Jedro

V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2009 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 336,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 8.100,00 EUR iz naslova manjvredne nepremičnine in na plačilo 1.500,00 EUR iz naslova sanacije knaufa. Z zamudno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.990,00 EUR (490,00 EUR za vrednost D. ležišča in 1.500,00 EUR za vrednost odnešene opreme), ter odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženki pravdne stroške v petnajstih dneh po odmeri višine stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

V pravočasni pritožbi zoper gornji sklep in zamudno sodbo tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in naložitvijo plačila stroškov v breme toženki, oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene trditve, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, so usmerjene v pravilnost pravne presoje prvostopne odločitve. Materialnopravno izhodišče utemeljenosti teh navedb je v 3. točki prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če (ob drugih pogojih) izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Pritožba v delu, s katerim izpodbija prvostopni sklep, ne oporeka prvostopni ugotovitvi, da je tožnica zatrjevala, da je prodajalko o napakah na hiši obvestila 23.10.2007 oziroma 26.11.2007, ter da je tožbo vložila 2.7.2009. Rok za uveljavljanje zahtevkov na podlagi prodajalčeve odgovornosti je za primer kot je dani, ko ne gre za potrošniško prodajo, določen v prvem odstavku 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tej določbi pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je poslal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. Gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da v primeru, v kolikor pravica ni bila sodno uveljavljana v določenem roku, pravica sama preneha. Ker torej že iz zatrjevanih dejstev izhaja, da tožnica zahteva znižanje kupnine in povrnitev stroškov, nastalih zaradi odprave napake, po poteku enoletnega roka od grajanja napake, torej po 23.10.2008 oziroma po 26.11.2008, ko je pravica uveljavljati jamčevalne zahtevke že prenehala, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica pravico do tožbe izgubila, pri čemer kakšnih takšnih dejstev, zaradi katerih bi lahko svoj zahtevek uveljavljala tudi po preteku enoletnega roka, niti ni navajala.

Trditev pritožbe, da bi moralo prvo sodišče tožnico v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP pozvati na odpravo nesklepčnosti, ni pravilna. Pravna posledica (plačilo zneska 9.600,00 EUR), ki se je zahtevala s tožbenim predlogom, namreč iz v tožbi opisanega življenjskega primera ni izhajala. Take vrste nesklepčnosti pa tožnica z dodatnimi navedbami ne bi mogla odpraviti.

Ker kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopni sklep, tako niso podani, prav tako pa ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba v delu, s katerim je izpodbijala sklep, izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

Glede zamudne sodbe pa pritožba povsem utemeljeno opozarja, daj je tožba v delu, v katerem se nanaša na plačilo zneska 1.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, sklepčna. Iz v tožbi zatrjevanih dejstev namreč izhaja: da so bile premičnine tožničina last, čeprav so bile v posesti toženke, ker je tožnica na premičninah 23.9.2007 pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla s toženko; da je toženka odnesla tožničine premične stvari brez pravne podlage, zaradi česar je na njeni strani prišlo do prikrajšanja, na toženkini strani pa do obogatitve; da toženka na poziv tožnice ni vrnila njenih dveh hladilnikov, nočnih lučk iz otroške sobe, petih slik in dveh ležišč D.; da so bile te stvari vredne 1.990,00 EUR.

Gornja zatrjevana dejstva tožničin zahtevek po materialnem pravu povsem utemeljujejo. Iz njih je namreč moč sklepati, da je tožnica lastnica premičnih stvari (druga alineja tretjega odstavka 60. člena Stvarnopravnega zakonika). Toženka, ki je tožničine premične stvari neupravičeno pridobila, je zato, ker jih ni vrnila, dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi (190. člen OZ), od dneva vložitve tožbe dalje pa je dolžna plačati tudi zamudne obresti (193. člen OZ).

Ker je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), ker utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo zneska 1.990,00 EUR torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in ker dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je v tožbi predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana, se izkaže, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo tako potrebno pritožbi v delu, ki se nanaša na sodbo, ugoditi in zamudno sodbo sodišča prve stopnje tako spremeniti, da se tožbenemu zahtevku na plačilo 1.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2009 dalje do plačila ugodi (peta alineja 358. člena ZPP).

Pri tem gre še v pojasnilo dodati, da po določbi 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo le v primeru, ko ugodi tožbenemu zahtevku. V primeru kot je dani, ko je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, bi moralo prvo sodišče torej pravilno izdati sodbo (t.i. nepravo zamudno sodbo), ne pa zamudno sodbo. Ker je prvo sodišče izdalo zamudno sodbo, pritožbenemu sodišču zaradi spremembe prvostopne odločitve zato v naziv sodbe ni bilo potrebno posegati.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je ob spremembi potrebno odločiti o stroških vsega postopka. Povrnitev stroškov je zahtevala le tožnica. Priglašeni odvetniški stroški so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 – ZOdv-C, v nadaljevanju ZOdvT), ki je začel veljati 1.1.2009. Po 41. členu ZOdvT se namreč le v primeru, ko se je postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov določajo po prej veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2003 in 70/2003). Od stroškov, specificiranih v tožbi, odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, na naroku 19.1.2010 in v pritožbi, so bili priznani le potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). O stroških, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, pa je bilo odločeno že s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2900/2010 z dne 4.8.2010. Do izdaje prvostopne izpodbijane odločbe tako potrebni stroški tožnice znašajo 878,11 EUR (= 455,11 EUR stroški za delo odvetnice + 423,00 EUR sodna taksa), na pritožbeni stopnji pa 1.101,72 (= 678,72 EUR stroški za delo odvetnice + 423,00 EUR sodna taksa), skupaj torej 1.979,83 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve zneska, sorazmernega njenemu uspehu v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je uspela s 17% svojega zahtevka, je upravičena do povrnitve zneska 336,57 EUR (= 17% od 1.979,83 EUR). Toženka ji je stroške v tej višini dolžna povrniti v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.