Jedro

V prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost do potrošnika. To je osnovno izhodišče za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točki izreka) razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, da je prvi tožnik dolžan toženki plačati znesek 37.177,65 EUR (I. točka izreka), (2) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 00/07 z dne 26. 10. 2007 in pogodbe o dolgoročnem hipotekarnem kreditu št. 000-00 z dne 22. 10. 2007 in na neveljavnost vknjižbe skupne hipoteke pri nepremičninah ID znak 0000-31-2, 0000-29-8, 0000-29-16 in 0000-29/19 (II. točka izreka), (3) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, da je prvi tožnik dolžan toženki plačati znesek 37.177,65 EUR (III. točka izreka) ter (4) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razvezo notarskega zapisa SV 1062/07 z dne 26. 10. 2007 in pogodbe o dolgoročnem hipotekarnem kreditu 000 z dne 22. 10. 2007 in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris vknjižbe skupne hipoteke na zgoraj navedenih nepremičninah (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožnika nosita vse pravdne stroške toženke (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, kršitve ustavne pravice do poštenega sodnega postopka in enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter kršitve 2., 33. in 67. člena Ustave RS in konvencijskih pravic. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je ugotovilo zmotno in nepopolno ter je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je kršilo ustavne pravice tožnikov iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu zahtevku ugodi v celoti ter odloči o stroških postopka oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi obsežnosti in podrobnosti pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v nadaljevanju na kratko povzema le njihovo bistvo. Zakonske predpostavke za nepoštenost pogodbenih pogojev so določene alternativno, kar pomeni, da za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, zadostuje obstoj ene izmed predpostavk iz 24. člena ZVPot. Slovenski zakonodajalec je ob implementaciji Direktive1 predpisal višjo stopnjo varstva potrošnikov. Sodišče prve stopnje se zmotno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka izpolnila pojasnilo dolžnost v razmerju do tožnikov, in sicer skladno s kriteriji, ki jih je poprej samo izrecno izpostavilo in povzelo, sklicujoč se na sodno prakso SEU. Ključni del obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč namenjen izogibanju obravnavanja tega ključnega vprašanja s pojasnilom, da je vsebina dobre vere, ki se zahteva od tožene stranke pri presoji poštenosti pogodbenega pogoja ožja kot pri presoji njegove transparentnosti. Zmotno je stališče, da izvedba dokazov glede (ne)pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni potrebna (32. točka obrazložitve). Ko je sodišče zavrnilo relevantnost vseh številnih navedb in dokazov tožnikov glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke, ni upoštevalo, da tožnika nista zatrjevala in dokazovala zgolj neizpolnitve toženke, ampak tudi njeno aktivno podajanje zavajajočih informacij, s katerimi je toženka banalizirala tečajno tveganje in je tožnika glede tega spravila v nezakrivljeno zmoto. Za sankcijo ničnosti kreditne pogodbe zadostuje zgolj ena od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pojasnilna dolžnost banke, ki na trgu profesionalno opravlja finančne storitve, vključuje zahtevo, da banka z nasprotno stranko deli vse informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno z vsemi tveganji, ki jih ta posel prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Banke so dolžne zagotoviti informacijski položaj, v katerem je potrošnik sposoben razumeti tudi dejanske razsežnosti pogodbenega pogoja. Takšno informiranje pa je zagotovljeno, če potrošnik ob sklepanju kreditne pogodbe prejme pojasnila, na osnovi katerih je kot povprečni normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren potrošnik, seznanjen ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ključna je presoja, ali je bilo valutno tveganje tožnikoma v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno in ali sta od toženke prejela zavajujoče informacije. Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti toženke glede tovrstnega kredita je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnika pa kot laika, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli nista imela. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi in ga seznaniti s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožnikoma posredovane na način, da bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njunih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Sodišče prve stopnje pa bi moralo v istem kontekstu upoštevati in oceniti dejstva, da so bili krediti v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ugodnejši in da je bila valuta CHF pred tem relativno stabilna. Na podlagi dejstva, da toženka nenadnih sprememb ni mogla zanesljivo in natančno napovedati, sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne in dejanske podlage za zaključek, da slaba vera toženke ni podana. Kot izhaja iz uvodne izjave 16. Direktive in Smernic, je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem. Zahtevo dobre vere banka lahko izpolni le v primeru, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati. Pogodbeni pogoji so po prvem odstavku 24. člena ZVPot med drugim nepošteni, če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja, v čemer je zajet tudi pojem dobre vere po Direktivi. Toženka je vedela, da je na daljši rok mogoče