Jedro

Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.

Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), da tožena stranka tožniku za čas od 12. 3. 2004 dalje obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plači dalje do plačila; za čas od 12. 3. 2004 do 23. 4. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 2,30, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bo jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalski tehnik, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki; za čas od 24. 4. 2006 do 31. 7. 2008 med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalski tehnik, skupaj za vsemi pripadajočimi dodatki; za čas od 1. 8. 2008 med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 30. plačnega razreda in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati z upoštevanjem 38. plačnega razreda, z vsemi pripadajočimi dodatki, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo. Zavrnilo je, da je tožena stranka je dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.344,00 EUR v roku 15 dni, v primeru pa zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa, da odloči, da se tožniku povrnejo vsi stroški postopka. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik vtožuje razliko v plači, ker mu ni bil priznan količnik po 65. členu ZDDO, pri čemer je sodišče napačno opravilo primerjavo delavca A.A. in B.B.. Sodišče obrazloži, da tožnik ni primerljiv, pri čemer je tožnik opravljal preglede na dveh zrakoplovih, to je na C. in D., medtem ko je B.B. po podatkih, ki jih je dala tožena stranka opravljal delo samo na zrakoplovu D., kar pomeni, da je tožnik delal celo več. Za presojo v predmetni zadevi je bistveno, da je tožnik v vtoževanem obdobju tudi v obdobju pripravništva in šolanja opravljal povsem enako delo in naloge in je imel enake odgovornosti kot primerljiva delavca B.B. in A.A.. Ni sporno, da formacijska dolžnost na katero je bil razporejen tožnik, ne določa dodatka po 65. členu ZDDO, kar pa ni bistveno, ampak je bistveno, da je tožnik opravljal enako delo kot sodelavci. Tako je tožnik prejemal nižjo plačo kot ostali primerljivi delavci. V formaciji je bilo predvideno le določeno število delovnih mest, ki so bila ovrednotena s količnikom po 65. členu ZDDO, pri čemer pa so po oceni tožnika vsi zaposleni opravljali enaka dela in naloge. Za enako delo in enake naloge pripada enako plačilo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je dejansko opravljal delo na dolžnostih letalskega tehnika, kjer bi moral prejemati plačo kot je določena za te dolžnosti (to je plačo s količnikom 3,60, kot je bila določena s sklepom Vlade RS na podlagi 65. člena ZDDO).

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju C.C., D.D., E.E., A.A., B.B. ter tožnika, ter na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki 9. 2. 2004 kot kandidat za vojaka, z odločbo z dne 10. 11. 2004 mu je bil določen količnik 2,30 in sicer za dolžnost letalski tehnik- pripravnik od 1. 8. 2004 dalje, kjer je bil razporejen na podlagi ukaza z dne 22. 7. 2004 in imenovan na formacijsko dolžnost letalski tehnik – pripravnik. Tožnik je bil zaradi izobraževanja začasno razporejen na dolžnost kandidata za podčastnika na vojaško šolo za čas od 3. 10. 2005 do 21. 4. 2006, pri čemer je bilo tožniku podaljšano usposabljanje v šoli za podčastnika do 20. 10. 2006 in tudi ustrezno spremenjena odločba z dne 30. 11. 2005. Za letalskega tehnika – pripravnika je v formaciji št. ... pod zap. št. ... določen količnik 2,30, kot ustrezno izhaja iz odločbe. Torej je tožniku bil določen pravilni koeficient in posledično izplačana pravilna plača. V formaciji tudi ni določeno, da bi bila dolžnost vrednotena po 65. členu ZDDO. Tožnik je bil napoten v šolo za podčastnika, kjer mu je bil določen količnik 2,40, torej v času šolanja ni mogel opravljati dolžnosti letalskega tehnika. V nadaljevanju je bil tožnik imenovan na dolžnost letalski tehnik A. - orožar v nazivu vodnika od 24. 6. 2006 po formaciji št. ..., pri čemer mu je bil določen količnik 2,40. Tudi ta dolžnost ni vrednotena ob upoštevanju 65. člena ZDDO. Tako je tožnik prejemal plačo v skladu s formacijami. Posebej pa je potrebno poudariti, da pripravnik ali oseba na šolanju za določen poklic nikakor ne opravlja enako delo kot nekdo, ki je že izšolan in usposobljen za določeno delo. Tožnik je tudi navajal, da je opravljal enako delo kot A.A. in B.B., pri čemer je tožena stranka dokazala, da so delovne izkušnje navedenih delavcev drugačne od tožnikovih in zato tudi primerjava ni ustrezna. To velja tako za A.A. kot za B.B..

Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadaljnji) na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen (podobno VS RS, opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013). Prvi odstavek 65. člena ZDDO določa, da za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost in za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. To pooblastilo oz. možnost je le izjema, torej se ne more širiti, četudi so bila predvidena le nekatera mesta znotraj določene dolžnosti. Pri določitvi plače po 65. člena ZDDO po uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih je moral pripadnik izpolnjevati vse pogoje, določene po formacijski dolžnosti, ki je bila ovrednotena na podlagi 65. člena ZDDO. Ta dolžnost je morala biti prosta oziroma je morala biti izkazana potreba delodajalca po njej. Delodajalec tudi ni dolžan delavca razporediti na delovno mesto, za katerega ta ne izpolnjuje pogojev, pač pa ga razporedi v skladu s svojimi akti in potrebami delovnega procesa. Presoja o tem pa je lahko le na toženi stranki. V tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja, da je razlika v plači lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja dela na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in ali ta dela opravlja samostojno. To ni v nasprotju z načelom enakosti oz. principom enakega plačila za enako delo, ki sicer izhaja tako iz 14. člena Ustave kot iz 3. točke 4. člena Evropske socialne listine.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.