Jedro

Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi uporaba 126. čena ZDavP-2, kot je bil spremenjen z novelo ZDavP-2G, ni v nasprotju s 155. členom URS. Zato sodišče tudi ne vidi razloga za prekinitev postopka in začetek postopka presoje ustavnosti spremenjenega 126. člena ZDavP-2 pred Ustavnim sodiščem RS.

Sklep o odpustu obveznosti je konstituticne narave, to pomeni, da do odpusta obveznsoti (v smislu, da preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero odpust učinkuje), pride šele s pravnomočnostjo tega sklepa. zato je za določitev obsega odpuščenih obveznosti treba uporabiti določilo ZFPPIPP, kot to velja ob izdaji sklepa o odpustu obveznosti, in ne določilo, ki velja na začetku stečajnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je 4. 6. 2019 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT-4933-35604/2019-7 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), in sicer zaradi neplačila stroškov postopka v znesku 52,19 EUR (na podlagi plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII K 34288/2017 z dne 29. 1. 2018, ki je postal izvršljiv dne 11. 9. 2018) ter denarnega zneska, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi v znesku 43.767,44 EUR (na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 39647/2010 z dne 12. 12. 2011, ki je postala izvršljiva dne 28. 9. 2012). Hkrati so bili tožniku naloženi stroški izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR. Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev pri banki tožnika. Banki se naloži rubež tožnikovih denarnih sredstev do višine dolgovane denarne obveznosti in prenos le-teh na podračun Finančne uprave Republike Slovenije. Banki se prepove izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z njimi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi. Stroške davčne izvršbe plača tožnik, pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 5. 9. 2018 prvostopnemu organu poslalo predloga za izterjavo denarnih terjatev, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Nadalje je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 30. 10. 2012 s sklepom št. St ... začelo postopek osebnega stečaja zoper tožnika, v katerem je s sklepom št. St ... z dne 24. 1. 2017 sklenilo, da se dolžniku odpustijo obveznosti, ki so nastale do 30. 12. 2012, pri čemer odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do tožnika, razen tistih iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Glede na določbo 126. člena Zakona o davčnem postopku1 (v nadaljevanju ZDavP-2), pravica do izterjave terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011 (izvršljiva dne 28. 9. 2012), kljub poteku petletnega roka od izvršljivosti ob podanem predlogu za izvršbo dne 5. 9. 2018, še ni zastarala, saj je bilo v času trajanja osebnega stečaja, to je od dne 30. 10. 2012 do dne 11. 3. 2017 (ko je sklep o končanju stečaja postal pravnomočen), na podlagi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 zadržano zastaranje pravice do izterjave terjatve.

3. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, na podlagi katere je tožena stranka 2. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenila tako, da je natančneje opredelila izvršilna naslova, in sicer: "Obveznosti tožnika temeljijo na naslednjih izvršilnih naslovih: (i) na sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 34288/2017 z dne 29. 1. 2018, v zvezi s terjatvenim listom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII K 34288/2017 z dne 16. 8. 2018, ki je postal izvršljiv dne 11. 9. 2018, za stroške postopka v znesku 52,19 EUR; (ii) na sodbi opr. št. II K 39647/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011 v zvezi s terjatvenim listom Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 39647/2010 z dne 17. 9. 2012, ki je postal izvršljiv dne 28. 9. 2012, denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi v znesku 43.767,44 EUR." V preostalem delu je tožena stranka pritožbo zavrnila.