pričakovati znatno apreciacijo CHF, kar bi morala tožnikoma pojasniti, ne pa dajati informacije o stabilnosti menjalnih tečajev in ju s tem utrjevati v prepričanju, da je kredit s tega zornega kota varen. Toženka je za pretekla nihanja CHF nedvomno vedela in bi o njih morala poučiti tožnika, česar pa nesporno ni storila. Sodišče bi moralo v kontekstu pojasnilne dolžnosti toženke in njenem vplivu na nepoštenost spornega pogodbenega pogoja dokazno oceniti poročila in dopise Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007. Ravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank bi moralo sodišče presojati celovito in ne omejeno na posamezni element pogodbenega razmerja. Tožnika sta s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe prevzela neomejeno valutno tveganje, ki ni bilo z ničemer zavarovano. Toženka je imela kredit zavarovan s hipoteko, valutno tveganje je v celoti prenesla na tožnika, pri čemer je svoje valutno tveganje ustrezno zavarovala kot strokovnjakinja na bančnem področju. Tožnikoma so edini vir odplačevanja predstavljali prihodki v domači valuti, kar pomeni, da sta lahko obvladovala le majhne spremembe višine kreditnega obroka in morebitnega povečanja glavnice. Primerjava tveganj na strani tožnikov in toženke pokaže, da obremenitvi nista primerljivi, saj morata tožnika trpeti vsa prikrajšanja, nastala zaradi občutne spremembe menjalnih tečajev. Ker sta bila zaradi valutnega tveganja občutno bolj prizadeta tožnika kot ena od pogodbenih strank, ki sta nase prevzela celotno valutno tveganje, toženka pa tega tveganja ni prevzela, je podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe. Razlogi izpodbijane sodbe glede dobre vere so v nasprotju sami s seboj in v nasprotju z navedbami tožnikov. Prav tako sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, da je bil že po izrecni vsebini sporne pogodbe kredit izplačan v EUR in je bilo toženki vnaprej znano, pred in ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe, da tožnika nista imela prihodkov v CHF, kar po naravi stvari pomeni, da je bilo strankam sporne kreditne pogodbe vnaprej znano, da se bo kreditna obveznost zgolj preračunavala v EUR po prodajnem tečaju same toženke. Zato je bilo vnaprej znano, da toženki ob izplačilu kredita ne bo treba financirati nakupa CHF po tečaju, ki je veljal od izplačilu kredita, ker je bilo v vsebini obveznosti toženke, da kredit izplača v EUR po njenem nakupnem tečaju. Pri materialnopravni presoji pa je treba izhajati iz temeljnih načel obligacijskega prava, zlasti načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, prepovedi ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja, enakovrednosti dajatev in prepovedi povzročitve škode, pri čemer valutna klavzula ne more uživati sodnega varstva, če ob njeni uporabi pride do kršitve teh načel. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Toženka pritrjuje sodišču prve stopnje, da sporna kreditna pogodba predstavlja pristni devizni kredit in ne zgolj kredit indeksiran v tuji valuti. Dejstvo, da je bil kredit izplačan v EUR, je posledica dogovora med pravdnimi strankami o načinu izpolnitve obveznosti toženke iz naslova kreditne pogodbe, kar pa ne vpliva na lastnost kreditne pogodbe, in sicer da gre za pristni kredit v tuji valuti. Toženka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nejasnost oz. nerazumljivost pogodbenega pogoja ne povzroči njegove ničnosti, temveč se tak pogoj razlaga v korist potrošnika in je pogodbeni pogoj ničen šele v primeru, če je do potrošnika nepošten. Strinja se tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da pogodbeni pogoj ni nepošten, saj nobena izmed predpostavk glede nepoštenosti pogoja ni podana.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot porok sta 22. 10. 2007 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000, katere predmet je bil kredit za nakup stanovanja v višini 551.492,00 CHF. Toženka je kredit odobren v CHF, izplačala v EUR po nakupnem tečaju banke na dan 22. 10. 2007, kar je znašalo 324.750,91 EUR. V kreditni pogodbi je bilo dogovorjeno, da se kredit vrača v 240 anuitetah, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 3.365,23 CHF, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 1. 12. 2007, zadnja pa 1. 11. 2027. Kreditna terjatev toženke je bila zavarovana s poroštvom druge tožnice in z vpisom hipoteke na nepremičninah tožnikov, in sicer na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke SV 00/07 z dne 26. 10. 2007. 6. Tožnika sta v tožbi opozarjala zlasti na znatno povečanje njihove kreditne obveznosti oziroma na izjemen porast mesečnih obrokov kredita v EUR.2 Trdila sta, da toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Kredit je bil tožnikoma svetovan kot zelo ugoden in varen. Izpostavljena je bila predvsem najnižja obrestna mera, zamolčana pa izredna dolgoročna izpostavljenost zaradi valutnega tveganja, brez ustreznih in izrecnih opozoril glede njegovih posledic. Toženka se je morala zavedati, da je s svojim predstavljanjem ponudbe kreditov v CHF neposredno vplivala na odločitve potrošnikov, da najemajo takšne kredite. Banke so vedele oziroma pričakovale porast CHF proti EUR. Tožnika sta trdila, da je toženka opustila razkritje okoliščin, ki so bile pomembne za njuno razumevanje tveganja, da je informirala zavajujoče, da je izkoristila, da tožnika nista bila sposobna razumeti pomena tveganj, da je vnaprej vedela, da so riziki prevaljeni na tožnika, da je izkoristila potrebo tožnika pri reševanju stanovanjskega problema in da pogodba nima kavze. Prav tako je toženka tožnikoma zamolčala, da gre za neomejeno valutno tveganje.

