Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.

V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa.

Ker je verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ). Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne more vplivati stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, saj to še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to njegovo upravičenje določba 191. člena OZ ne posega že zato, ker se nanaša na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Drugi upnik je plačilo prvemu upniku opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se drugi upnik (na podlagi izrednega pravnega sredstva) uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).

Izrek

I.Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I, II in III izreka potrdi.

II.Pritožbi prvega upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

-v točki IV izreka razveljavi,

-v točki V izreka pa razveljavi in se zadeva v tem obsegu (glede stroškov postopka) vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (I. točka izreka), za upravitelja pa je imenovalo A. A. (II. točka izreka) in zanj ugotovilo, da naloge in pristojnosti opravlja prek pravnoorganizacijske oblike: Upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti, A. A. s. p., matična številka: ... (III. točka izreka). Predlog prvega upnika za začetek stečajnega postopka je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (V. točka izreka).

2.Zoper navedeni sklep se pritožujeta prvi upnik in dolžnik. Prvi upnik izpodbija IV. in V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni in ugodi tudi njegovemu predlogu za začetek osebnega stečaja nad dolžnikom ter zavrne dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Stroškov ne priglaša.

3.Na pritožbo prvega upnika je odgovoril dolžnik, ki se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške.

4.Dolžnik s pritožbo smiselno izpodbija I., II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje in prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni in predlog drugega upnika za začetek osebnega stečaja nad dolžnikom zavrne, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške.

5.Na pritožbo dolžnika je odgovoril drugi upnik, ki se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

6.Pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožba prvega upnika pa je utemeljena.

O pritožbi dolžnika

7.Sodišče prve stopnje je predhodni stečajni postopek vodilo na podlagi dveh predlogov, ki sta ju (ločeno) vložila prvi in drugi upnik. Najprej je predlog vložil prvi upnik in v njem uveljavljal odškodninsko terjatev do dolžnika, ki mu je bila pravnomočno prisojena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 652/2020 z dne 30. 5. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024. Predlog je nato vložil še drugi upnik, ki je sprva uveljavljal terjatev iz naslova kreditne pogodbe, nato pa še regresno terjatev, ki jo je pridobil s plačilom celotne odškodninske terjatve prvega upnika iz prej omenjenih sodb. To plačilo je opravil kot solidarni sodolžnik stečajnega dolžnika, in sicer v izvršilnem postopku, ki ga je zoper njega vodil prvi upnik. Drugi upnik je zoper stečajnega dolžnika uveljavljal polovico plačane terjatve oziroma 1.009.746,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 ter 4.162,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2024.

8.Dolžnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi izvirala iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 3. 2025, s katerim je drugemu upniku podelilo položaj stranke v prehodnem postopku. Dolžnik navaja, da o njegovi pritožbi zoper ta sklep ni bilo odločeno. Sodišče je udeležbo drugemu upniku dopustilo na podlagi njegove vloge oziroma predloga za začetek stečajnega postopka z dne 4. 3. 2025, ki ga ni vročilo dolžniku, zato se ta o njem ni mogel izjaviti (8. točka drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Drugi upnik je v tisti vlogi navajal le terjatev na podlagi kreditne pogodbe, za katero se je izkazalo, da ne utemeljuje začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, saj je bilo njeno plačilo odloženo. Če bi bila omenjena vloga oziroma predlog dolžniku vročena takoj, bi lahko že tedaj uveljavljal, da v njej zatrjevana terjatev ne utemeljuje legitimacije drugega upnika, zato bi bila njegova udeležba zavrnjena, kar pomeni, da ne bi pridobil položaja stranke in ne bi mogel uveljavljati še drugih terjatev (to je storil z vlogo z dne 7. 4. 2025), zaradi katerih je bil nato začet stečajni postopek. Če bi torej sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, do stečajnega postopka sploh ne bi prišlo. Izpodbijani sklep je po mnenju dolžnika tudi v bistvenem delu neobrazložen, saj ni jasno, na kašni podlagi temelji odločitev, kot tudi ne, ali je upnik verjetno izkazal svojo terjatev oziroma na kakšnih dokazih temelji zaključek sodišča o njeni verjetni izkazanosti. Zaradi tako skope obrazložitve izpodbijanega sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je dolžnik prikrajšan za ustavne pravice do sodnega varstva, izjave in pravnega sredstva.

9.Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sklep o začetku stečajnega postopka ni obremenjen s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta bili vlogi drugega upnika z dne 4. 3. 2025 in 7. 4. 2025, ki vsebujeta predlog za začetek stečajnega postopka (PD 13 in PD 31), dolžniku vročeni 25. 4. 2025 (vročilnica pripeta PD 40), zato se je o tem lahko izjavil. Očitek, da bi mu moral biti predlog z dne 4. 3. 2025 vročen prej, je prav tako neuspešen. Tudi če bi namreč dolžnik dosegel takojšnjo zavrnitev udeležbe drugega upnika (ki je tedaj uveljavljal le terjatev iz kreditne pogodbe), to ne bi moglo vplivati na odločitev o začetku stečajnega postopka, saj bi konkretni predhodni postopek še vedno tekel na podlagi predloga prvega upnika (in v njem uveljavljene odškodninske terjatve iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 652/2020 z dne 30. 5. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024), in sicer vsaj do 17. 4. 2025, ko je bil v zvezi s tem predlogom opravljen narok za začetek stečajnega postopka. Dolžnik niti ne uveljavlja, da bi bil razpis in oprava naroka na tisti dan posledica kakšne kršitve, pa tudi sicer iz podatkov spisa izhaja, da je bil narok na dne 17. 4. 2025 preložen zaradi predloga dolžnika, da se izjavi o navedbah prvega upnika (zapisnik naroka z dne 18. 3. 2025; PD 24). Ker bi torej postopek v vsakem primeru trajal vsaj do 17. 4. 2025, bi lahko drugi upnik še tedaj predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom na podlagi regresne terjatve, ki mu je nastala s plačilom celotne odškodninske terjatve prvega upnika do dolžnika (to pa je storil že 7. 4. 2025). Na to možnost v ničemer ne bi vplival morebitni položaj, da bi sodišče že tedaj zavzelo stališče o neutemeljenosti druge terjatve drugega upnika (iz kreditne pogodbe), na katero je oprl prejšnji predlog za začetek stečaja. Okoliščina, da sklep o začetku stečajnega postopka temelji predlogu drugega upnika z dne 7. 4. 2025 oziroma v njem uveljavljeni regresni terjatvi, zato ne pomeni očitane procesne kršitve.

10.Glede na navedene razloge so prav tako neuspešne pritožbene navedbe dolžnika, da ni bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper sklep o podelitvi položaja stranke drugemu upniku, saj slednjemu tudi morebitna zavrnitev udeležbe na podlagi prve terjatve ne bi preprečevala, da začetek stečaja v konkretni zadevi predlaga na podlagi druge terjatve. Nadaljnji samostojni razlog za zavrnitev teh očitkov je tudi pravilno stališče drugega upnika, da sodišču prve stopnje o priglasitvi udeležbe ne bi bilo treba odločiti s sklepom, zato dolžniku ne bi koristilo, če bi takšen sklep uspel izpodbiti s pritožbo. Zato niti ni pomembno, da je sodišče prve stopnje dolžnikovo pritožbo zoper sklep o podelitvi položaja stranke drugemu upniku pozneje zavrglo s sklepom St ... z dne 23. 7. 2025, ki je po podatkih spisa postal pravnomočen 8. 8. 2025 (PD 67).

