudi izvedenec, kateremu je bila ena od navedenih listin predložena na vpogled. Trditev, da je izvedbo teh dokazov sodišče prve stopnje zavrnilo, je neutemeljena. Iz povzetka dokaznega sklepa v sodbi je razvidno, da so bili ti dokazi – označeni so kot listine B12 do B17 – vpogledani.

12. Nepravilno je pritožbeno stališče: da služnostno pravico lahko izvaja le imetnik služnostne pravice; da uporaba poti s strani drugih oseb ne predstavlja izvajanje služnostne pravice. Služnostna pravica je ustanovljena in se izvršuje za potrebe gospodujočega zemljišča, zato je pri presoji njenega izvrševanja treba upoštevati uporabo, ki se je izvajala za potrebe zemljišča, ne glede na uporabnika. Tudi najemnik gospodujočega zemljišča – I. G. je služnostno pot uporabljal. Dejstvo, da je prvi toženec od G. za uporabo poti zahteval plačilo in ga dobil, ni odločilno, ker uporabe poti ne zanika.

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da v 8. in 13. točki obrazložitve navedena materialna podlaga odločitve ne pride v poštev za odločitev v obravnavani zadevi. Stvarna služnost lahko nastane le s sodno odločbo, ki ima pravno naravo kostitutivne odločbe. Z izpodbijano sodbo se služnostna pravica ne ustanavlja, ampak se njen obstoj ugotavlja. Ne gre torej za nastanek služnostne pravice na podlagi sodne odločbe, ampak za ugotovitev, da ta pravica obstaja in odreditev vpisa njenega poteka (po pravilno označenem služečem zemljišču) v zemljiško knjigo. Kljub nepravilni uporabi materialnega prava je odločitev pravilna.

14. Služnostna pravica je nastala na pravnoposloven način; z dne 9. 8. 1965 med A. S. in J. G. sklenjeno pogodbo, ki je hkrati zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Pogodba je bila zemljiškoknjižno realizirana – služnostna pravica pri služečem zemljišču parc. št. 3/3 k. o. X vpisana. Ker je bila pogodbena volja S. in G. drugačna od v pogodbi zapisane, v zemljiški knjigi vpisana služnost ne odraža prave volje pogodbenikov. Njuna volja je bila ustanovitev služnostne pravice na služečem zemljišču parc. št. 4 k. o. X (sedaj 4/6 k. o. X). Za nastanek pravice je relevantna soglasna pogodbena volja S. in G., in ne njen zapis, zato je zemljiškoknjižne podatke, ki nastanek služnostne pravice izkazujejo, treba spremeniti – služnostno pravico vknjižiti pri služečem zemljišču parc. št. 4/6 k. o. X. V pritožbi se navaja, da je bil vpis služnostne pravice pri par. št. 4/3 k. o. X, ki je obstajal brez materialne podlage, v teku tega postopka že izbrisan. Tožnikov pravni položaj je kljub nepravilni vknjižbi varovan. Toženca se na neobremenjenost svoje nepremičnine 4/6 k. o. X (varstvo svoje lastninske pravice) ne moreta uspešno sklicevati, saj sta bila z izvrševanjem služnosti in njenim potekom zaradi izvrševanja vseskozi seznanjena.

15. Pravna podlaga odločitve sta torej 52. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z 218. čl. Stvarnopravnega zakonika. ZTLR je tožbo na ugotovitev služnosti urejal v 56. členu. Ker zavezovalni in razpolagalni posel pravilne označbe služečega zemljišča ne vsebujeta, pokojna pogodbenika pa vknjižbenega dovoljenja ne moreta popraviti, sodba vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, da se služnost vknjiži pri parc. št. 4/6 k. o. X(1).

16. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Tudi stroški, ki jih je tožena stranka imela z vložitvijo pritožbe zoper sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, del zahtevka pa zavrglo in zavrnilo, so potrebni pravdni stroški. Do njihove povrnitve tožena stranka ni upravičena, ker v postopku ni bila uspešna. Z zavrženjem in zavrnitvijo prej postavljenih zahtevkov posebni stroški niso nastali. Merilo za odločitev o stroških postopka je končni uspeh strank v postopku (prvi in tretji odstavek 154. čl. ZPP).

17. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Ustrezna podlaga za vpis služnosti v zemljiško knjigo je že jasen izrek o ugotovitvi obstoja služnosti (3. točka prvega odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).