Jedro

Navedbe tožene stranke, da je dolg plačala in o tem predloženi listinski dokaz, predstavlja nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, poleg tega pa je to dejstvo nastopilo po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kakor je to razvidno iz priložene listine. Ker sme po dol. čl. 337 ZPP pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz II. odst. 286. čl. ZPP in kar je evidentno, da je to dejstvo nastopilo po koncu glavne obravnave, sodišče pa v sporu odločilo po stanju na dan glavne obravnave, pritožbenih navedb o izvršbenem (delnem plačilu) in v zvezi s tem predloženega dokaza, pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Bo pa to dejstvo tožena stranka uspešno uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. Ig 283/2002 z dne 24.6.2002, v točki 1 in 3 izreka sklepa tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 32.735,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2002 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 10.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa 24.6.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 50.131,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe, 30.1.2006, dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. Istočasno je sodišče prve stopnje s sklepom ugotovilo delni umik tožbe za zakonske zamudne obresti od zneska 32.735,96 SIT za čas od 2.4.2002 do 9.4.2002 in je navedeni sklep o izvršbi v točki 1 izreka v tem obsegu razveljavilo in postopek ustavilo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno laično pritožbo. V pritožbi je navedla, da ne vidi razloga, da sodišče, ki je njeni pritožbi sledilo in ugotovilo delni umik tožbe, ne bi ustavilo (prav razveljavilo) tudi ostale sklepe. Nadalje je navedla, da je pripravljena plačati znesek 25.743,00 SIT (sestavljen iz štirih računov in obresti) in da je ta znesek že tudi plačala, za kar je predložila virman. S tem plačilom pa da je njena obveznost do tožeče stranke "končana". Ne strinja pa se tudi s plačilom pravdnih stroškov, ker da ti niso nastali po njeni krivdi. Tožena stranka je svoji pritožbi priložila tudi fotokopijo plačilnega naloga v znesku 25.743,00 SIT z datumom 17.2.2006. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, ker da pritožbene navedbe niso podane v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov, podrejeno pa je pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene in smiselno predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo delni umik tožbe zaradi izjavljenega umika tega dela tožbe s strani tožeče stranke in ne zaradi ugovora tožene stranke, kot to navaja slednja v pritožbi.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (I. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba izdana v postopku v sporih majhne vrednosti pa se sme po določbi I. odst. 458. čl. ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Takšnih izpodbojnih razlogov pa tožena stranka v pritožbi ne navaja.

Navedbe tožene stranke, da je dolg plačala in o tem predloženi listinski dokaz, predstavlja nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, poleg tega pa je to dejstvo nastopilo celo po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kakor je to razvidno iz priložene listine. Ker sme po določilu čl. 337 ZPP v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz II. odst. 286. čl. ZPP in ker je evidentno, da je to dejstvo nastopilo po koncu glavne obravnave, sodišče pa v sporu odloči po stanju na dan glavne obravnave, pritožbenih navedb o izvršenem plačilu in v zvezi s tem predloženega dokaza pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Bo pa to dejstvo tožena stranka lahko uspešno uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. V posledici takšne odločitve pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo v stroškovnem izreku sodbe, ko je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v skladu z določilom čl. 154/III ZPP, saj je stroške tožeči stranki povzročila prav tožena stranka s tem, ko svoje obveznosti ni poravnala ob njeni zapadlosti ter je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni bila storjena katera izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. čl. 350 v zvezi s I. odst. 458. čl. ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi določila čl. 353 ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških odgovora na pritožbo, ki jih je priglasila tožeča stranka, je sodišče odločilo v skladu z določilom čl. 155 ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k pojasnitvi zadeve, mora tožeča stranka te stroške nositi sama.