7. Toženka je odgovoru na tožbo in drugih vlogah kot bistveno navajala, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila. Tožnikoma je odobrila kredit, kakršnega sta želela ter ju seznanila z valutnim tveganjem. Tožnikoma so bile posredovane vse potrebne informacije skupaj z možnostjo spremembe tečaja in posledicami takšne spremembe. Tožnikoma je bil izročen amortizacijski načrt, na riziko spremembe tečaja pa sta bila opozorjena tudi v 5. členu kreditne pogodbe. Poleg tega sprememba anuitete sploh ni bila bistvena. Toženka za bodočo rast CHF ni vedela, prav tako tožnikoma kredita ni predstavljala kot varnega in ugodnega. Predstavila jim je vsa tveganja vključno s tveganjem spremembe tečaja. Tožnik kot direktor in družbenik družbe A. d.o.o. nikakor ni oseba brez znanja in izkušenj s področja ekonomije in financ.

8. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje kot glavne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo naslednje: 1) da sklenjena kreditna pogodba nima nedopustne kavze, saj kreditiranja v tuji valuti leta 2007 ni prepovedoval noben predpis, 2) da tožnik objektivnega in subjektivnega elementa oderuštva ni izkazal, 3) da izpolnitev pogodbe ni znatno drugačna od pričakovane, 4) da tožnika slabe vere toženke nista dokazala, saj nista dokazala, da bi toženka kot finančna ustanova z ustrezno stopnjo gotovosti vedela ali bi skladu z dolžno skrbnostjo morala vedeti, kakšno bo gibanje tečaja CHF/EUR v obdobju po sklenitvi kreditne pogodbe, 5) da med izpolnitvami pogodbenih strank ni bilo znatnega neravnotežja; posledično je za nepomembno štelo med pravdnima strankama sicer sporno vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost toženke (ne)pravilno opravljena, zaradi česar se do trditev strank glede v zvezi s tem ni opredelilo in je zavrnilo dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali zaradi dokazovanja oprave pojasnilne dolžnosti kot nepotrebne.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da je presoja (ne)poštenosti spornega pogodbenega pogoja povsem neodvisna od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ali ne. Sledeč merilom, ki jih je razvilo SEU ob razlagi Direktive 93/13, je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da je (ne)opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja – glej sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022 z dne 21.12.2022.3 V prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno4 naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost do potrošnika. To je osnovno izhodišče za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.5 V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče izpostavlja nekaj ključnih argumentov, s katerimi je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 8/2022 ob sklicevanju na sodno prakso SEU utemeljilo pomen pojasnilne dolžnosti.

10. Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Iz zadev B.6 izhaja, da je za presojo znatnega neravnotežja pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil. Pri testu nepoštenosti se ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja (poštenost po vsebini), temveč tudi, kako je pogoj predstavljen (poštenost v preglednosti oz. postopkovna poštenost)7 – potrošniku mora biti pregledno predstavljeno, kakšno breme oziroma potencialno neugodnost pogodbeni pogoj vzpostavlja zanj. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve.8 V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.9

11. V zvezi z ustreznim obsegom pojasnil iz judikature SEU izhaja, da je pri kreditih v tuji valuti po Direktivi 93/13 poleg uvida v razumevanja osnovnega delovanja takšnega kreditiranja osrednji cilj predpogodbenega informiranja, da finančna ustanova tako ali drugače informira potrošnika, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo potrošnik morda težko nosil.10 Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju obrestnih mer.11 Po judikaturi SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni in da ima to zanj lahko tudi znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil (to je nujna vsebina pojasnilne dolžnosti).12

