Jedro

To, da človek spremeni prepričanje, ni zavržno. Zavržno pa je v očeh drugih, če to stori zaradi denarja oziroma zaradi lastne koristi. Prav to pa avtorica očita tožniku – da je zaradi lastnih koristi spremenil načela. Žaljivo je torej povezovanje materialne koristi s spremembo načel.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1. spremeni tako, da se znesek 5.000,00 EUR nadomesti z zneskom 3.500,00 EUR (tritisočpetsto 00/100 EUR), tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških.

3. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci dolžni tožniku solidarno plačati 5.000,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo (znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni na lastne stroške sodbo objaviti v reviji D. in časopisu D. s sklicevanjem na naslovnico in na članek „Cena za načelnost“, oboje objavljeno v reviji D. št. ..., leto XII z dne ...., v 15 dneh. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 71,75 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka žalila tožnika v članku „Cena za načelnost“ v reviji D. z dne 13.12.2007, ko je v članku zapisano, da znaša tožnikova plača 19.500,00 EUR in da je tožnik zaradi tega spremenil svoja načela ter odstopil od neodvisnosti in objektivnosti novinarskega dela. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je določilo odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, presežek do 10.000,00 EUR pa je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za objavo sodbe v reviji D. in časopisu D., kajti ugotovilo je, da tožnik ni utemeljil interesa javnosti, da je obveščena o izidu pravde.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Kot bistveno navaja: V konkretnem primeru je bil tožnik tedaj odgovorni urednik najpomembnejšega slovenskega časopisa D.. To je treba upoštevati, ko gre na eni strani za tožnikovo pravico do osebnostnih pravic, njegovega dostojanstva in zasebnosti, na drugi strani pa za pravico do svobode izražanja in informiranja dejavnosti. Avtorica v članku piše pogojno o višini plače. Zaupala je svojemu viru. Vira ni dolžna izdati. Avtorica izraža svoje mnenje in videnje o javni osebi. Navedla je svoje mnenje, zakaj mu je bila taka plača zagotovljena. Ni res, da tak način poročanja, kakršnega je uporabila avtorica, pušča pri povprečnem bralcu napačen vtis. Je ravno obratno. Vsak povprečen bralec si lahko ustvari lasten vtis. Sodba ne utemelji, kako naj bi se avtorica zavedala, da zatrjuje neresničnost. Sicer pa navajanje podatkov o visoki plači posameznika pomeni zviševanje njegovega ugleda. Za potrebe pravde je tožnik ves čas prikrival dejansko plačo. Pri izvedbi dokaza v zvezi z višino tožnikove plače je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker je zavrnilo predlog tožencev, da se opravijo poizvedbe pri DURS–u o višini plače za tožnika za meseca november in december 2007. Brez razloga in nedovoljeno je zavrnilo dokazni predlog o postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil razloge, vrsto in količino zdravstvenih in psihičnih težav tožnika. Po predloženem zdravniškem poročilu je bil tožnik tri mesece po objavi spornega članka pri zdravniku na pregledu, iz poročila pa izhaja samo osebna anamneza. Ne izhajajo zdravstvene težave, ki bi bile posledica spornega članka.

Tožeča stranka se v pritožbi in v pravočasni dopolnitvi pritožbe pritožuje zoper točko 3. in 4. sodbe, torej zoper odločitev o tem, da se zavrne tožbeni zahtevek za objavo sodbe v reviji D. in časopisu D.. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi 2. točki tožbenega zahtevka in ponovno odloči o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot relevanten kriterij štelo dejstvo, ali se je tednik D. oglaševal na številnih radijskih in televizijskih postajah, in, ali je podan interes javnosti, da je obveščena o izidu pravde. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik za trditev o tem, da se je tednik oglaševal na številnih radijskih in televizijskih postajah, ne ponudil nobenega dokaza. Tožene stranke tega niso nikdar prerekale. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tako trditev šteti za dokazano. Napačno je tudi upoštevanje drugega kriterija za presojo zahtevka na objavo sodbe, to je interes javnosti, da je obveščena o izidu pravde. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo sodbo VS RS II Ips 233/2000 z dne 19.4.2000. Pritožba nato razlaga, kako je navedeno sodbo treba razumeti, in navaja, da je pravilno vprašanje, ali ima tožnik interes, da je javnost seznanjena z izidom pravde. Tožnik želi satisfakcijo tudi z objavo sodbe. V dopolnitvi pritožbe pa se je skliceval še na to, da so bili njegovi odnosi v komunikaciji z drugimi okrnjeni, ker je moral razlagati, da nima tako visoke plače in da ni prodal svojih načel. Navedel je, da je neposredno po objavi članka prejel razna žaljiva pisma. Sodišče je verjelo tožniku, da je imel zaradi objave članka neprijetnosti v družini, in da se je okolica negativno odzivala. Tudi s tem je izkazal svoj interes za odstranitev posledic s tem, da se sodba objavi.

Tožnik je tudi odgovoril na pritožbo tožene stranke, pri čemer je ponovil že izrečena stališča v zvezi z zahtevkom in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede temelja odškodninske odgovornosti tožencev, ima pa jih glede višine. Sodbo je zato spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 3.500,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je le glede višine odškodnine sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo, torej določbo 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ (2. dostavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ker torej sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe v zvezi s temeljem odgovornosti, torej v zvezi z vprašanjem, ali je obravnavani članek žaljiv in ali je v zvezi z njim tožniku nastala škoda, je treba v tem delu le odgovoriti na pritožbene trditve.

