Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje dokaznega predloga za poizvedbe pri mobilnih operaterjih ni podala (tega v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi obsojenec ne zatrjuje) zato z neizvedbo s strani obrambe nepredlaganega dokaza v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni mogla biti prekršena. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi o komunikaciji po telefonu med obsojencem in oškodovancem presodilo na podlagi ocene zagovora obsojenca (ki priznava, da je oškodovanca poklical in ga vprašal, kdaj mu misli vrniti denar), izpovedbe oškodovanca ter izpovedbe policista P. O., ki je sestavil zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca z dobesednimi prepisi obsojenčevih SMS sporočil poslanih na oškodovančev telefon (sodba sodišča prve stopnje točke 6 do 9, sodba sodišča druge stopnje točka 5). Vsebino obsojenčevih poslanih SMS sporočil oškodovancu (povzeto v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje) pa sta sodišči v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ocenili kot resno grožnjo zoper življenje in telo oškodovanca (točka 10 sodbe sodišča prve stopnje, točka 9 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik zahteve, ki takšni presoji sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi nasprotuje, s tem ne uveljavlja kršitve zakona, ampak izpodbija dejanske zaključke sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 1. 2016 spoznalo Z. M. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen enajst mesecev zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 7. 2016 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno dne 11. 10. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je po vsebini enaka pritožbi obsojenčevega zagovornika z dne 17. 3. 2016 zoper sodbo sodišča prve stopnje), kot navaja zaradi kršitev Ustave RS, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 9. 11. 2016, predlaga zavrnitev zahteve. Ko zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija verodostojnost zbranih dokazov in sprejeto oceno sodišča na podlagi izvedenih dokazov, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi trditev, da sodišče ni pravilno odmerilo okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen višja ali nižja, je dejansko vprašanje. Obsojenec seznanjen z odgovorom državne tožilke, se je o njem izjavil v vlogi z dne 13. 11. 2016. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili. Težišče navedb v zahtevi, ko obsojenec navaja, da obsodba temelji na neverodostojnih dokazih, ki ne morejo biti podlaga za obsodbo in bi zaradi očitka, da je oškodovanca klical po telefonu in mu pošiljal SMS sporočila, bilo nujno s pridobitvijo izpiskov od posameznih mobilnih operaterjev preveriti, ali je do spornega telefonskega klica oziroma SMS sporočil med spornima telefonskima številkama prišlo ter, da tudi ni podana takšna intenzivnost sile ali grožnje, da bi bilo moč govoriti o izsiljevanju in zakonski znak kaznivega dejanja - resna grožnja ni izpolnjen, predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec dne 1. 6. in 1. 6. 2011 po telefonu in s SMS sporočili z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist skušal oškodovanca z resno grožnjo prisiliti, da bi mu plačal znesek namišljenega dolga, s tem pa izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom KZ.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje dokaznega predloga za poizvedbe pri mobilnih operaterjih ni podala (tega v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi obsojenec ne zatrjuje) zato z neizvedbo s strani obrambe nepredlaganega dokaza v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni mogla biti prekršena. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi o komunikaciji po telefonu med obsojencem in oškodovancem presodilo na podlagi ocene zagovora obsojenca (ki priznava, da je oškodovanca poklical in ga vprašal, kdaj mu misli vrniti denar), izpovedbe oškodovanca ter izpovedbe policista P. O., ki je sestavil zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca z dobesednimi prepisi obsojenčevih SMS sporočil poslanih na oškodovančev telefon (sodba sodišča prve stopnje točke 6 do 9, sodba sodišča druge stopnje točka 5). Vsebino obsojenčevih poslanih SMS sporočil oškodovancu (povzeto v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje) pa sta sodišči v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ocenili kot resno grožnjo zoper življenje in telo oškodovanca (točka 10 sodbe sodišča prve stopnje, točka 9 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik zahteve, ki takšni presoji sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi nasprotuje, s tem ne uveljavlja kršitve zakona, ampak izpodbija dejanske zaključke sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija tudi odločitev o izrečeni kazenski sankciji ter ocenjuje, da je izrečena zaporna kazen glede na vse okoliščine prestroga. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije ni posebej preizkušalo, ugotavlja pa, da z izrečeno kaznijo obsojencu sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni prekršilo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in na prestajanju kazni, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi lahko bilo s plačilom stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca.