Jedro

Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožnici ob upokojitvi odpravnina v višini večkratnika njene neto plače. Ker podlago za obračun davkov in prispevkov predstavlja bruto in ne neto plača, tožena stranka z izplačilom neto odpravnine ni v celoti izpolnila svoje obveznosti, saj bi morala na ta znesek plačati tudi davke in prispevke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba (I. točka izreka) ter v izpodbijanem delu (II./2. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v neto znesku 538.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.9.2000 dalje do plačila; zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska 78.436,00 SIT od dne 3.6.2002 dalje do 23.10.2003; in da je tožena stranka dolžna tožnici od neto odpravnine v znesku 1.457.030,00 SIT obračunati in plačati vse davke in prispevke, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo umik tožbe glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od že plačanih zneskov 412.385,00 SIT in 112.800,00 SIT, na znanje in v tem obsegu zahtevkov postopek ustavilo (II./1. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je glede stroškov postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tožnici stroške v višini 540.348,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II./2. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo (I. točka izreka) in zoper sklep v delu odločitve o stroških (II./2. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo določilo 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica upravičena samo do odpravnine v višini šestih polnih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela. Glede tega pomeni navedba neto plače zgolj merilo za izračun absolutne višine odpravnine kot bruto zneska, nikakor pa ne kot opredelitev odpravnine same. Tudi kasnejša sklepa z dne 7.6.2000 in 23.5.2001 povzemata dikcijo 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo razlogov o višini bruto odpravnine. Izračun, ki ga je napravil izvedenec, je napačen, saj izhaja iz zmotne predpostavke, ki jo nepravilno zagovarja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Izvedenec je zmotno obračunal zamudne obresti, saj bi glede tega lahko izhajal le od višine glavnice, ne pa tudi od že obračunanih zamudnih obresti. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V predmetni zadevi gre zgolj za presojo pravnega vprašanja glede določila 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka si povsem zmotno tolmači vsebino določila. Glede na vrsto in naravo njene zaposlitve na vodilnem delovnem mestu ni verjeti, da bi stranki določili odpravnino v višini, ki bi bila identična ali celo nižja kot odpravnina ob upokojitvi po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti. Ne glede na to je potrebno nejasnosti v pogodbi razlagati v prid delavca in ne tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijani odločitvi pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz ugotovljenih dejstev pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožnici dne 31.8.2000 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi upokojitve. Pred tem je pri njej opravljala dela in naloge delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, to je direktorice X na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi iz leta 1999. V 9. členu navedene pogodbe je bila med strankama dogovorjena pravica tožnice do odpravnine v primeru upokojitve v višini 6-kratne polne povprečne neto tožničine plače v zadnjih treh mesecih dela. Vendar tožena stranka ni izplačala tožnici pripadajoče odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, temveč kasneje in sicer delno dne 17.4.2001 v višini 506.295,00 SIT ter dne 7.11.2003 v višini 1.041.017,30 SIT. Tožena stranka z navedenima izplačiloma ni v celoti izpolnila obveznosti do tožnice iz naslova višine odpravnine v skladu z 9. členom pogodbe o zaposlitvi. Zaradi izračuna pravilne višine pripadajoče odpravnine in zakonskih zamudnih obresti ter ob upoštevanju navedenih dveh delnih izplačil, je sodišče prve stopnje pritegnilo v postopek izvedenca finančne stroke, ki je napravil izvedeniško mnenje z vsemi ustreznimi izračuni in v nadaljevanju po pripombah tožene stranke tudi dopolnitev mnenja. Poleg tega je na vprašanja obeh strank dodatno odgovoril še na naroku glavne obravnave dne 3.3.2006. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izvedenec v pisnem mnenju pravilno izhajal iz višine bruto odpravnine 1.759.955,00 SIT, od katerega je najprej odštel poračun plače, s katerim se je tožnica strinjala, nadalje upošteval že izvršena delna nakazila tožene stranke ter na koncu ob upoštevanju natečenih zamudnih obresti izračunal znesek, ki ga je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova pripadajoče odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja še poravnati. Poleg tega se je izvedenec tako v pisnem mnenju kot na zaslišanju pravilno opredelil do vprašanja 6-kratne polne povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih tožničinega dela. Glede tega je opozoril, da bi bruto odpravnina ob upoštevanju višine iz individualne pogodbe o zaposlitvi pomenila takšno višino odpravnine, ki bi bila minimalno višja od višine iz 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97).

Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je potrebno upoštevati kot podlago za obračun davkov in prispevkov samo bruto in ne neto višino plače. V skladu z določbo 42. člena SKPgd so vsi zneski iz naslova plače in nadomestila določeni v bruto zneskih, od katerih se plača davek od osebnih prejemkov. V tej zvezi je dolžan delodajalec izdati predpisan pisni obračun, iz katerega je razviden tako obračun bruto plače kot plačilo davkov in prispevkov. Zato dogovorjen 6-kratnik polne povprečne plače v 9. členu individualne pogodbe o zaposlitvi ne more hkrati predstavljati celotne višine odpravnine, od katere se odvedejo davki in prispevki, kot to zmotno izpodbija pritožba.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na zmoten obračun zamudnih obresti tako od že izvedenih dveh nakazil kot od prisojenega zneska razlike odpravnine. V tej zvezi je izvedenec finančne stroke glede izplačil do 27.6.2003 pravilno izhajal iz komformnega načina obračunavanja obresti, v nadaljevanju pa po linearni metodi obrestovanja. Sodišče prve stopnje je tako dejansko kot pravno obširno obrazložilo predpisan način obrestovanja, s takšno razlago pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je pravilno priznalo tožnici v skladu z uspehom v sporu ter jih odmerilo po višini glede na dejansko potrebna procesna opravila, nastalimi stroški na strani izvedenca ter veljavno Odvetniško tarifo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo ter v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sta priglasili pritožbene stroške in sicer tožena stranka v pritožbi, tožnica pa v odgovoru na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi na tožničine stroške iz odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi znesek tožnici prisojenih dajatev, ki so naloženi v plačilo toženi stranki, znašajo manj kot je predpisan revizijski minimum (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je moralo v skladu z določbo 5. točke 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločati o tem ali sodišče dopusti revizijo. V skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za presojo, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi (glede plačila razlike odpravnine in zamudnih obresti) ne gre za nobenega od naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.