4. V obrazložitvi tožena stranka pojasni, da so bili v skladu s 146. in 156. členom ZDavP-2 ob izdaji sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kazenski zakonik določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi nima, uporabita se določbi 125. in 126. člena ZDavP-2. 30. 10. 2012 je bil zoper tožnika pričet postopek osebnega stečaja. Predlagatelj izvršbe je terjatev prijavil v osebni stečaj, zato je prišlo do pretrganja zastaranja. 1. 1. 2014 je začela veljati novela ZDavP-2G, ki je spremenila 126. člen ZDavP-2 tako, da sedaj določa, da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Ker do začetka uveljavitve te novele (1. 1. 2014) tožnikova terjatev še ni zastarala, se spremenjeni 126. člen ZDavP-2 uporabi tudi v tožnikovem primeru. 24. 1. 2017 je Okrožno sodišče izdalo sklep o odpustu obveznosti in pri tem odločilo, da odpust učinkuje za vse navadne in potrjene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 30. 10. 2012, razen tistih, ki jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP. Po mnenju tožene stranke je potrebno uporabiti določbo 408. člena ZFPPIPP, kot je bila spremenjena z novelo ZFPPIPP-G. Dolžniku se namreč odpustijo obveznosti šele z izdajo sklepa o odpustu obveznosti (prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP), sklep je konstitutive narave, kar je odločilo tudi tukajšnje sodišče v zadevi II U 162/2017-7 z dne 28. 8. 2019. V primeru tožnika je bil 20. 11. 2012 izdan sklep o začetku postopka odpusta obveznosti, do uveljavitve novele ZFPPIPP-G, ki se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, pa o odpustu obveznosti še ni bilo odločeno. Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 24. 1. 2017. 5. Poleg tega pa je že besedilo 408. člena ZFPPIPP, kot je bilo določeno z novelo ZFPPIPP-E, določalo, da odpust obveznosti ne učinkuje za terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. 23. 2. 2017 je sodišče izdalo sklep o končanju stečajnega postopka nad tožnikom, sklep je bil pravnomočen 11. 3. 2017, zato je predlagatelj izvršbe 5. 9. 2018 zoper tožnika pri davčnem organu še znotraj zastaralnega roka vložil predlog za izvršbo. Zastaranje pravice do izterjave pridobljene premoženjske koristi namreč ni teklo v času od začetka postopka osebnega stečaja (30. 10. 2012 ) do njegovega končanja po sklepu o končanju postopka z dne 23. 2. 2017, ki je postal pravnomočen 11. 3. 2017. 6. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitve ustavnih pravic tožnika. Tožbene navedbe se nanašajo na izterjavo premoženjske koristi v znesku 43.767,44 EUR v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011 opr. št. II K 39647/2010, ne pa tudi na izterjavo stroškov postopka v znesku 52, 19 EUR po sklepu Okrožnega soidšča v Ljubljani z dne 29. 1. 2018 opr. št. VII K 34288/2017. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011 je postala pravnomočna dne 9. 8. 2012 in izvršljiva 20. 8. 2012, terjatveni list Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je postal izvršljiv 28. 9. 2012. Zato je, po mnenju tožnika, pravica do izterjave zneska v višini 43.767,44 EUR zastarala 28. 9. 2017. Okrožno sodišče v Ljubljani je šele 5. 9. 2018 zoper tožnika vložilo predlog na izvršbo pri prvostopnem organu. Sprememba petega odstavka 126. člena ZDavP-2 je začela veljati 1. 1. 2014. Ker sta tako sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani in tudi terjatveni list bila izvršljiva še pred novelo ZDavP-2G, prav tako pa se je pred tem začel postopek osebnega stečaja zoper tožnika, je treba uporabiti 126. člen ZDavP-2, kot je veljal v letu 2012. Določbe o zastaranju so materialnopravne narave, za njih velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Prvostopni organ in tožena stranka s svojo razlago kršite prvi odstavek 155. člena Ustave RS.

7. V postopku osebnega stečaja so bile tožniku s sklepom z dne 24. 1. 2017, ki je postal pravnomočen 10. 2. 2017, odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 30. 10. 2012. Zato se noveliran 408. člen ZFPPIPP, ki je začel veljati z dnem 15. 6. 2013 in ki je kot terjatve, za katere odpust ne učinkuje, določil tudi terjatve za odvzem protipravne premoženjske koristi, v primeru tožnika ne uporabi. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri svojih razlogih.

