Jedro

Storilec, ki mu je v posledici zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.

Sodišče je storilca prekrška zmotno štelo kot voznika motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila oziroma mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije), je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v točkah I./1., II./a. in IV. izreka spremeni tako, da se pod točko I./1. izreka opisani prekršek pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o prekrških v cestnem prometu in se storilcu zanj določi globa 1.200,00 EUR, se mu nato ob upoštevanju določene globe v višini 1.000,00 EUR za prekršek po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih izreče enotna globa v znesku 2.200,00 EUR.

Sodna taksa, ki jo mora storilec plačati na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških se zniža na znesek 220,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Tolminu je z uvodoma navedeno sodbo storilca A. B. spoznalo za odgovornega storitve prekrška vožnje avtomobila pod vplivom alkohola po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je določilo globo 1.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk in prekrška vožnje avtomobila v času, ko se mu je izvrševala sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), za katerega mu je določilo globo 1.000,00 EUR. Storilcu je izreklo enotno globo 2.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Izreklo mu je tudi sankcijo odvzema osebnega avtomobila, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Odločilo je, da mora storilec plačati sodno takso, stroške hrambe vozila in druge stroške postopka, če bodo ti priglašeni po izdaji sodbe. Globo in stroške postopka mora storilec plačati v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sodbe, lahko pa predlaga obročno plačilo ali, pod določenimi pogoji, nadomestitev plačila z delom v splošno korist. Neplačana globa in stroški postopka se bodo izterjali prisilno, če to ne bo mogoče pa se bo globa izvršila z nadomestnim zaporom.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bil storilec v času vožnje pod vplivom alkohola voznik motornega vozila, ki v Republiki Sloveniji, zaradi izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, de facto ni imel vozniškega dovoljenja, zato gre za voznika po 9. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP. O tem je Vrhovno sodišče že presodilo v odločbi IV Ips 10/2020 z dne 16. 6. 2020. Meni, da je sodišče v obravnavani zadevi prekršilo določbe materialnega predpisa, ki določa prekršek in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je A. B. odgovoren za storitev prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZP-1 (pravilno ZPrCP), mu na podlagi iste zakonske določbe določi globo v znesku 1.200,00 EUR in mu ob upoštevanju že določene globe za prekršek po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 izreče enotno globo v znesku 2.400,00 EUR (pravilno 2.200,00 EUR).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, a se je pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

4. V obravnavani zadevi je sodišče pod točko I./1. izreka sodbe storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je dne 26. 9. 2020 vozil osebni avtomobil po ulici Trg v naselju Renče, pri tem pa je imel v organizmu najmanj 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, prekršek pa je storil v času izvrševanja sankcije prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, ki je pričela teči dne 28. 5. 2020, izrečeno s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EVPD 1002/2019 z dne 20. 11. 2019. Presodilo je, da je storilec kršil 10. točko prvega odstavka 105. člena ZPrCP.

5. Določba 105. člena ZPrCP predpisuje prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola in sankcije zanj. V prvem odstavku tega člena so taksativno naštete kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu, med katere spada tudi voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja (9. točka prvega odstavka 105. člena ZPrCP) in voznik motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila ali mu je vozniško dovoljenje odvzeto (10. točka prvega odstavka 105. člena ZPrCP). Iz nadaljnjih odstavkov citiranega člena izhajajo sankcije, pri čemer se voznika motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, kaznuje za prekršek z globo 1.200,00 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (4. točka tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, za uporabo katere se v zahtevi zavzema vrhovni državni tožilec), voznika, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila ali mu je vozniško dovoljenje odvzeto pa se ob takšni vsebnosti alkohola v organizmu kaznuje z globo najmanj 1.200,00 EUR, izreče pa se mu tudi 18 kazenskih točk (to določbo je uporabilo sodišče).

6. Vrhovno sodišče je v odločbi IV Ips 10/2020 z dne 16. 6. 2020, na katero se vrhovni državni tožilec utemeljeno sklicuje, presodilo, da storilec, ki mu je v posledici zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije. K temu napotuje povezava 105. člena ZPrCP z 22. členom ZP-1, ki opredeljuje kazenske točke v cestnem prometu s posledico prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo njegove uporabe. Na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 sodišče vozniku, ki v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja pa državni organ te sankcije ne more izreči, saj Republika Slovenija nima pristojnosti, da bi razglasila neveljavnost dokumenta, ki ga je izdal tuji državni organ, zato mu v skladu z osmim odstavkom istega člena izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta.

7. Glede na to, da je storilec v obravnavani zadevi storil prekršek vožnje avtomobila v cestnem prometu pod vplivom alkohola v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno trdi, da A. B. dne 26. 9. 2020 de facto ni imel vozniškega dovoljenja in je bil voznik po 9. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP, zato bi mu sodišče moralo določiti sankcijo za ta prekršek po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in ne po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

8. Da gre vrhovnemu državnemu tožilcu pritrditi, izhaja tudi iz jezikovne razlage tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Iz te določbe je razvidno, da je zakonodajalec za prekršek vožnje pod vplivom alkohola predpisal samo sankcijo izreka globe za tri vrste voznikov, in sicer za kandidata za voznika med usposabljanjem v vožnji motornega vozila, za voznika, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja in za voznika motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja. V vseh treh primerih gre za voznike, ki (še) nimajo veljavnega vozniškega dovoljenja in bi bil zato izrek kazenskih točk v cestnem prometu nesmiseln ter bi nasprotoval splošni določbi drugega odstavka 22. člena ZP-1, v skladu s katero se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Za vse ostale voznike je namreč zakonodajalec na podlagi četrtega in petega odstavka 105. člena ZPrCP predvidel, da se jim poleg globe izrečejo tudi kazenske točke v cestnem prometu. Tako predpisana sankcija je smiselna, saj gre za voznike, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, veljavnost pa preneha, če v dveh letih dosežejo ali presežejo 18 kazenskih točk v cestnem prometu (tretji odstavek 22. člena ZP-1).

9. Vrhovno sodišče zato sprejema očitek vrhovnega državnega tožilca o napačni pravni kvalifikaciji prekrška po 105. členu ZPrCP. Sodišče je storilca prekrška zmoto štelo kot voznika motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila oziroma mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije), je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.400,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov. S tem je storilo kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1. C.

10. Ker je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je spremenilo pravno opredelitev prekrška, opisanega pod točko I./1. izreka sodbe in sankcijo zanj, posledično je poseglo tudi v izrečeno enotno globo. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je storilec A. B. odgovoren za storitev prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, zato mu je na podlagi iste zakonske določbe zanj določilo globo 1.200,00 EUR, ter mu ob upoštevanju že določene globe v znesku 1.000,00 EUR za prekršek po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 izreklo enotno globo v znesku 2.200,00 EUR.

11. V točke III., IV. in V. izreka sodbe Vrhovno sodišče ni poseglo, razen v delu plačila sodne takse, saj se je ta ustrezno znižala zaradi znižane enotno izrečene globe, brez izreka stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu. Tako je Vrhovno sodišče odločilo, da mora storilec plačati sodno takso samo po tarifni številki 8111, torej 10 odstotkov zneska enotno izrečene globe 2.200,00 EUR, kar je 220,00 EUR.