Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 124. člena ZV-1 ne daje podlage za zmanjšanje vodnega povračila zavezanca iz naslova stroškov, ki jih je tožnik utrpel zaradi saniranja naravne ujme. Navedeni stroški tožnika so kvečjemu lahko podlaga za samostojen tožbeni zahtevek na podlagi določb ZV-1, v postopku pred rednim sodiščem, nikakor pa ne morejo biti „pobotane“ v tem upravnem sporu z zneskom odmerjenega vodnega povračila zavezancu.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
Agencija RS za okolje je tožeči stranki s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odmerila vodno povračilo za leto 2007 za naplavine reke Tolminke v višini 38.091,98 EUR, z 2. točko izreka odločila, da se razlika med zaračunanimi akontacijami v višini 7.442,29 EUR in odmerjenim vodnim povračilom - v višini 30.646,96 EUR zaračuna kot doplačilo, ki ga mora tožnica plačati v 60 dneh po dokončnosti odločbe, s 3. točko izreka ugotovila, da je tožnica že plačala znesek odmerjenih akontacij in razliko med odmerjenim vodnim povračilom in plačanimi akontacijami, s 4. točko izreka zavrnila vlogo tožnice za oprostitev plačila vodnega povračila za leto 2007, s 5. točko izreka zavrnila vlogo tožnice za prekinitev postopka odmere vodnega povračila za leto 2007 in s 6. točko izreka odločila, da ni stroškov postopka.
Iz obrazložitve (izpodbijanega dela) prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da odmera vodnega povračila (1. točka izreka) temelji na 1. in 5. odst. 124. člena Zakona o vodah (Ur. l. RS, št. 67/02 do 57/08, dalje ZV-1) ter določbah 5., 6., 9. in 12. člena Uredbe o vodnih povračilih (Ur. l. RS, št. 103/02 do 122/07, dalje Uredba) ter upoštevanju Sklepa (Vlade RS) o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 138/06, dalje Sklep Vlade). Zavrnitev tožničine vloge za oprostitev plačila vodnega povračila (4. točka izreka) pa je smiselno utemeljena z določbami 5. 6. in 9. člena Uredbe ter z argumentom, da je načelo povrnitve stroškov upoštevano pri določanju cene za osnovo vodnih povračil (2. odst. 124. člena ZV-1).
Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555.78/2008-8 z dne 14. 12. 2009 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo z (dodatno) utemeljitvijo, da Uredba nima določil o oprostitvi plačila vodnega povračila, ter da bi tovrstna odločitev tožene stranke pomenila arbitriranje.
Tožnik v tožbi izpodbija 1. in 4. točko izreka prvostopenjskega upravnega akta. Smiselno navaja, da oprostitev plačila vodnega povračila zahteva zaradi stroškov saniranja naravne ujme z dne 18. 9. 2007. Navedena ujma je na prizadetem območju povzročila veliko škodo predvsem zaradi močnih pretokov narasle vode v strugah vodotokov in zaradi plavja, vejevja ter drugega materiala, ki ga je v te vodotoke nanosila ujma, kar je povzročilo še večjo škodo in večalo potencialno nevarnost nastanka še večje škode. Prizadeto območje se delno prekriva s koncesijskim območjem tožeče stranke kot koncesionarjem za gospodarsko izkoriščanje vode, proizvodnjo električne energije iz velikih in malih hidroelektrarn ter za odvzemanje naplavin. Tožnica je poleg sanacije škode na svoji energetski infrastrukturi, da bi škodo omejila in preprečila nastanek še večje, sanirala tudi vodno infrastrukturo in marsikaj več in drugega kot so njene koncesijske obveznosti, so pa obveznosti tožene stranke oziroma vodnogospodarskih služb, ki jih niso izpolnile, skladno z določbami ZV-1. Iz tega naslova je tožnica uveljavljala pri toženi stranki povračilne pravice ter predlagala zmanjšanje oziroma oprostitev plačila vodnih povračil. Tožena stranka pa njeni zahtevi ni ugodila češ, da je predmetna sanacija njena koncesijska obveznost. Dodatno tožnica še navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da se višina povračila prilagaja le vodnatosti rek oziroma dejanski rabi vode in da so pri tem upoštevane tako konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika, kot značilnosti območij, na katerem se izvaja vodna pravica. Opozarja tudi, da je napačno in samo s seboj v nasprotju tudi izvajanje tožene stranke, da se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, saj gre pri tem za stroške, ki so nastali toženi stranki, v konkretnem primeru, pa so stroški nastali tožnici. Pri izračunu vodnih povračil so se stroški tožene stranke upoštevali, stroški tožeče pa ne. Upravni organ prve stopnje predloženih dokazov ni zavrnil, niti se o njih izrekel, temveč jih je preprosto prezrl, s tem pa kršil načelo zakonitosti in materialne resnice v postopku. Če tožena stranka kljub zakonski prisili (5. odst. 124. člena ZV-1 in 1. odst. 209 člena ZV-1) ni uredila, kar bi morala, tožnica zato ne more trpeti in biti oškodovana oziroma prikrajšana, ter ji mora tožena na njeno zahtevo na podlagi določb ZV-1 (3. tč. 2 odst. 124. člena ZV-1, 5. odst. 124. člena ZV-1 in 2. odst. 97. člena ZV-1), povrniti stroške odškodnin zaradi posledic škodljivega delovanja voda z oprostitvijo oziroma zmanjšanjem vodnih povračil v postopku plačevanja oziroma vračanja le-teh na podlagi določb Uredbe. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, hkrati pa zahteva tudi povrnitev stroškov za tožbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.
