Jedro

Ne drži namreč stališče sodišča prve stopnje, da zaradi vsebine izreka odločbe o premoženjskopravnem zahtevku obdolžencu njegove izpolnitve kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi ni mogoče določiti. Res je sicer, da je namen posebnega pogoja iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1 pripraviti obdolženca k določeni aktivnosti v smislu odprave posledic kaznivega dejanja, česar pa nerazdelna obveznost.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke in pritožbi obdolženega I.B. se delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se k splošnemu pogoju v pogojni obsodbi doda še posebni pogoj, po katerem mora obdolženi v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plačati B.B. znesek 2.186,77 EUR, M.Š. znesek 2.209,27 EUR, F.O. znesek 1.678,96 EUR, T.M. znesek 5.145,64 EUR, B.Š.znesek 4.042,85 EUR, S.K.M. znesek 2.114,73 EUR in A.E. znesek 1.189,13 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba tudi zato preklicana; - v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih pa tako, da se oškodovana J.Š. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba okrajne državne tožilke in pritožba obdolženca, pritožba njegovih zagovornikov pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 15. 2. 2018 obdolženega I.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili vsem oškodovancem prisojeni premoženjskopravni zahtevki, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 19653/2016. 2. Zoper sodbo so se pritožili okrajna državna tožilka, obdolženi in obdolženčevi zagovorniki. Prva se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče to odločbo spremeni tako, da v pogojni obsodbi določena kazen pet mesecev zapora ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in ko bo v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe navedenim oškodovancem, vključno z J.Š. plačal zneske njihovih premoženjskopravnih zahtevkov. Obdolženi se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti. Iz istih razlogov so se pritožili še obdolženčevi zagovorniki, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni preizkus je najprej pokazal, da se okrajna državna tožilka in obdolženi v delu utemeljeno zavzemata za spremembo napadene sodbe.

4. Ne drži namreč stališče sodišča prve stopnje, da zaradi vsebine izreka odločbe o premoženjskopravnem zahtevku obdolžencu njegove izpolnitve kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi ni mogoče določiti. Res je sicer, da je namen posebnega pogoja iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1 pripraviti obdolženca k določeni aktivnosti v smislu odprave posledic kaznivega dejanja, česar pa nerazdelna obveznost po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi okrajne državne tožilke ne preprečuje. Ne samo zaradi razlike v temelju, po katerem so bili oškodovancem premoženjskopravni zahtevki v kazenskem postopku prisojeni ampak zlasti zaradi možnosti odprave posebnega pogoja po četrtem odstavku 506. člena ZKP, na katero se ta pritožnica prav tako utemeljeno sklicuje.

5. Hkrati se je bilo strinjati z obdolženčevim opozorilom, da mora obdolženi po sodbi delovnega sodišča plačati odpravnino oškodovani J.Š. sam in ne, da je to dolžno storiti M.B. d.o.o., kot je to bilo sicer odločeno v primeru drugih oškodovancev. Pomeni, da je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno ter je bilo zato navedeno oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napotiti na pravdo.

6. V ostalem se pritožbeno sodišče z zgornjima pritožnikoma ni strinjalo. Z okrajno državno tožilko ne zaradi razlogov, zaradi katerih je sledilo obdolženčevi pritožbi, z obdolženim pa ne zaradi razlogov kot sledijo. Čeprav ta pritožnik bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona neposredno ali izrecno ni uveljavljal, je te pritožbeno sodišče prepoznalo v delih pritožbene obrazložitve, ko pritožnik pravi, da v obrazložitvi sodbe sploh ni navedeno v katerem obdobju bi njegovo podjetje prihranilo določena sredstva za izplačilo odpravnin in da je bil te dolžan plačati šele po prenehanju delovnega razmerja. V prvem primeru je posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v drugem kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa nista podani.

7. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so razumljivi tudi glede možnosti izplačila odpravnin, pri čemer ne temeljijo zgolj na vsebini priloženih listin in ugotovitvah izvedenca finančne stroke v 18. točki obrazložitve ampak še na navedbah prič v 19. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je torej navedeno možnost preizkusilo in se tudi do te, kljub drugačni vsebini pritožnikovega zagovora kot odločilnega dejstva v razlogih sodbe nedvomno opredelilo. Ker je v citiranem prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) upravičenost do izplačila odpravnine delavcem in ne zgolj plačila jasno vzpostavljena že z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ker po opisu dejanja odpravnine oškodovancem niso bile izplačane niti znotraj odpovednega roka, povzeta pritožbena obrazložitev v zvezi s smiselno uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona ne more biti uspešna.

8. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z oceno o objektivni nezmožnosti izplačila odpravnin, saj je gospodarska družba morala najprej izpolnjevati obveznosti do upnikov, od katerih je bila odvisna prihodnost njenega poslovanja. Razen tega obveznosti do delavcev, ki so jim bile mimogrede plače izplačane, še niso zapadle, ko pa so, gospodarska družba ni imela več zadostnih sredstev.

9. Pritožbeno sodišče takšni oceni ne more pritrditi. Že sta bili omenjeni 18. in 19. točka obrazložitve sodbe, v katerima je bila navedena zmožnost posebej preizkušena. Preizkus je bil po razumljivih razlogih sodbe temeljit, saj je zajel več virov, pri čemer je pomembno, da odpravnine ali odpravnina kateregakoli od oškodovancev niti v delu ni bila izplačana. To dejstvo z obsegom poslovanja gospodarske družbe in z okoliščino, da je do blokade njenega računa prišlo šele v januarju 2013 ni združljivo. Je pa zato združljivo z zamenjavo t.i. poslovodeče osebe iz 20. točke obrazložitve sodbe, ki je pritožnik ne omenja in ki nazorno pove, da odpravnine oškodovancem niso bile izplačane zato, ker jih pritožnik ni hotel izplačati in ne morebiti zato, ker tega ne bi mogel storiti.

10. Obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ko je bilo v teh ugotovljeno, da je imela gospodarska družba M.B. d.o.o. dovolj sredstev, da bi lahko vsaj deloma poravnala obveznosti do delavcev. Razen tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker v njeni obrazložitvi ni zaslediti, ali in s kolikšnimi sredstvi je navedena gospodarska družba v obravnavanem obdobju razpolagala in ali je bil obdolženi s temi sredstvi seznanjen. Končno, sodba nima razlogov niti glede odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, saj podatki iz listin niso konkretizirani, pa tudi izračunov o povprečni plači posameznega delavca v zadnjih treh mesecih v razlogih sodbe ni zaslediti.

11. Kršitev ni podana. Že zato, ker zadostnost sredstev v izreku sodbe ni omenjena, v razlogih sodbe pa je postavljena v kontekst dokazanosti obdolženčeve zavestne kršitve predpisov o prenehanju delovnega razmerja in prejemkih iz delovnega razmerja ter posledičnega prikrajšanja delavcev. To je v 20. točki obrazložitve sodbe razumljivo povedano, kot je bilo v nadaljevanju razumljivo povezano z dokazanostjo zavestne in voljne sestavine direktnega naklepa, s katerim je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje storjeno. Enako velja za razloge sodbe glede odločilnih dejstev, zaradi katerih so bili oškodovancem prisojeni premoženjskopravni zahtevki. Razlogi o teh dejstvih so vsebovani že v razlogih sodbe v zvezi z dokazanostjo kaznivega dejanja, medtem ko je iz razlogov v 17. točki obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje pri višini prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov povzelo metodologijo delovnega sodišča, ki je o upravičenosti oškodovancev do izplačila odpravnin že pravnomočno odločilo.

12. V zvezi z odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih je v pritožbi še zatrjevana napačna uporaba materialnega prava, saj je bilo po pritožbeni obrazložitvi premoženjskopravne zahtevke prisoditi le v bruto zneskih. Tudi odpravnina je namreč predmet obdavčitve, ki se opravi ob dejanskem izplačilu in ne, ko je ta zgolj določena.

