Jedro

V zvezi z določilom 2. odstavka 1. člena ZAzil pa tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ni ugotavljala ali je bil tožnik v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožena stranka pa tudi v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki ga je tožnik opisal v svojem zaslišanju, ni ocenila sedanje situacije v tožnikovi izvorni državi in ni ocenila ali bi bil tožnikov strah zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju tudi sedaj objektivno konkretiziran. Po presoji sodišča tožena stranka ni ugotavljala razloga tožnikove ogroženosti in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Tožena stranka pa pri oceni stanja v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi bila prizadeta oziroma ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo, zato se odločbe tožene stranke ne more preizkusiti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 18. 11. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik 17. 9. 2003 podal prošnjo za priznanje azila in navedel, da je matično državo zapustil zaradi preganjanja s strani njegove lastne družine. Oče in brat sta mu dejala, da se naj ne vrača domov, če bo živel z dekletom srbske narodnosti in da bo deležen maltretiranja. Preganjan pa je bil tudi s strani družine dekleta zaradi svoje bošnjaške narodnosti. Tožena stranka navaja, da ugotavlja, da tožnik v matični državi v času vojne niti kasneje ni bil izpostavljen nečloveškemu in nehumanemu ravnanju. Kot razlog za odhod iz matične države tožnik navaja družinska nesoglasja. Do leta 1998 je živel z očetom, mamo in bratom, od tega leta dalje pa s svojim dekletom, ki je srbske nacionalnosti. Kasneje sta se preselila k njenim staršem, njeni sorodniki so ga večkrat verbalno žalili z besedo "balija", kar je slabšalna beseda za muslimane. Tožnik je tudi predložil izpisek iz rojstne knjige za sina, za katerega je povedal, da je v sirotišnici. Tožena stranka je preverila objektivno stanje v tožnikovi matični državi in pridobila poročilo Mednarodne krizne skupine o Balkanu št. ..., november 2002, pripombe UNHCR o proglasitvi Bosne in Hercegovine za varno tretjo državo, julij 2003, odlomke iz odločbe CRA z dne 11. 2. 2000 o primeru N.M. iz Bosne in Hercegovine, poročilo, ki ga je pridobil IDC o Bosni in Hercegovini, posebno poročilo Mirovnega inštituta Združenih držav Amerike, december 2002, Zakon o statusu begunca, Preganjanje kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, ki je posledica odsotnosti državne zaščite (James C. Hathaway, marec 1995), Evropsko in mednarodno azilno pravo - nemško-slovenski seminar azilnega prava, Ljubljana, oktober 2003, poročilo organizacije Human Rights Watch za leto 2002 za Bosno in Hercegovino, poročilo US Department of State za leto 2001 o človekovih pravicah po svetu - Bosna in Hercegovina in dve sodbi Upravnega sodišča. Tožena stranka je tako preverila splošno stanje v tožnikovi matični državi. Tožena stranka navaja, da pri tožniku ne moremo govoriti o tem, da gre za nenehno nadlegovanje, temveč gre za nestrinjanje njegove družine, kakor tudi družine njegovega dekleta o njuni partnerski zvezi. Tožnikov oče in brat sta tožniku dejala, da se mu odpovedujeta, to pa ne pomeni preganjanja, temveč dejstvo, da z njim ne želita imeti nikakršnih stikov. Tožena stranka tudi ugotavlja, da če bi se dejansko tožnik počutil ogroženega, bi matično državo zapustil leta 2000, namesto tega pa se je preselil k prijatelju in pri njem prebival tri leta do prihoda v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je preučila tudi obstoj razlogov, ki bi preprečevali tožnikovo vrnitev v matično državo glede na njegove navedbe, da so mu po telefonu grozili družinski prijatelji dekletovega očeta, ki se ukvarjajo s kriminalnimi dejanji. Tožena stranka ugotavlja, da je v Bosni in Hercegovini možno govoriti o organiziranem kriminalu, vendar pa mednarodna skupnost napreduje pri odpravi brezzakonja in rušenja zločinskih vladnih struktur. Tožena stranka tudi navaja, da dejstvo, da ima tožnik v matični državi mladoletnega sina ne more biti razlog za utemeljenost njegove prošnje. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev kot jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu in tudi ne pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se prosilca ne vrne v matično državo. Subjektivni strah tožnika ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu in hkrati določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da meni, da odločba tožene stranke ni pravilna zaradi kršitev materialnih in procesnih predpisov in tudi ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik navaja, da je iz razlogov ogroženosti zapustil matično državo z namenom, da v varni državi zaprosi za zaščito. Po nacionalnosti je Bošnjak in je muslimanske veroizpovedi, živel pa je v življenjski skupnosti s AA, ki je srbske nacionalnosti in pravoslavne veroizpovedi. Rodil se jima je tudi sin v letu 1998. Tožnik je bil zaradi nacionalno mešane življenjske skupnosti v matični državi izpostavljen resnemu preganjanju, šikaniranju, slabemu in ponižujočemu ravnanju in grožnjam s smrtjo. Kot mešana skupnost družina nima v prihodnosti obstoja v matični državi, tožnik pa je bil izpostavljen nasilju in zlorabam s strani okolice in celo s strani lastne družine in družine njegove partnerke. Otroka, ki je mešane nacionalnosti, je moral iz razloga osebne varnosti oddati v sirotišnico. Tožnik poudarja, da je vse pojasnil v postopku in predložil tudi rojstni list otroka in tožena stranka bi morala vse to preveriti, vendar se ni opredelila niti ni ugotavljala kaj je s tožnikovim otrokom ter ali so ga res morali oddati v sirotišnico. Tožnik je izpovedal, da je njegova največja želja, da si pridobi zaščito in zaživi z otrokom in otrokovo materjo. Nadalje tožnik še navaja, da bi bilo življenje, kakršnemu bi bil izpostavljen, zanj ponižujoče, stalno bi bil izpostavljen strahu pred preganjanjem in fizičnimi ter psihičnimi zlorabami. Nadalje navaja, da so sorodniki partnerke povezani s