Jedro

Tožeča stranka nima zahtevka za plačilo nadomestila neposredno na podlagi 6. člena ZCen.

Vlada bi morala nadomestilo zagotoviti hkrati s sprejemom ukrepa določitve cen, kot je to določal drugi odstavek 6. člena ZCen. Vendar pa je (bila) v primeru nepravilnega ravnanja Vlade podana odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj država odgovarja za delo svojih organov.

Pri ukrepih določanja cen oziroma ukrepih državne kontrole cen gre za dovoljen poseg države v svobodno oblikovanje cen na trgu in s tem v svobodno podjetniško iniciativo. Ker gre za intervenientne ukrepe države, je treba vsakič posebej oceniti, ali so podani pogoji za sprejem konkretnega ukrepa določitve cen. Vendar pa se utemeljenost uporabe ukrepa v posameznem primeru izmika pravni presoji, saj so argumenti za uporabo ukrepa v makroekonomski in mikroekonomski politiki, ki uravnava celotno nacionalno gospodarstvo in vključuje elemente predvidevanja, zaradi česar posamičnega ukrepa ni mogoče presojati iztrgano, temveč kot del organske celote položaja in razvojnih teženj gospodarstva. Zato (zaradi narave stvari) je zakonodajalec na tem področju prepustil izvršilni oblasti široko polje lastne presoje. Navedeno ni veljalo za zagotovitev nadomestila v primeru sprejetja ukrepa določitve cen (konkretno premij obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil). Norma prvega odstavka 6. člena ZCen je bila namreč jasno opredeljena, saj je vsebovala kriterije za zagotovitev nadomestila. Zato je bilo ravnanje Vlade, ki je to normo izvajala, determinirano in ni dopuščalo arbitrarnosti.

V zvezi s poslabšanjem pogojev poslovanja se je tožeča stranka zavzemala za ožjo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja samo glede zadevne podvrste zavarovanj, medtem ko se je revidentka zavzemala za širšo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja zavarovalnice (zavarovalne družbe) kot take. Ker gre pri (državni) regulaciji cen za poseg v prosto gospodarsko pobudo (zaradi javne koristi), pa mora po oceni Vrhovnega sodišča prevladati tista razlaga, ki je prijaznejša do ponudnika regulirane storitve, torej ožja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.817,64 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača 271.236,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 64,998.996,00 SIT od 5. 7. 2002 do 31. 12. 2006 in od 271.236,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje (prvi odstavek izreka), medtem ko ga je zavrnilo v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača zakonske zamudne obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 4. 7. 2002 (del drugega odstavka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka), medtem ko je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 4. 7. 2002 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v delu, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača zakonske zamudne obresti od 64,998.996,00 SIT od 2. 4. 2002 do 4. 7. 2002 (2. a točka izreka)(1).

3. Proti navedenemu delu odločbe (vsebinsko sodbe) sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (vsebinsko zaradi zmotne uporabe materialnega prava) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer drugi navedeni revizijski razlog glede na drugi odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen. V izpodbijanem delu je predlagala ustrezno spremembo odločbe (sodbe) sodišča druge stopnje.

4. Tožena stranka je vloženo revizijo pravočasno (zadnji dan revizijskega roka(2)) dopolnila z navedbo vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe in priglasitvijo revizijskih stroškov.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in povrnitev stroškov revizijskega odgovora. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Predmet tožbenega zahtevka

6. Tožena stranka je v obdobju od 28. 12. 1994 do 9. 4. 1999 na podlagi 5. člena Zakona o cenah (v nadaljevanju ZCen; Ur. l. RS, št. 1/91-I) maksimirala cene premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil, ni pa zagotovila nadomestila po 6. členu ZCen. Zato je tožeča stranka vtoževala plačilo nadomestila (neposredno, na podlagi 6. člena ZCen) oziroma povrnitev škode, ki ji je nastala, ker Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (sedaj Vlada Republike Slovenije) ni zagotovil nadomestila (na podlagi odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije).

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka ni imela direktnega zahtevka na plačilo nadomestila, zaradi česar ga namesto Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlade) ne more določiti redno sodišče. Vendar pa je ocenilo, da so podani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zaradi kršitve ZCen s strani Vlade). Zato je odškodninskemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, kolikor ta ni bil zastaran. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo, vendar pa je upoštevalo daljši splošni zastaralni rok, ker je po njegovi oceni tožbeni zahtevek lahko temeljil neposredno na 6. členu ZCen.(3) Relevantne določbe Zcen.

8. Določbe 5. in 6. člena takrat veljavnega ZCen so bile naslednje: »5. člen Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije lahko predpiše ukrep določitve cen za posamezne pomembnejše proizvode in storitve, če nastanejo hude motnje na trgu in pri gibanju cen teh proizvodov in storitev oziroma zaradi preprečitve monopolnega oblikovanja cen in drugih skupnih načinov oblikovanja cen.