K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.
Med strankama tega upravnega spora je sporno, ali je tožnik kot zavezanec za plačilo vodnega povračila na podlagi določb Zakona o vodah upravičen do zmanjšanja oziroma oprostitve odmerjenega letnega vodnega povračila na račun stroškov, ki jih je imel s sanacijo posledic naravne ujme.
Podlago za plačilo vodnega povračila predstavlja določba 1. odst. 124. člena ZV-1, ki določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države, dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V skladu z določbo 2. odst. 124. člena ZV-1 se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki vključuje zlasti: 1.) stroške izvajanja javnih služb po tem zakonu, 2.) stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture, vključno s stroški za nakup zemljišč, potrebnih za njeno gradnjo, 3.) stroške države iz četrtega odstavka 24. člena tega zakona, 4.) stroške države za odkupe zemljišč iz petega odstavka 24. člena, drugega odstavka 18. člena tega zakona ter za nakup vodnih in priobalnih zemljišč ter sofinanciranje nakupa priobalnih zemljišč s strani lokalnih skupnosti iz 16. člena tega zakona, 5.) stroške odškodnin po tem zakonu, 6.) stroške države zaradi zagotavljanja dobrega stanja voda. V skladu s 5. odst. istega člena vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica.
Uredba o vodnih povračilih v 1. odst. 5. člena določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe naplavin, ki jo določa vodna pravica. Če je obseg rabe naplavin odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, se višina vodnega povračila iz prejšnjega odstavka zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica (2. odst. 5. člena Uredbe). Če je obseg rabe naplavin odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, se višina vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica (3. odst. 5. člena Uredbe).
Nadalje Uredba določa, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo naplavin: količina odvzetih naplavin, izražena v m3 (14. alineja 6. člena Uredbe), ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena te uredbe določi Vlada RS do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto (8. člen Uredbe) ter da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena te uredbe vodno povračilo za rabo naplavin obračuna: v višini zneska za količino naplavin, ki jih je odvzel v koledarskem letu (8. alineja 1. odst. 9. člena Uredbe).
Na podlagi navedenega sodišče najprej ugotavlja, da tožnik ne izpodbija pravilnosti izračuna vodnega povračila za leto 2007, ki kot priloga k izpodbijani odločbi predstavlja njen sestavni del, torej med strankama ni sporna ne količina odvzetih naplavin reke Tolminke (31.017,00 m3), ne cena za m3 (1,2281 EUR, kar je skladno s ceno, ki jo je sprejela Vlada), ne izračunana vrednost vodnega povračila 38.091,98 EUR (kot zmnožek količine in cene). Iz upravnih spisov tudi izhaja, da se navedeni podatki (o količini odvzetih naplavin) v izračunu skladajo s podatki tožnika, ki jih je navedel v napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2007. Vodno povračilo je domena za uporabo vode glede na obseg, ki ga določa vodna pravica, pri čemer na višino povračila vplivajo tudi kriteriji iz 5. odst. 124. člena ZV-1, med drugim je v navedenem členu določena možnost zmanjšanja oziroma oprostitve plačila vodnega povračila. Uredba pa je navedeno pravico zavezancev v 5. členu konkretizirala (zgolj) z možnostjo zmanjšanja vodnega povračila na račun dejanskega obsega rabe vode (veže jo na vodnatost rek oziroma način rabe vode), kar tudi pomeni, da navedena podzakonska ureditev upošteva konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba ugotoviti v postopku odmere.
Po določba 2. odst. 124. člena ZV-1 vodno povračilo predstavlja dajatev, s katero zavezanci povrnejo stroške, nastale v zvezi z izvajanjem aktivnosti po tem členu. Navedena določba kaže, da gre za načelo, ki naj zagotovi povrnitev stroškov, zaradi česar mora biti upoštevano pri določanju cene za osnovo vodnih povračil, ki jo določi Vlada. Glede na navedeno torej ne gre za element, ki bi se upošteval pri merilih za določitev višine vodnega povračila za konkretnega zavezanca.
Na podlagi navedenega sodišče ocenjuje, da so neutemeljeni očitki tožnice, da je Uredba opustila ureditev kriterijev za zmanjšanje ali oprostitev plačila vodnega povračila iz 5. odst. 124. člena ZV-1. Hkrati pa sodišče predvsem zaključuje, da določba 124. člena ZV-1 ne daje podlage za zmanjšanje vodnega povračila zavezanca iz naslova stroškov, ki jih je utrpel zaradi saniranja naravne ujme z dne 18. 9. 2007. Navedeni stroški tožnika so kvečjemu lahko podlaga za samostojen tožbeni zahtevek na podlagi določb ZV-1, v postopku pred rednim sodiščem, nikakor pa ne morejo biti „pobotane“ v tem upravnem sporu z zneskom odmerjenega vodnega povračila zavezancu.
Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 1. odst. 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 do 62/10, dalje ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odst. 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, ker so vsa pravno relevantna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe.
K točki 2 izreka: Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na 4. odst. 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.