Jedro

Pravilo iz 1. odstavka 97. člena KZ, da se premoženjska korist odvzame samo, kolikor presega premoženjskopravni zahtevek, ki je bil oškodovancu prisojen v kazenskem postopku, se uporabi tudi v primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdi.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi zagovornika obs. S.S. in po uradni dolžnosti se sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1998 spremeni tako, da se kot neutemeljena zavrne tudi pritožba okrožne državne tožilke v Kranju zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 26.3.1998. V preostalem delu se zahteva zagovornika obs. S.S. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.10.1998 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke v Kranju ter je sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 26.3.1998, v odločbi o premoženjsko-pravni koristi spremenilo tako, da je izreklo, da so obsojeni J.K., S.K. in S.S. po določilih 95. in 96. člena KZ ter po 498. in 503. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžni nerazdelno plačati znesek 1,901.908,00 tolarjev, kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Pritožbe zagovornikov obsojencev je zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. S.S. je dne 2.2.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1998, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče "izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek in novo sojenje ali pa sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo okrožne državne tožilke v zvezi z izrekom premoženjskopravnega zahtevka in izreka odvzema premoženjske koristi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 2.3.1999, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zaradi česar bo potrebno po načelu "beneficium cohesionis" izpodbijano sodbo tudi glede obsojenih J.K. in S.K. spremeniti v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornika obs. S.S. za varstvo zakonitosti je v delu, v katerem izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o plačilu premoženjske koristi, utemeljena.

V 1. odstavku 97. člena KZ je predpisano, da sodišče, če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjsko-pravni zahtevek, izreče odvzem premoženjske koristi, kolikor ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 26.3.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1998 sicer ni bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanega podjetja V. M.v. d.o.o. K., pač pa je bilo o takem zahtevku že odločeno s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 15.4.1994, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.1995. Obs. J.K. je bil obsojen, da je dolžan tožeči stranki V. M.v. d.o.o. K. plačati odškodnino v znesku 1,901.908,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1994 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Dne 8.10.1998, ko je Višje sodišče v Ljubljani odločalo o pritožbah zagovornikov obsojencev in o pritožbi okrožne državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje, je bilo torej že pravnomočno odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. Z odločitvijo, da se obsojencem naloži nerazdelno plačilo s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v znesku 1,901.908,00 tolarjev, torej enak znesek, na katerega plačilo je bil v pravdnem postopku obsojen J.K., je bil kršen zakon, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 97. člena KZ za tako odločitev. Pravilo iz 1. odstavka 97. člena KZ, da se premoženjska korist odvzame samo, kolikor presega premoženjskopravni zahtevek, ki je bil oškodovancu prisojen v kazenskem postopku, se namreč uporabi tudi v primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek oškodovancu še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno dosojen v pravdi.

Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi zagovornika obs. S.S. za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno, ker pa je spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo sodbo v korist tega obsojenca, v korist tudi soobsojenima J.K. in S.K., glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je po določilu 2. odstavka 424. člena ZKP ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.

Z navedbami, da je le obs. J.K. na podlagi pravnomočne sodbe dolžan plačati oškodovani firmi V. M.v. d.o.o. iz K. protivrednost odtujenega vozila v znesku 1,901.908 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, česar ni upoštevalo niti prvostopenjsko sodišče in tudi ne pritožbeno sodišče, čeprav bi tako lahko zaključilo, da gre za povsem samostojno dejanje obs. J.K. ter da je bila udeležba obs. S.S. le usluga, ki jo je le-ta napravil, ne da bi se pri tem zavedal kaznivega dejanja obs. J.K., zagovornik obs. S.S. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Sicer zagovornik obs. S.S. s takimi navedbami le izpodbija dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi, v katere razlogih je obrazloženo, na kakšen način sta poleg obs. J.K. tudi soobsojena S.S. in S.K. sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tem delu zahtevo zagovornika obs. S.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je odpadel, ker je zagovornik obs. S.S. z zahtevo za varstvo zakonitosti deloma uspel.