Ukrep določitve cen iz prvega odstavka tega člena lahko traja najdlje štiri mesece.

6. člen Če se zaradi sprejema ukrepov določitve cen iz 4. in 5. člena tega zakona bistveno poslabšajo pogoji poslovanja, ki onemogočajo normalno poslovanje, se podjetjem in drugim pravnim osebam ter nosilcem samostojnega osebnega dela zagotovijo nadomestila do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije.

Nadomestila iz prvega odstavka tega člena zagotovi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije hkrati s sprejemom ukrepa določitve cen.« Uporabljeni predpisi

9. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (pred tem in v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 – 52/2007), uveljavljene 1. 10. 2008 (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 5. 3. 2007, kar je pred tem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

10. Višina premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil je bila nadzorovana v obdobju od 28. 12. 1994 do 9. 4. 1999, kar pomeni, da sporno razmerje izvira iz časa pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) 1. 1. 2002. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji v skladu s 1.060. členom OZ uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji), ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

11. Pravilno je stališče revidentke (tožene stranke), da tožeča stranka nima (ni imela) zahtevka za plačilo nadomestila neposredno na podlagi 6. člena ZCen. V zvezi s proračunom (v katerem bi bilo treba v primeru sprejetja ukrepa določitve cen, ki je bistveno poslabšal pogoje poslovanja, ki onemogočajo normalno poslovanje, predvideti sredstva za zagotovitev nadomestila) namreč nastajajo pravna razmerja, povezana z akumulacijo in razdelitvijo denarnih sredstev. Ta razmerja pa so predmet finančnega in ne civilnega prava, zaradi česar država v povezavi s proračunom ne nastopa kot subjekt civilnega prava. V povezavi s proračunom država deluje kot nosilec oblasti. Zato ji ni (bilo) mogoče naložiti plačila nadomestila iz prvega odstavka 6. člena ZCen iz proračunskih sredstev.

12. Pravilno je tudi stališče revidentke, da bi morala Vlada nadomestilo zagotoviti hkrati s sprejemom ukrepa določitve cen, kot je to določal drugi odstavek 6. člena ZCen.(4) Vendar pa je (bila) v primeru nepravilnega ravnanja Vlade (če so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 6. člena ZCen za zagotovitev nadomestila, Vlada pa tega ni storila) podana odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj država odgovarja za delo svojih organov.(5) Zato je (posredno) utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo nadomestila, ki ga je sama opredelila kot poslovno izgubo, vsebinsko pa predstavlja škodo zaradi protipravnega ravnanja državnega organa.

13. Pri ukrepih določanja cen oziroma ukrepih državne kontrole cen gre za dovoljen poseg države v svobodno oblikovanje cen na trgu in s tem v svobodno podjetniško iniciativo. Ker gre za intervenientne ukrepe države, je treba vsakič posebej oceniti, ali so podani pogoji za sprejem konkretnega ukrepa določitve cen.(6) Vendar pa se utemeljenost uporabe ukrepa v posameznem primeru izmika pravni presoji, saj so argumenti za uporabo ukrepa v makroekonomski in mikroekonomski politiki, ki uravnava celotno nacionalno gospodarstvo in vključuje elemente predvidevanja, zaradi česar posamičnega ukrepa ni mogoče presojati iztrgano, temveč kot del organske celote položaja in razvojnih teženj gospodarstva. Zato (zaradi narave stvari) je zakonodajalec na tem področju prepustil izvršilni oblasti široko polje lastne presoje.(7)

14. Poprej navedeno pa ni veljalo za zagotovitev nadomestila v primeru sprejetja ukrepa določitve cen (konkretno premij obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil). Norma prvega odstavka 6. člena ZCen je bila namreč jasno opredeljena, saj je vsebovala kriterije za zagotovitev nadomestila. Zato je bilo ravnanje Vlade, ki je to normo izvajala, determinirano in ni dopuščalo arbitrarnosti. Posledično (upoštevaje tudi opombo št. 5 k predmetni obrazložitvi) pa je bila presoja Vlade glede bistvenega poslabšanja pogojev poslovanja in onemogočanja normalnega poslovanja podvržena sodnemu preizkusu.

15. Pravilno je stališče revidentke, da pojem bistvenega poslabšanja pogojev poslovanja (tako kot pojem onemogočanja normalnega poslovanja) predstavlja pravni standard, ki mu mora sodišče dati konkretno vsebino, ki ga mora napolniti z dejstvi konkretnega življenjskega primera. Vendar pa izpodbijanje teh dejstev pomeni nedopustno poseganje v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter preizkusilo (in povzelo) sodišče druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče takšnih revizijskih navedb ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo.