11.Prav tako niso utemeljeni očitki, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je bil dolžnik prikrajšan za ustavne pravice do sodnega varstva, izjave in pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je odločalo na podlagi predlogov dveh upnikov in se je zadostno opredelilo do vseh zatrjevanih terjatev ter insolventnosti dolžnika, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Med drugim je zaključilo, da drugi upnik na podlagi terjatve iz kreditne pogodbe nima pravice predlagati začetka stečaja, saj jo uveljavlja že v izvršilnem postopku I 2929/2024, v katerem so stranke na njegov predlog sklenile dogovor o odlogu izvršbe. Glede regresa iz naslova plačila odškodninske terjatve po pravnomočnih sodbah V Pg 652/2020 in I Cpg 516/2023 pa je presodilo, da je drugi upnik verjetno izkazal terjatev in dvomesečno zamudo dolžnika vsaj glede glavnic 1.009.746,00 EUR in 4.162,34 EUR. Ugotovilo je, da je bilo z navedenima sodbama dolžniku in drugemu upniku naloženo solidarno plačilo odškodnine prvemu upniku, na kar ne more vplivati dopuščena revizija drugega upnika, dolžnik pa revizije sploh ni vložil. To terjatev je prvemu upniku v izvršilnem postopku plačal drugi upnik, in sicer v celoti oziroma v višini 4.173.608,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 188. in 404. člen Obligacijskega zakonika (OZ) dodalo, da za stečajni postopek zadošča zaključek, da dolžnik solidarne odškodninske obveznosti drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska, o morebitnem drugačnem deležu oziroma prispevku posameznega dolžnika pa bo lahko tekla posebna pravda.

12.Dolžnik v pritožbi meni, da drugi upnik ni verjetno izkazal regresne terjatve zoper njega, saj njuno razmerje v tem delu še ni bilo predmet sodne presoje. Drugi upnik je v reviziji zoper sodbo I Cpg 516/2023 izpostavil stališče, da z dolžnikom ni solidarno odgovoren za plačilo dolga. Ker je plačal kljub vedenju, da tega ni dolžan storiti, plačanega nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ). Drugi upnik očitno prireja trditve potrebam postopka, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Višine svoje regresne terjatve ni izkazal, sodišče prve stopnje pa je brez dejanske in pravne podlage posplošilo, da je dolžnik avtomatično odgovoren za polovico dolga. Kaj takega iz določbe 404. člena OZ ne izhaja, temveč se o deležu posameznega dolžnika odloči glede na težo njegove krivde in posledic njegovega delovanja. Notranjega razmerja upnik ni pojasnil, pa tudi sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo in navedenih okoliščin ni presojalo, čeprav je dolžnik konkretno ugovarjal, da razmerje ni enakovredno oziroma da deleža nista enaka.

13.Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo dolžniku s pravnomočno sodbo I Cpg 516/2023 naloženo, da mora (solidarno z drugim upnikom) prvemu upniku plačati 2.019.492,00 EUR, dolžnik pa niti ne izpodbija ugotovitve, da zoper navedeno sodbo ni vložil revizije in da je drugi upnik prvemu upniku v izvršilnem postopku plačal celotno terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v notranjem razmerju enaka. Drugi upnik se je skliceval na tretji odstavek 188. člena OZ (ki ureja položaj, ko deležev dolžnikov ni mogoče ugotoviti, in zanj določa, da na vsakega solidarnega dolžnika pade enak delež, razen če zahteva pravičnost drugačno odločitev) in trdil, da je dolžnikov delež vsaj polovičen, kar je izkazoval s sodbama V Pg 652/2020 in I Cpg 516/2023, na kateri se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Navedeni sodbi sta bili izdani v pravdi, v kateri so sodelovale vse stranke konkretnega predhodnega postopka, med njimi tudi dolžnik. Razlogi teh sodb, na katere se je drugi upnik skliceval, potrjujejo, da je njegova regresna terjatev zoper dolžnika verjetno izkazana vsaj v uveljavljeni (polovični) višini. Zaključka o polovičnem deležu v škodi dolžnik ne zmore izpodbiti z opozarjanjem na okoliščine iz drugega odstavka 188. člena OZ (težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja) že zato, ker jih v pritožbi ni konkretiziral. Dolžnik prav tako ne more uspeti z navedbami, da je deležu konkretno ugovarjal, saj ni pojasnil, s kakšnimi trditvami naj bi to storil oziroma kje v spisu naj bi se nahajale.

