Jedro

Če je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi izjavil, da ne vztraja pri neposrednem zaslišanju prič in sta bili izpovedbi prič v soglasju s strankami prebrani, je treba šteti, da je obramba dokazni predlog za izvedbo dokazov umaknila in se s tem izrecno odpovedala pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.I. se zavrne. Obsojeni A.I. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.11.2007 obsojenega A.I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter denarno kazen v višini 1000,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.5.2008 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere je uveljavljal vse razloge, ki so navedeni v določbah 420. in 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer nezakonito izveden kazenski postopek na prvi in drugi stopnji, kršitev kazenskega zakona - zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil kazenskega postopka, zmotno odločitev o kazenski sankciji ter kršitev 6. in 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter v celoti razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.5.2008 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.2007 ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa obsojenega A.I. oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, da ni podan poskus očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče je namreč vsebinsko odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Navajanja zahteve za varstvo zakonitosti, da tekom postopka niso bili zbrani dokazi ter da sodišče ni sledilo zagovoru obsojenca, vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče presojati odločitve o kazenski sankciji. V zvezi s kršitvijo pravil postopka vložnik tega pritožbenega razloga ne utemeljuje, prav tako tudi ni obrazložen vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost odločbe. Ravnanje obsojenca, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti opisuje kot običajno vožnjo od Metlike proti Ljubljani, sta ocenili tako okrožno sodišče kot višje sodišče, pri obravnavanju obsojenčeve pritožbe. Obe sodbi sta ustrezno argumentirani, zaključki sodišča se nanašajo na zakonite dokaze, sama dokazna ocena pa ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev pravil postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom obsojenega, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se pritožbeno sodišče ni v celoti vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb obsojenca, da v opisu očitanega ravnanja ni podan poskus kaznivega dejanja, niti ni v tej smeri dokazov, da je obsojenec storil poskus očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz trditev zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče jasno razbrati v katerem delu se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb obsojenca, da v opisu očitanega ravnanja ni podan poskus kaznivega dejanja; glede dokazanosti poskusa, ali glede pravne kvalifikacije le-tega. Pritožbeno sodišče se je (na drugi in tretji strani sodbe) do obojega opredelilo, kolikor je bilo to mogoče, glede na zelo posplošene pritožbene trditve, ki jih zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj v celoti ponavlja.

6. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen in razumljiv, ker v njem ni opisano ravnanje obsojenca v povezavi z drugimi osebami; "... in sicer za točno neugotovljeno plačilo od neugotovljene osebe, ki je sodelovala pri prestopu vseh treh albanskih državljanov z ozemlja Republike Hrvaške na ozemlje Republike Slovenije ...". S takšno trditvijo vlagatelj uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Na povsem enako pritožbeno navedbo je z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, na drugi strani sodbe, v šestem odstavku, odgovorilo že sodišče druge stopnje. Pri tem Vrhovno sodišče le še dodaja, da je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da je vsak izmed treh albanskih državljanov vnaprej plačal po 2000,00 EUR za pot od Albanije do Italije. Upoštevaje dejstvo, da je ravnanje obsojenega predstavljalo odločilen del organizirane kriminalne dejavnosti v verigi ilegalnih prehodov držav (prevoz albanskih državljanov čez ozemlje Republike Slovenije) tudi ni moč sklepati, da bi bilo za to prejeto plačilo zgolj simbolično, oziroma bi pomenilo le neko minimalno vrednost, ki ne predstavlja plačila v smislu izvršitvenega znaka poskušanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ. Prav tako je s stališča zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja nepomembno, da je ostala točna identiteta osebe, od katere je obsojeni ilegalne pribežnike sprejel, v dokaznem postopku neugotovljena.

7. Zagovornik obsojenega A.I. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izpovedb treh albanskih državljanov ni bilo možno preveriti na glavni obravnavi, ker na njej niso bili zaslišani, kljub temu, da sta obsojenec in njegov zagovornik to predlagala. Zaslišanje omenjenih treh Albancev je bilo izvedeno brez prisotnosti obdolženega in njegovega zagovornika, ki jim nista mogla postavljati vprašanj, zato se dokazna moč njihovih izpovedb občutno zmanjša. 8. Takšnemu stališču zahteve je moč pritrditi, vendar pa taka izvedba postopka v tem primeru ne pomeni kršitev pravic obrambe. Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave RS ter prvega in tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 17. člena ZKP ima obdolženec, ki je načeloma enakopraven s tožilcem, pravico, da se izvedejo dokazi, ki so mu v korist, sodišče pa jih je dolžno sprejeti in izvesti. Po določbah točke (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se na podlagi 8. člena Ustave neposredno uporablja tudi v Sloveniji, ima obdolženec pravico, da zasliši in se sooči z obremenilno pričo. Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navedena procesna jamstva pa veljajo le, če obdolženec neposredno zaslišanje zanj obremenilne priče v kazenskem postopku zahteva. V obravnavanem primeru sta bila dva izmed treh albanskih državljanov, S.B. in B.B., zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj pred preiskovalnim sodnikom, brez navzočnosti obdolženega in njegovega zagovornika. Obdolženčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 28.9.2007 podal dokazni predlog za zaslišanje navedenih dveh prič ter priče A.G. in tudi skopo navedel dejstva, ki naj bi se z njihovim zaslišanjem dokazovala. Prvostopno sodišče je podatke o njihovem dejanskem bivališču skušalo pridobiti, vendar neuspešno, stranke pa so na glavni obravnavi 14.11.2007 izrecno izjavile, da prič ni potrebno vabiti na glavno obravnavo, obsojenčev zagovornik pa tudi, da zaradi razlogov ekonomičnosti pri neposrednem zaslišanju prič ne vztraja, zato sta bili izpovedbi prič S.B. in B.B. v soglasju s strankami prebrani. Tako je treba šteti, da je obsojenčev zagovornik dokazni predlog za izvedbo teh dokazov umaknil in se s tem izrecno odpovedal pravici neposrednega zaslišanja za obsojenca obremenilnih prič. Glede na naveden potek dokaznega postopka sta bili prebrani izpovedbi prič (dveh albanskih državljanov) dovoljen dokaz, navedbe zahteve, da se dokazna moč navedenih prič občutno zmanjša, ker niso bile zaslišane na glavni obravnavi, pa lahko predstavlja grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje ter uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti povzema zagovor obsojenega in navaja, da je ta mlajša urejena oseba, ki doslej še ni bila kaznovana, da ni dokazov, da je obsojeni storil očitano kaznivo dejanje in da je ravnal z direktnim naklepom ter da vožnja avtomobila in "štoparjev", ki jih je pobral na za to običajnem mestu, ni protipravna. Vložnik s tem ponuja svoje videnje dogajanja in tako graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspešno sklicevati na določbo 427. člena ZKP in na ta način skozi stranska vrata pravnomočno sodno odločbo izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta določba daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo za razveljavitev odločbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ni pa dolžno na predlog ali zahtevo strank presojati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Glede očitka zahteve, da je sodišče zmotno odločilo o kazenski sankciji, ki ga vložnik navaja zgolj v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti, kasneje pa ga ne konkretizira, Vrhovno sodišče ugotavlja, da z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, zato je ta očitek, s katerim vložnik očitno meri na izpodbijanje primernosti kazni, ne pa njene zakonitosti, zavrnilo kot neutemeljen.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, je pa ugotovilo, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.