16. Pravilno je tudi stališče revidentke, da je (bilo) njeno morebitno odškodninsko odgovornost treba presojati po stanju [glede na pogoje poslovanja] ob izdaji ukrepa. Tako kot je tudi pogoje za ukrepe določitve cen (bilo) treba razlagati v skladu z gospodarskimi in socialnimi razmerami, v katerih so bili ti ukrepi sprejeti.(8) Ker pa je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da so se v spornem obdobju zaradi ukrepov Vlade bistveno poslabšali pogoji poslovanja tožeče stranke [tako da so onemogočali njeno normalno poslovanje(9)], je neupoštevno sklicevanje revidentke na »specifiko zavarovalnih poslov«.

17. V zvezi s poslabšanjem pogojev poslovanja se je tožeča stranka zavzemala za ožjo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja samo glede zadevne podvrste zavarovanj, medtem ko se je revidentka zavzemala za širšo razlago, po kateri bi se presojala sprememba pogojev poslovanja zavarovalnice (zavarovalne družbe) kot take. Ker gre pri (državni) regulaciji cen za poseg v prosto gospodarsko pobudo (zaradi javne koristi), pa mora po oceni Vrhovnega sodišča prevladati tista razlaga, ki je prijaznejša do ponudnika regulirane storitve, torej ožja. Tudi zato, ker iz obrazložitve Osnutka ZCen

(10)

ni videti, da bi bila Vlada upoštevala, da nobena od zavarovalnic (tudi tista z manjšo ponudbo storitev zavarovanj) s sprejetjem ukrepa ne bo nesorazmerno prizadeta. Predvsem pa zato, ker naj bi izgubo zaradi predpisanega ukrepa določitve cen (premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil) pokrilo nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije cenovno regulirane storitve (zavarovanja)(11), iz česar je mogoče sklepati, da bi bilo moralo bistveno poslabšanje pogojev poslovanja zaradi sprejema ukrepa regulacije cen onemogočati normalno poslovanje s to storitvijo (posledično pa lahko tudi poslovanje zavarovalnice kot take).

18. V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila posledica vladnih ukrepov regulacije cen premij poslovanje tožeče stranke z izgubo(12) pri izvajanju zavarovalne dejavnosti obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil.(13) Zato sta sodišči nižjih stopenj toženi stranki utemeljeno naložili povračilo škode, ki je v spornem obdobju (letu 1999) nastala tožeči stranki zaradi ukrepov omejevanja cen premij.(14) Sodišči prve (glej prvi odstavek na 11. strani njegove sodbe) in druge stopnje (glej 14. točko obrazložitve njegove odločbe) ji pri tem nista prisodili »več, kot bi lahko dosegla na trgu«, temveč le toliko, kolikor ustreza nadomestilu, vsebinsko škodi, ki bi pokrila vsaj ugotovljeno izgubo tožeče stranke v spornem obdobju.(15)

19. Končno je nepravilno stališče revidentke o zastaranju zahtevka tožeče stranke iz naslova priznane odškodnine, ker naj bi »od nastanka škode do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta«. Ker gre za povrnitev izgube v letu 1999 (od 1. 1. do 31. 3.) v višini 64,998.996,00 SIT (sedaj 271.236,00 EUR), je zanjo tožeča stranka (tudi po oceni Vrhovnega sodišča) zvedela najprej takrat, ko je zadnji ukrep (Uredba o določitvi najvišjih cen premij za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil; Ur. l. RS, št. 82/98) prenehal veljati (10. 4. 1999). Zato ob vložitvi tožbe še ni potekel rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR.

Odločitev o reviziji

20. S tem je revizijsko sodišče presodilo revizijske navedbe, ki so bile (po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker je njihova presoja pokazala, da revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).(16) Ni namreč podan vsebinsko uveljavljan (in konkretiziran) razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podana pa tudi ni drugačna zmotna uporaba materialnega prava, izven njene konkretizacije v reviziji, kar je bil razlog, na katerega je revizijsko sodišče v skladu s takrat veljavnim ZPP moralo paziti tudi po uradni dolžnosti.

Odločitev o revizijskih stroških

21. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

22. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar mora tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 1.817,64 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Gre za 1.514,70 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora s 302,94 EUR (20%) davka na dodano vrednost. Ne pa tudi za priglašenih 821,00 EUR stroškov sodne takse za revizijski odgovor, saj je bila plačana taksa vrnjena.

23. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki skladno s Pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude do dneva njihovega plačila.

Op. št. (1): Sodišče druge stopnje pa je v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 4. 7. 2002 potrdilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 64,998.996,00 SIT od 31. 3. 1998 do 1. 4. 2002 (3. točka izreka).