9. V pripravljalni vlogi tožnik zatrjuje, da če drži stališče tožene stranke, da terjatev iz naslova odvzema premoženjske koristi ne more biti predmet odpusta v stečaju, potemtakem je imela tožena stranka ves čas možnost izvršiti sodbo neodvisno od stečaja oziroma bi jo sodišče, ki samo ne izvršuje teh obveznosti, moralo takoj prepustiti v izterjavo Finančni upravi RS in ne šele 6 let po pravnomočnosti. Tožnik se v nadaljevanju opredeli do pričetka veljavnosti novele ZDavP-2G ter do tega, da je bila v primeru tožnika ta novela uporabljena retroaktivno, kar še zlasti v kazenskem postopku ni dopustno. V primeru tožnika je treba uporabiti ureditev, kot je veljala z vključeno novelo ZDavP-2F. Glede ZFPPIPP pa je treba, glede na začetek postopka osebnega stečaja dne 30. 10. 2012, uporabiti ureditev, kot je veljala z novelo ZFPPIPP-C. 10. Po mnenju tožnika je bil v tej zadevi grobo zanemarjen namen postopka osebnega stečaja, saj mu ni omogočil tistega, kar je njegov glavni namen, to je omogočiti posamezniku normalno življenje. Država ni pravočasno pričela postopkov zoper tožnika in v tem primeru ne more tega sanirati z retroaktivno uporabo zakona, kar potrjuje tudi sodba tukajšnjega sodišča opr. št. I U 765/2015. Tožnik je v postopku že 20 let. Kazenski postopek se je nadaljeval v stečajni postopek in sedaj v izvršilni postopek. Tožnik opiše svoje socialno stanje, ki ni takšno, da bi mu omogočalo preživetje, čeprav je zaporno kazen že prestal. Z retroaktivno uporabo navedenih zakonov so bile tožniku kršene ustavne pravice, zato sodišče predlaga prekinitev postopka ter začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, kot to predvideva 156. člen Ustave.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je sporno, ali je izterjava terjatve na odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v znesku 43.767,44 EUR, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 39647/2010, v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi (4. 6. 2019) že zastarana. Pri tem ni sporno, da je terjatveni list za omenjeni znesek postal izvršljiv 28. 9. 2012, predlog za izvršbo pa je bil s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani na prvostopni organ podan 5. 9. 2018. Prav tako ni sporno, da je bil tožnik od 30. 12. 2012 do 11. 3. 2017 v postopku osebnega stečaja. Sporno pa je, ali je prvostopni organ za navedeni čas trajanja osebnega stečaja nad tožnikom, upravičeno na podlagi določbe petega odstavka 126. člena ZDavP-2, kot je bila spremenjena z novelo ZDavP-2G, štel, da je bilo za ta čas zastaranje pravice do izterjave denarnega zneska zadržano.

13. Nadalje je sporno, ali je izterjava te terjatve sploh dopustna ob dejstvu, da je bil v postopku osebnega stečaja tožnika izdan sklep o odpustu vseh tožnikovih obveznosti, ki so nastale do 30. 10. 2012, razen tistih, ki jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP. V zvezi s tem je sporno, ali je treba uporabiti drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP, kot je veljal ob začetku osebnega stečaja tožnika (po takrat veljavni ureditvi terjatve na odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, niso bile izključene iz terjatev, katerih plačilo se stečajnemu dolžniku lahko odpusti), ali ureditev v trenutku izdaje sklepa o odpusti obveznosti, v katero je že zajeta novela ZFPPIPP-E (Uradni list RS, št. 47/2013)2, ki je drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP spremenila tako, da odpust obveznosti na tovrstne terjatve ne učinkuje.

14. Sodišče ugotavlja, da sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke glede teh spornih vprašanj razlage materialnega prava pravilni. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njuni razlogi za sprejeto odločitev, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

15. V zadevi ni sporno, da se ob odsotnosti določb o zastaranju izterjave odvzete premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Kazenskem zakoniku, za zastaranje uporabita 125. in 126. člen ZDavP-2. Pri tem pa je stališče tožnika, da se morajo uporabiti določbe o zastaranju, kot so veljale ob nastopu izvršljivosti oziroma začetku postopka osebnega stečaja (ko 126. člen ZDavP-2 še ni določal, da se čas, v katerem davčni organ zaradi teka postopka ne more opraviti izvršbe, ne šteje v relativni zastaralni rok), drugačna uporaba določb o zastaranju pa predstavlja neustavno retroaktivno uporabo zakona, po presoji sodišča napačno. Glede spremembe zastaralnih določb ZDavP-2 je v sodni praksi že sprejeto stališče3, da v teh primerih ne gre za retroaktivnost, ki jo prepoveduje 155. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), temveč gre za t. i. nepravo retroaktivnost, ki jo doktrina obravnava v okviru 2. člena URS, iz katerega se izpeljuje načelo zaupanja v pravo. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005 izhaja, da načelo zaupanja v pravo zagotavlja, da zakonodajalec posameznikovega položaja ne bo poslabšal arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. To pa ne pomeni, da se lahko posameznik zanaša na nespremenljivost pravne ureditve4. V primeru konflikta med več ustavnimi načeli je treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, katera izmed ustavno zavarovanih dobrin ima prednost v posameznem spornem primeru. Pri načelu zaupanja v pravo je zlasti pomembno, da so spremembe na pravnem področju relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali, ter kakšna je teža spremembe. Posamezniki v zvezi s tem ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati in prilagajati spremembam in razvojnim gibanjem družbe.

16. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi uporaba 126. člena ZDavP-2, kot je bil spremenjen z novelo ZDavP-2G, ni v nasprotju s 155. členom URS. Zato sodišče tudi ne vidi razloga za prekinitev postopka in začetek postopka presoje ustavnosti spremenjenega 126. člena ZDavP-2 pred Ustavnim sodiščem RS. Da bi bila ta sprememba petega odstavka 126. člena ZDavP-2 arbitrarna in v nasprotju z načelom pravne države po 2. členu URS, pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.

17. Ob upoštevanju noveliranega petega odstavka 126. člena ZDavP-2, izterjava terjatve na odvzem premoženjske koristi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 39647/2010, ki je postala izvršljiva 28. 9. 2012, predlog za izvršbo pa je bil s strani tega istega sodišča podan 5. 9. 2018, ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bila zastarana. Čas trajanja osebnega stečaja (torej čas od 30. 10. 2012 do 11. 3. 2017) se namreč po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v tek zastaralnega roka, kot je pravilno ugotovila tudi tožena stranka. Predlog za izvršbo je bil podan znotraj relativnega petletnega zastaralnega roka.

18. Prav tako se tožnik moti, da bi bilo v njegovem primeru v zvezi z obsegom obveznosti, ki so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, treba uporabiti ureditev 408. člena ZFPPIPP, kot je veljala 30. 10. 2012 ob začetku stečajnega postopka, in ne ureditev na dan izdaje sklepa o odpustu obveznosti. Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 24. 1. 2017, torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-E, ki je spremenila drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP. Ne novela ZFPPIPP-E ne katera od kasnejših novel zakona ne vsebujejo prehodnih določb, po katerih spremenjeni 408. člen ZFPPIPP ne bi veljal za postopke osebnega stečaja, ki so bili ob uveljavitvi novele ZFPPIPP-E v teku. Sklep o odpustu obveznosti je konstitutivne narave, to pomeni, da do odpusta obveznosti (v smislu, da preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero odpust učinkuje), pride šele s pravnomočnostjo tega sklepa. Zato je za določitev obsega odpuščenih obveznosti treba uporabiti določilo ZFPPIPP, kot to velja ob izdaji sklepa o odpustu obveznosti, in ne določilo, ki velja na začetku stečajnega postopka5. 19. Zmotno je tudi stališče tožnika, da po uveljavitvi novele ZFPPIPP-E dne 15. 6. 2013 postopek osebnega stečaja ni bil več ovira za izterjavo zneska in da zato predlagatelj izvršbe ne bi smel čakati s predlogom za izvršbo do konca postopka osebnega stečaja. 131. člen ZFPPIPP, ki se po drugem odstavku 130. člena ZFPPIPP uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe, ki jih vodi drug državni organ, določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, razen za izvršbe, kot jih določata drugi6 in tretji odstavek7 131. člena ZFPPIPP. Med slednjimi ni izvršbe za denarno terjatev na odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Prepoved začetka postopka izvršbe je torej veljala ves čas postopka osebnega stečaja tožnika (torej v času od 30. 10. 2012 do 11. 3. 2017), zato sporna izvršba do zaključka tega postopka ni bila dovoljena.

20. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo. Posebnih ugovorov v zvezi z izterjavo stroškov postopka v znesku 52, 19 EUR po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 1. 2018 opr. št. VII K 34288/2017 tožnik v tožbi ne uveljavlja.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

22. Sodišče je o zadevi na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožbeni očitki namreč niso izpodbijali dejanskega stanja v zadevi, temveč so bila sporna materialnopravna vprašanja v zvezi z zastaranjem pravice do izterjave ter uporabe pravilnega zakona.

1 Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 velja, da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. 2 Upravna akta in tožba navajajo različne novele ZFPPIPP, ki naj bi spremenile drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP na način, da odpust obveznosti ne učinkuje na denarne kazni ali odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku, sodišče pa ugotavlja, da je bila relevantna sprememba sprejeta z novelo ZFPPIPP-E. 3 Tako VS RS v Sodbi X Ips 34/2014, točka 14 in VS RS v Sodbi X Ips 197/2011, točka 19. 4 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-39/99 z dne 3. 2. 2000, VS RS v sodbi X Ips 349/2011 z dne 31. 5. 2012 in VS RS v sodbi X Ips 197/2011 z dne 7. 6. 2012. 5 Tako tudi Upravno sodišče v Sodbi II U 162/2017 -7 z dne 28. 8. 2019, točka 14. 6 Po katerem se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za izvršbo na podlagi: (i) pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov; (ii) pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka; (iii) sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka in (iv) odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti. 7 Po katerem se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice in za zavarovanje terjatve, ki se v stečaju plača kot strošek postopka.