12. Tudi določba druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (da se pogodbeni pogoj šteje za nepoštenega, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) kaže na velik pomen pojasnilne dolžnosti. Že sama jezikovna razlaga te določbe izključuje, da bi se potrošnik lahko sklepčno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če je prejel vsa potrebna pojasnila, in se je tveganje uresničilo v njegov škodo.13 Enako je vprašanje (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti pomembno pri presoji, ali je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Potrošnikova pričakovanja so neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese. Če potrošnik ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo morda težko nosil, jih „utemeljeno“ ni pričakoval v tako velikem obsegu.14

13. Glede na pojasnjeno pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi bil pred tem ugotovljen obseg danih pojasnil ponudnika. Vzroki za nepreglednost (dobra/slaba vera ponudnika) in posledice nepreglednosti (ne/uravnoteženost) pogodbenega pogoja so nujen del presoje njegove nepoštenosti.15 Ali povedano drugače: pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. 14. Sodišče prve stopnje pa vsega navedenega ni pravilno upoštevalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo najprej izvesti dokaze, s katerimi sta pravdni stranki dokazovali, kako je bila v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost opravljena in jih dokazno oceniti. Šele po ugotovitvi, ali je toženka pojasnilno dolžnost ustrezno opravila, pa bi lahko ob upoštevanju tako ugotovljenih dejstev, presojalo, ali obstaja kateri od splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. 15. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II., III., IV. in V. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (drugi odstavek 355. člena ZPP). Dopolnitev oziroma dokončanje postopka na prvi stopnji je nujno za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (izostal je namreč cel sklop dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ne more ugotavljati kot prvo oziroma ne sme kot prvo izvajati dokazne ocene). S tem pa bosta spoštovani pravici obeh strank do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se do vseh ostalih pritožbenih očitkov vsebinsko ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pravilno upošteva materialnopravna izhodišča v najnovejših odločbah VS RS,16 iz katerih izhaja, da je temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani toženke (banke), pri čemer mora za ugotavljanje tega izvesti dokaze, ki so jih pravdne stranke v zvezi z načinom oprave pojasnilne dolžnosti predlagale ter jih dokazno oceniti. Šele po ugotovitvi, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je mogoče presojati, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. 1 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, s kasnejšimi spremembami 2 Prva anuiteta, ki je zapadla v plačilo 1. 12. 2007, je znašala 3.365,23 CHF oz. 2.058,75 EUR. Toženka je kredit tožniku izplačala v protivrednosti EUR po nakupnem tečaju banke na dan 22.10. 2007 v višini 324.750,91 EUR. Od 19. 4. 2007 do 1. 8. 2018 je tožnik na račun svoje kreditne obveznosti toženki plačal 287.573,26 EUR, kar je skoraj toliko, kolikor je v letu 2007 prejel. Na dan 20. 8. 2018 toženki dolgoval še 275.178.98 CHF oziroma 245.476,34 EUR, torej več kot dve tretjini prejetega kredita (navedbe tožnikov na list. št. 10 spisa, pod IV. točko tožbe). 3 V sodbi II Ips 18/2022 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je že v več svojih predhodnih odločbah pojasnilo, da je šele, če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (odločbe VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 (27. -28. točka obrazložitve), II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 (43. točka obrazložitve) ter II Ips 197/2018 (20. točka obrazložitve)). 4 Glej sodbo II Ips 8/2022 v 29. točki obrazložitve. 5 Glej 12. do vključno 15. točko obrazložitve. 6 C-609/19 in C-776/19 do C-782/19. 7 V zvezi z vplivom nepreglednosti na presojo nepoštenosti glej zlasti sodbe SEU C-472/10, C-92/11 in C-191/15. 8 Smernice Direktive 93/13, str. 35 9 Glej sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 v 36., 38. in 51. točki obrazložitve. 10 Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki obrazložitve in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v že citiranih zadevah B. 11 C-776/19 do C-782/19 v 69. točki, C-609/19 v 48. točki. 12 Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 z dne 9. 4. 2023 v 63., 66., 67. in 44. točki obrazložitve. 13 Glej sodbo II Ips 8/2022 z dne 9. 4. 2023 v 43. točki obrazložitve. 14 Glej sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 v 44. točki obrazložitve. 15 Glej sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 v 45. točki obrazložitve. 16 Trenutno zlasti sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022.