Op. št. (2): Toženi stranki je bila odločba sodišča druge stopnje vročena 8. 1. 2009, kar pomeni, da je tridesetdnevni rok za vložitev revizije (iz prvega odstavka 367. člena ZPP) iztekel v soboto 7. 2. 2009 oziroma ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP v ponedeljek 9. 2. 2009, ko je bila dopolnitev revizije poslana po pošti priporočeno.

Op. št. (3): Iz tega razloga (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede začetka teka petletnega zastaralnega roka in posledično glede višine tožbenega zahtevka) je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na izgubo v letih 1997 in 1998, to je glede plačila 3,225.338,21 EUR (prej 772,920.048,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje (2. b točka izreka njegove odločbe, vsebinsko sklepa).

Op. št. (4): ZCen je s 6. členom preprečeval, da bi [konkreten] ukrep določitve cen onemogočal normalno poslovanje, saj se je v primeru, ko so se zaradi sprejema ukrepa določitve cen bistveno poslabšali pogoji poslovanja, ki so onemogočali normalno poslovanje, zagotovilo nadomestilo iz proračuna (povzeto iz 18. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-118/95 z dne 11. 3. 1999).

Op. št. (5): To razmerje je civilnopravnega značaja, saj se tiče premoženjskopravnega zahtevka, ki izvira iz nepravilnega ravnanja (organa) tožene stranke, ki je v tem, da Vlada ni zagotovila nadomestila (v proračunskih sredstvih) v skladu s 6. členom ZCen. Takšno civilnopravno razmerje pa se v skladu s 1. členom ZPP obravnava in razrešuje po določbah ZPP, kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v svoji sodbi III Ips 63/95 z dne 20. 6. 1996. Op. št. (6): Povzeto iz obrazložitve odločbe in sklepa Ustavnega sodišča U-I-145/93 z dne 17. 3. 1994. Op. št. (7): Povzeto iz 17. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-118/95 z dne 11. 3. 1999. Op. št. (8): Povzeto iz obrazložitve odločbe in sklepa Ustavnega sodišča U-I-145/93 z dne 17. 3. 1994. Op. št. (9): Treba je upoštevati, da je normalno gospodarsko poslovanje tisto, ki prinaša dobiček, saj se ravno zaradi tega izvaja gospodarska dejavnost kot pridobitna dejavnost, kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v svoji sodbi III Ips 63/95 z dne 20. 6. 1996. Op. št. (10): Poročevalec Skupščine Republike Slovenije, št. 12/1991 z dne 1. 4. 1991 (ESA 303).

Op. št. (11): Prvi odstavek 5. člena ZCen v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZCen.

Op. št. (12): Glej opombo št. 9 k predmetni obrazložitvi.

Op. št. (13): Ugotovljeno je bilo, da je bil ukrep omejitve cen premij (obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil) v vzročni zvezi z nastalo izgubo. Če višina premij z ukrepom Vlade ne bi bila omejena, bi lahko namreč tožeča stranka njihove cene oblikovala tako, da v tej zavarovalni podvrsti ne bi imela izgube (glej prvi odstavek obrazložitve na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (14): Vlada je bila namreč dolžna zagotoviti nadomestila v primerih, ko se je odločila za določitev cen na nižji ravni od proizvodnih stroškov in je s tem nosilcem oblikovanja cen bistveno poslabšala možnosti za pridobivanje dohodka (povzeto iz III.6. točke obrazložitve Osnutka ZCen).

Op. št. (15): Pri izračunu poslovne izgube je namreč izvedenec izključil vpliv višjih plač in morebitnih slabih poslovnih odločitev tožeče stranke ter ugotovil, da bi dvig premij za izračunano poslovno izgubo omogočal ničelno profitabilnost poslovanja. Zato je pravilen zaključek [sodišča prve stopnje], da nadomestilo, ki bi pokrilo vsaj ugotovljeno izgubo tožeče stranke v spornem obdobju, ustreza nadomestilu do ravni cen, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije (glej zadnji odstavek obrazložitve na 6. strani odločbe sodišča druge stopnje, ki se nadaljuje s prvim odstavkom obrazložitve na 7. strani iste odločbe).

Op. št. (16): Tožeči stranki so bile pravnomočno prisojene zakonske zamudne obresti od 64,998.996,00 SIT od 2. 4. 2002 do 31. 12. 2006 in od 271.236,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje (do plačila).

Te obresti niso dosegle glavnice pred 22. 5. 2007, ko je (zaradi črtanja) prenehal veljati 376. člen OZ (glej Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega. 3 zakonika (OZ-A); Ur. l. RS, št. 40/2007), niti pred 5. 3. 2007, to je dnem zadnje glavne obravnave na prvi stopnji, ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. Zato Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ni upoštevalo pravila ne ultra alterum tantum, po katerem »obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico«.