14.Iz spisa je sicer razvidno, da je dolžnik opozoril na protipravno ravnanje pravne prednice drugega upnika v zvezi z izvedbo dražbe (na kateri je bilo premoženje družbe B. - 97,56 % poslovnih deležev v družbi C. - pod ceno prodano dolžnikovi družbi), kar pa dolžnikovega deleža v škodi nikakor ne more zmanjšati pod polovico. Iz drugih razlogov pravnomočne sodbe I Cpg 516/2023, na katere se je drugi upnik izrecno skliceval, namreč izhaja, da je bil pravkar omenjeni prispevek pravne prednice drugega upnika zgolj pomoč dolžniku oziroma zadnji korak za dosego škodnega dejanja (izpraznitve premoženja družbe B. oziroma prenosa njenih poslovnih deležev v družbi C. v premoženjsko sfero dolžnika), do katerega so privedla predvsem tudi številna, kontinuirana in naklepna ravnanja dolžnika (kot npr. večletno preprečevanje dostopa do informacij o poslovanju družbe B. družbeniku D. in obid s sklepom o zavarovanju naložene prepovedi odtujitve poslovnih deležev). V konkretnem postopku osebnega stečaja je torej verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ).

15.Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne nazadnje ne more vplivati revizija drugega upnika zoper sodbo I Cpg 516/2023. Po eni strani zato, ker sta navedeni stranki v tisti zadevi zgolj navadna sospornika (tamkajšnja prvi toženec in druga toženka, tožena kot solidarna odškodninska zavezanca) in bo torej morebitni revizijski uspeh drugega upnika vplival le nanj, ne pa na dolžnikovo odškodninsko obveznost (ki ni predmet revizijskega postopka, saj dolžnik ni vložil revizije). Po drugi strani pa zato, ker revizijsko stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to upravičenje 191. člen OZ ne posega že zato, ker se nanaša le na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Tudi sicer je drugi upnik zgolj izkoristil pravico do (izrednega) pravnega sredstva in tudi če bi z njim uspel, to ne bi spremenilo ničesar glede utemeljenosti plačila dolžnikovega (dela) dolga prvemu upniku. Drugi upnik je to plačilo glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se torej drugi upnik na podlagi revizije uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo vseeno lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).

16.Ker pritožba dolžnika že na podlagi doslej navedenih razlogov ni utemeljena, se ni bilo treba opredeliti do stališč drugega upnika iz odgovora na pritožbo, s katerimi je nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da v stečajnem postopku nima pravice uveljavljati terjatve iz kreditne pogodbe zaradi dogovora o odlogu izvršbe.

17.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe dolžnika, ki so relevantne za presojo pravilnosti s to pritožbo izpodbijanega dela sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I, II in III izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbi prvega upnika

18.Sodišče prve stopnje je predlog prvega upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrnilo (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa) z razlogi, da je bila njegova (odškodninska) terjatev po sodbah V Pg 652/2020 in I Cpg 516/2023 plačana, tako kot tudi terjatev za plačilo stroškov postopka I 3089/2020, medtem ko dolžnik s plačilom stroškov postopkov I 2442/2024 in Zg 18/2021 ni v zamudi, saj ta postopka nista pravnomočno končana.

19.Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka (ki je prestala pritožbeni preizkus). Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.

20.V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa. Opisano napako, ki jo prvi upnik utemeljeno graja s pritožbo, je zato višje sodišče odpravilo tako, da je pritožbi prvega upnika v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev o zavrnitvi njegovega predloga (IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) zgolj razveljavilo ter zadeve v tem obsegu ni vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je bil stečajni postopek že začet (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

21.Prvi upnik utemeljeno izpodbija tudi V. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Sklicevalo se je na določbo 163. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ki pa za opisani položaj ne nudi podlage za takšno odločitev. Višje sodišče je zato pritožbi prvega upnika ugodilo tudi v tem delu, in sicer tako, da je V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da odloči o priglašenih stroških predhodnega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbenih stroških

22.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 154. člena in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik ni uspel ne s pritožbo ne z odgovorom na pritožbo prvega upnika, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 227, 231 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 188, 188/2, 188/3, 191, 275, 404, 405

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.