Pretežni del pritožbe se nanaša na to, češ da je imela avtorica svoj vir o tem, koliko plače je imel tožnik; da je pisala v pogojniku; da ni imela razloga ne zaupati viru in da se dejanska višina plače za november in december 2007 ni ugotovila, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožencev, da se o tem opravijo poizvedbe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zgolj pisanje o tožnikovi plači, ne glede, ali je podatek točen ali ne, ne more predstavljati žalitve in s tem podlage za odškodninsko odgovornost. Tako pisanje je lahko vprašljivo s stališča novinarske etike, če je nepreverjeno, pisanje pa je lahko predmet popravka. Ne more pa biti žaljivo. Skratka, če bi avtorica zapisala samo to, da je tožnik v decembru 2007 prejel 19.500,00 EUR plače, bi tožnik še ne imel podlage za tožbo, čeprav bi bil podatek napačen. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na podatke o plači, tako niso upoštevne, v zvezi s tem pa vprašanje, koliko je dejansko tožnik plače prejel, niti nima takega pomena, kakršnega mu predpisuje pritožba. Poizvedb o dejanski višini plače zato ni treba opravljati. Če pa se v zvezi s tem vprašanjem sprejme stališče sodišča prve stopnje, ki je to vprašanje štelo za pomembno, pa je bil dokazni postopek v zvezi s tem vprašanjem popolnoma zadosten in je vsakršno dopolnjevanje nepotrebno.

Avtorica ima seveda pravico izražati svoje mnenje. Če je prišla do prepričanja, da je tožnik spremenil svoja stališča, bi to lahko zapisala in to samo po sebi ne more biti žaljivo. To, da človek spremeni prepričanje, ni zavržno. Zavržno pa je v očeh drugih, če to stori zaradi denarja oziroma zaradi lastne koristi. Prav to pa avtorica očita tožniku – da je zaradi lastnih koristi spremenil načela. Žaljivo je torej povezovanje materialne koristi s spremembo načel. Pritožbeno zatrjevanje, češ da ni mogla vedeti, da podatki o plači niso točni, zato niti ni odločilno. Celo če bi tožnik res imel toliko plače, je žaljivo pisati, da je zato spremenil svoja načela. Še toliko bolj to velja, če avtorica ni imela točnega podatka – in očitno ga ni imela, če je uporabila pogojnik. Tak način pisanja pa je žaljiv. Avtorica torej o višini plače sploh ni bila prepričana, če je uporabila pogojnik, pa je kljub temu višino plače povezala s tožnikovo nenačelnostjo. Odškodninska odgovornost vseh treh tožencev je torej podana, tako kot je podrobno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Določena škoda je tožniku nastala in denarna odškodnina mu gre.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbo, da je znesek 5.000,00 EUR previsok. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik zaradi takega pisanja trpel duševne bolečine, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato izvedenec medicinske stroke ni potreben. Ob dejstvu, da je pisanje žaljivo in glede na tožnikovo zaslišanje je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da je določilo denarno odškodnino. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zapisalo povsem jasne in prepričljive razloge. Sodišče druge stopnje pa šteje, da je za vse tožnikovo trpljenje primeren znesek 3.500,00 EUR, kar predstavlja nekaj manj kot štiri povprečne plače (junija 2009 je povprečna neto plača v Sloveniji znašala 924,64 EUR). Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo, da je bil tožnik kot takratni urednik časopisa D. v določeni meri javna osebnost. Kot takemu mora znesek 3.500,00 EUR predstavljati ustrezno zadoščenje, kajti pretirana občutljivost pri javni osebnosti ne more biti upoštevna. Sicer pa je znesek tudi primerljiv glede na druge podobne primere v sodni praksi (glej odločbe VS RS v odškodninskih sporih v bazi sodnih odločb NEGM).

O pritožbi tožeče stranke: Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka za objavo sodbe (178. člen OZ) sodišče druge stopnje v celoti sprejema, ne glede na drugačne pritožbene trditve. Ne glede na interpretacijo sodbe VSRS II Ips 233/2000, ki jo ponuja pritožba, se sodišče druge stopnje v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da ni razlogov za objavo sodbe. Tožnikovemu interesu, na katerega se sklicuje pritožba, je v povsem zadostni meri zadoščeno s tem, da bo prejel denarno odškodnino. Tudi sicer tožnikov interes za to, da javnost zve za sodbo, ne more zadostovati. Do tega vprašanja namreč sam tožnik ne more biti zadosti kritičen. Sodišče druge stopnje se tako v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je pomemben interes javnosti, da je obveščena o izidu pravde. Glede na to vprašanje, ali se je tednik D. oglaševal v številnih radijskih in televizijskih postajah, niti ni odločilno. Konkretna zadeva ne glede na vse povedano v zvezi s temeljem odgovornosti le ni tako pomembna, da bi morala tožena stranka poleg plačila odškodnine objaviti tudi sodbo. Ker je bilo ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine, bi bil ukrep objave sodbe, poleg tistega, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, tudi pretiran.

Tožnik se pritožuje tudi v zvezi s stroški pravdnega postopka, češ da je napačno ocenjen njegov uspeh na 50 %. Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih trditev v zvezi s stroški ni našlo nepravilnosti. V celoti se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Po 2. odstavku 165. člena ZPP bi moralo sodišče druge stopnje o stroških postopka tako ali tako odločiti na novo, ker je odškodnino znižalo. Vendar je v zvezi s stroški prišlo do prepričanja, da ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP kljub nižji odškodnini ni treba posegati v odločitev o stroških, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje, upoštevaje vse okoliščine primera.

Kolikor gre za pritožbene stroške, je po isti določbi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, kajti tožena je uspela le deloma, stroški odgovora na pritožbo tožeče stranke pa niso bili stroški, ki bi bili potrebni za pravdo (glej tudi 1. odstavek 155. člena ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 5. alineji 358. člena ZPP.