kriminalom in mafijo in imajo močne zveze tudi pri policiji, njen oče pa je tudi politično aktiven v nacionalistični stranki SDS, v vojni je izgubil sina in ima tudi po tej liniji močan vpliv in veze pri policiji. Tožnik v nobenem primeru ni bil in tudi ne bi bil deležen učinkovite zaščite. Sama tožena stranka namreč ugotavlja, da je stranka SDS tvorila jedro kriminala v bosanskih vladnih strukturah. Tožena stranka ugotavlja skorumpiranost policije, vojske in sodstva in kljub temu zaključuje, da objektivne okoliščine niso takšne, da bi tožnik potreboval zaščito in da ga lahko matična država zaščiti, vse to pa je v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke in dejanskim stanjem. Zato je odločba kontradiktorna in tožena stranka prihaja sama sebi v nasprotje. Tožnik tudi prosi, da se v luči humanitarnih razlogov upošteva tudi Konvencija ZN o otrokovih pravicah. Tožnik prosi, da se ga zaščiti in mu omogoči združitev z otrokom, ki zaradi varnosti, kljub dejstvu, da ima starše, živi v sirotišnici brez nege, skrbi in podpore staršev. Tožena stranka tudi ni izvedla popolnega ugotovitvenega postopka glede okoliščin in ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve tožnika. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 531/93, kjer je sodišče poudarilo, da je potrebno presojati ali obstaja upravičen razlog za prebivanje osebe le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera in pri tem tožnik poudarja, da je takšen upravičen razlog, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka zase ne predstavlja upravičenega razloga, vse skupaj pa so zadosten in upravičen razlog, da se dovoli prebivanje. Kljub obsežnosti odločbe tožene stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in to lahko tožniku povzroči nepopravljive posledice. Tožena stranka pa tudi ni presojala pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka svojega zaključka ni obrazložila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, prav tako ni izdelala kriterijev niti pravne terminologije kaj je odločilno pri presoji obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila in pri tem opozarja na besedilo 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka mora navesti katere okoliščine in dejstva je presojala v smeri obstoja humanitarnih razlogov, presoditi pa mora ali so okoliščine zaradi katerih tožnik prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožen in nadalje ali je njegov strah objektivno pogojen. Tožena stranka pa mora v presojo vključiti tudi oceno stanja v državi, v katero se mora tožnik vrniti. Tožena stranka je določila tudi rok za zapustitev države, vrnitev tožnika v matično državo pa bi predstavljala kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi njegovemu zahtevku za priznanje azila v Republiki Sloveniji oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožena stranka je odločila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju: ZAzil) in zavrnila prošnjo tožnika, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil pa Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za odhod iz Bosne in Hercegovine navedel, da so ga preganjali in maltretirali tako člani njegove lastne družine kot družine njegovega dekleta, vse zaradi tega, ker je sam po narodnosti Bošnjak in muslimanske vere, dekle pa je srbske narodnosti. Tožena stranka je ugotavljala splošno stanje v tožnikovi izvorni državi in pridobila aktualne informacije in poročila. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da ne pomeni preganjanja, ko sta se mu tožnikov oče in brat odpovedala, ampak pomeni to le dejstvo, da z njim ne želita imeti nikakršnih stikov in da bi tožnik, če bi se dejansko počutil ogroženega, matično državo zapustil že leta 2000, ko je imel konflikt z dekletovim očetom in stricem, namesto da se je preselil k prijatelju in pri njemu bival še tri leta. Tožena stranka zato meni, da v primeru tožnika ne gre za preganjanje in da bi si lahko ustrezno zaščito poiskal v matični državi. V zvezi z določilom 2. odstavka 1. člena ZAzil pa tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ni ugotavljala ali je bil tožnik v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožena stranka pa tudi v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki ga je tožnik opisal v svojem zaslišanju, ni ocenila sedanje situacije v tožnikovi izvorni državi in ni ocenila ali bi bil tožnikov strah zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju tudi sedaj objektivno konkretiziran.

V zvezi s priznanjem azila iz humanitarnih razlogov pa tožena stranka zaključuje, da niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v matično državo. Po presoji sodišča pa tožena stranka tožnikovih navedb o preganjanju in njegovem strahu ni presodila in ni ocenila ali so te zatrjevane okoliščine s strani tožnika take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je ta strah v zvezi s tem objektivno utemeljen. Po presoji sodišča tožena stranka ni ugotavljala razloga tožnikove ogroženosti in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Tožena stranka pa pri oceni stanja v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi bila prizadeta oziroma ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo, zato se odločbe tožene stranke ne more preizkusiti.

Tožnik je na zaslišanju navedel razloge preganjanja in tudi opisal posamezne dogodke. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi bilo njegovo zaslišanje v zvezi s tem pomanjkljivo oziroma nepopolno. V ponovljenem postopku je potrebno, da se tožena stranka opredeli do razlogov preganjanja, ki jih je tožnik navedel ter na podlagi aktualnih podatkov o stanju v Bosni in Hercegovini navede dejstva in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo sprejeto odločitev (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da je tožnik predlagal oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov v upravnem spisu namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi tožnikov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.