13. Če je bila s takšno obrazložitvijo mišljena nepravilna uporaba civilnega materialnega prava (gl. Horvat Š. Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 810), pritožniki prezrejo razumljive razloge v 16. točki obrazložitve sodbe, vključno z opombo pod črto. Tam je namreč citirana civilna pravna podlaga, po kateri se določi višina odpravnine, brez da bi bila obdavčitev kot dejavnik kakorkoli omenjena. Podobno velja še za del pritožbene obrazložitve, v kateri pritožniki pravijo, da je bil obdolženi dolžan izplačati odpravnine šele tedaj, ko je delavcem delovno razmerje dejansko prenehalo, kar je pritožbeno sodišče, enako kot pri obdolženčevi pritožbi prepoznalo kot smiselno zatrjevanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, do katere se je enkrat že opredelilo.

14. Bistvo pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenimi dejstvi je v nekajkrat ponovljeni navedbi, da je za presojo objektivne zmožnosti za izpolnitev obveznosti gospodarske družbe do delavcev in obdolženčeve dolžnosti odrediti izplačilo odpravnin, odločilno obdobje po 30. 11. 2012 in ne obdobje med 15. 10. in 30. 11. 2012. Tedaj obveznosti še niso zapadle, kasneje pa jih objektivno ni bilo mogoče več izpolniti. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje so tako za obdobje pred 30. 11. 2012 neodločilne in še zmotne, saj temelje na izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, ki se do zadostnosti sredstev v gospodarski družbi ni mogel z gotovostjo izjaviti. V ostalem, ko se torej sodišče prve stopnje z obdobjem po 30. 11. 2012 ni posebej ukvarjalo, je bilo dejansko stanje posledično nepopolno ugotovljeno.

15. Povzeta pritožbena obrazložitev temelji na podmeni, ki jo je pritožbeno sodišče v zvezi s smiselno uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zavrnilo. Kot rečeno, oškodovanci po odpovedi pogodb o zaposlitvi niso bili upravičeni le do plačila odpravnin, temveč do izplačila in dejstvo je, da se to tudi znotraj odpovednega roka ni zgodilo. Še več, oškodovancem niso bile izplačane odpravnine niti po odpovednem roku, pri čemer je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih sodbe, zmožnost izplačila preizkušalo vse do blokade računa gospodarske družbe. Pri tem se ni ravnalo zgolj po ugotovitvah izvedenca finančne stroke, ampak je sledilo še drugim virom, kot so listine in izpovedbe prič, ki jih pritožniki mimogrede ne omenjajo. Navedeni viri združeni po vsebini tudi pritožbenemu sodišču povedo, da so sredstva za izplačilo odpravnin do blokade računa gospodarske družbe bila in da potemtakem pritožbena ocena o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju do konca odpovednega roka ter o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju po koncu odpovednega roka ne more vzdržati. Sploh pa ne po omenjeni zamenjavi poslovodečih oseb, ki se v primeru pristnih prizadevanj za izplačilo odpravnin izkaže za odvečno. Glede na to in ker se je sodišče prve stopnje v zvezi z vlogo priče B.P. smelo sklicevati na splošno znana dejstva, ki se ne dokazujejo, je bilo pritožnike še v tem delu zavrniti.

16. Obdolženi in zagovorniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, pritožbeno sodišče pa jo je po preizkušeni pritožbi okrajne državne tožilke spremenilo. Ob takšnem stanju stvari je bilo navedeno odločbo po 386. členu ZKP preizkusiti le glede višine določene zaporne kazni in dolžine preizkusne dobe, ki sta glede na težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo primerni ter v posledici odločbe o kazenski sankciji v tem delu ni bilo spreminjati.

17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbah okrajne državne tožilke, obdolženega I.B. in njegovih zagovornikov odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

18. Sodne takse pritožbeno sodišče ni določilo, ker je bilo s to odločbo deloma odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).