Jedro

Natančnega števila ur, ki jih tožnikova žena posveti nudenju pomoči tožniku - paraplegiku, ni mogoče ugotoviti (nenazadnje pa obseg pomoči tudi dnevno precej variira), se pa tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obseg potrebne pomoči v povprečju 4 ure dnevno. Tak obseg tuje pomoči je bil v povsem primerljivih zadevah že večkrat ugotovljen v sodni praksi.

Tožnik je imel v primerjavi s toženkama stroške zaradi strokovnega zastopanja po odvetniku (ki jih prva toženka ni imela) ter je pokril stroške za plačilo izvedencev, ki toženk niso bremenili. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tako bistveno bolj obremenjuje tožnika in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank.

Izrek

I.Pritožbama tožeče in druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I., II., VI. točka izreka glasijo:

"I. Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno plačati odškodnino 101.659,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 dalje do plačila, ter 4.440 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov:

-2.220 EUR od 29. 12. 2016 do plačila;

-444 EUR od 29. 1. 2017 do plačila;

-444 EUR od 28. 2. 2017 do plačila;

-444 EUR od 29. 3. 2017 do plačila;

-444 EUR od 29. 4. 2017 do plačila.

Prva tožena stranka Zavarovalnica A., d. d., je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 101.659,70 EUR, ki so tekle od 19. 12. 2016 do 13. 3. 2018.

Druga tožena stranka B., d. o. o., je dolžna tožniku plačati 17.797,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 do plačila, ter 360 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od zneskov:

-180 EUR od 29. 12. 2016 do plačila;

-36 EUR od 29. 1. 2017 do plačila;

-36 EUR od 28. 2. 2017 do plačila;

-36 EUR od 29. 3. 2017 do plačila;

-36 EUR od 29. 4. 2017 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko se zavrne.

II.Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno plačati rento iz naslova tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019 v višini 309 EUR za vsak mesec v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezen mesečni obrok od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila.

Druga tožena stranka B., d. o. o., je dolžna tožniku plačati rento iz naslova tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019 v višini 25 EUR za vsak mesec v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezen mesečni obrok od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne tako zoper prvo kot zoper drugo toženo stranko.

VI.Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 3.634,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje."

II.V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke in druge tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

III.Tožeča in druga tožena stranka vsaka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnik se je poškodoval pri delu na gradbišču in postal paraplegik. V tej pravdni zadevi je bilo že pravnomočno odločeno,1 da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 %, pri čemer druga toženka odgovarja za vse oblike vtoževane škode, prva toženka pa za vtoževano nematerialno škodo, potne stroške in rento iz naslova tuje pomoči. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o višini škode, ki sta jo dolžni toženki plačati tožniku: v I. točki izreka je odločilo o višini nematerialne škode, materialne škode zaradi potnih stroškov, izgubljenega zaslužka in tuje pomoči (slednje za obdobje do 29. 4. 2017), v II. točki izreka je odločilo o stroških tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019, v III. točki izreka je sodišče zavrnilo zahtevek za plačevanje rente iz naslova tuje pomoči, v IV. točki izreka je sodišče odločilo o obveznosti plačevanja rente iz naslova izgubljenega zaslužka, v V. točki izreka o zakonskih zamudnih obrestih, v VI. pa o stroških postopka. Iz obrazložitve sodbe je razvidna solidarna odgovornost toženk za določen del škode (za nematerialno škodo, potne stroške, tujo pomoč) in da prva toženka odgovarja za škodo v nižji višini kot druga toženka zaradi 7,5 % odbitne franšize in ker ne odgovarja za vse oblike škode (prva toženka ne odgovarja za škodo zaradi izgubljenega dobička in rente iz tega naslova).

Pritožbeni postopek:

2.Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in druga toženka. Tožnik je v svoji pritožbi ugovarjal višini povračila za tujo pomoč. S tem v zvezi je zatrjeval, da bi moralo sodišče dopustiti vprašanje izvedencu glede potrebnega števila ur tuje pomoči na dan in glede obsega tuje pomoči zaslišati D. C. Sam potrebuje 6 ur tuje pomoči na dan (in ne 4 ure, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških: zavzema se za metodo izračuna uspeha po artimetični sredini uspeha z zahtevkom na plačilo rente in uspeha z ostalimi zahtevki ob upoštevanju uspeha po temelju ter zatrjuje, da so njegovi stroški zaradi zalaganja predujma za izvedenca in plačila sodne takse precej višji kot stroški toženk. Druga toženka pa izpodbijani sodbi očita, da je njen izrek protisloven, nesmiseln in nerazumljiv, da sodišče ni primerno razložilo, zakaj šteje, da je tožnik tudi po vmesni sodbi zahteval 68.000 EUR kot škodo iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter da je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da tožnik kot škodo zahteva 175.000 EUR in ne 150.590,20 EUR.

3.Druga toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

O višini tuje pomoči:

5.Tožnik zatrjuje, da bi moral izvedenec podati mnenje tudi o tem, kolikšno število ur tuje pomoči potrebuje, pri tem pa se sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 137/2019. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je obseg in trajanje tuje pomoči (potrebno v času zdravljenja) strokovno vprašanje, vendar pa je odgovor na to vprašanje (sploh če se ga postavi izvedencu medicinske stroke in ne strokovnjaku, ki se ukvarja z nudenjem tuje pomoči) predvsem opisen. V obravnavani zadevi je izvedenec v svojem pisnem mnenju in med zaslišanjem pojasnil, katere dejavnosti lahko tožnik opravlja samostojno in pri katerih potrebuje pomoč. Izvedenec je glede tožnikovih omejitev mnenje lahko podal, ker razume delovanje človeškega telesa in posledice paraplegije, iz tega pa sledi, pri katerih opravilih tožnik potrebuje pomoč. Izvedenec je pojasnil tudi, da bo tožnik trajno omejen v izvajanju aktivnostih in skrbi zase. Izvedenec je torej podal mnenje o vseh strokovnih vprašanjih z njegovega področja: opisal je potrebni obseg pomoči in glede trajanja pojasnil, da bo pomoč potrebna tudi v prihodnosti in da ni omejena le na čas zdravljenja. Ni pa izvedenec dolžan ocenjevati, koliko ur tuje pomoči potrebuje tožnik - glede na omejitve konkretnega oškodovanca (pa tudi ob upoštevanju primerljivih primerov v sodni praksi, kot bo razloženo v nadaljevanju) tako oceno glede na podano izvedensko mnenje in ob upoštevanju ostalih dokazov lahko opravi sodišče samo. Sodišče je dejanske tožnikove omejitve spoznalo na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika in oboje je sodišče ocenilo kot verodostojno. Zaslišanje priče D. C. je zato kot nepotrebno zavrnilo, ker vsa relevantna dejstva za odločanje izhajajo že iz prej omenjenih izvedenih dokazov. Zavrnitvi izvedbe tega dokaza tožnik na glavni obravnavi niti ni nasprotoval, zato se na to kršitev ne more sklicevati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku2). Očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

6.Tožnikova trditev o tem, da mu žena pomoč nudi le pet dni na teden (vsak dan po šest ur), nima podlage v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik (priloga A75). Iz pogodbe namreč izhaja, da se storitve osebne asistence izvajajo 30 ur na teden, praviloma 5 dni na teden, in to katerihkoli dni od ponedeljka do petka, ob sobotah, nedeljah, praznikih in dneva prostih dnevih, dopoldan, popoldan zvečer in ponoči, delo pa se lahko organizira tudi v deljenem delovnem času, delovni čas pa je lahko tudi začasno prerazporejen. Tožnik torej že po pogodbi o zaposlitvi ni upravičen do osebne asistence v obsegu 6 ur na dan, ampak 30 ur na teden. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (to ugotovitev pa potrjujejo tudi povzete določbe iz pogodbe o zaposlitvi glede porazdelitve delovnega časa), tožnikova žena vsakodnevno skrbi za obsežne in raznolike oblike pomoči, ki jih nudi večkrat dnevno krajši čas. Natančnega števila ur, ki jih tožnikova žena posveti nudenju pomoči tožniku, ni mogoče ugotoviti (nenazadnje pa obseg pomoči tudi dnevno precej variira), se pa tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obseg potrebne pomoči v povprečju 4 ure dnevno. Tak obseg tuje pomoči je bil v povsem primerljivih zadevah že večkrat ugotovljen v sodni praksi.3 Pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb o tem, da tožnik potrebuje pomoč pri oblačenju, obisku kopalnice, pripravi obrokov, vožnji po opravkih, presedanju na invalidski voziček in pri razgibavanju nog, ne najde nobenih okoliščin, zaradi katerih bi tožnik bil upravičen do večjega obsega tuje pomoči kot oškodovanci v primerljivih zadevah, ki so kot paraplegiki potrebovali v bistvenem enak obseg vsakodnevne pomoči.

O izreku sodbe:

7.Druga toženka je utemeljeno izpostavila, da je izrek izpodbijane sodbe v I. in II. točki izreka v nasprotju sam s sabo in da je neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati odškodnino solidarno, nato pa je določilo zneske, ki sta jih dolžni plačati ločeno prva in druga toženka. Iz samega izreka torej ni jasno, ali je obveznost toženk solidarna ali ne in kolikšna je (solidarna) obveznost ene in druge toženke, posledično pa je tudi nejasno, kdaj (ob kakšni izpolnitvi) bosta toženki prosti svoje obveznosti. Kadar uveljavlja upnik v isti pravdi izpolnitev od več solidarnih zavezancev, mora biti iz izreka sodbe, s katerim je ugodeno takšnemu zahtevku, razvidno, da gre za eno obveznost, ki z izpolnitvijo kateregakoli od solidarnih dolžnikov preneha.4

8.Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da sta toženki solidarno odgovorni za plačilo (nižjih) zneskov odškodnin (npr. 51., 65. in 66. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nenazadnje je tudi tožnik zahtevek postavil tako, da je zahteval solidarno plačilo od obeh toženk. Pritožbeno sodišče je zato lahko procesno kršitev nepravilno oblikovanega izreka zaradi sicer jasne in popolne obrazložitve sodbe odpravilo in izrek preoblikovalo tako, da je iz njega nedvoumno razvidna solidarna obveznost do določenega zneska ter samostojna obveznost vsake od toženk. Kot je razvidno iz izreka sodbe, je potrebno izrek v I. točki oblikovati tako, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati znesek 101.659,70 EUR5 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 20186 do plačila, ter znesek 4.440 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka v plačilo.7 Prva toženka, ki je v zamudo s plačilom odškodnine prišla 19. 12. 2016, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 101.659,70 EUR, ki so tekle od 19. 12. 2016 do 13. 3. 2018, druga toženka pa znesek 17.797,30 EUR8 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 do plačila, ter 360 EUR9 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka v plačilo.10 Sodišče je na podoben način preoblikovalo tudi II. točko izreka: toženki sta solidarno dolžni plačati znesek 309 EUR mesečno, druga toženka pa še znesek 25 EUR mesečno za navedeno obdobje. Pritožbeno sodišče je opazilo, da v II. točki izreka niso navedeni datumi, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti. Sodba je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti neizvršljiva in obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavke 350. člena ZPP). Navedeno kršitev je lahko pritožbeno sodišče glede na neprerekane navedbe o zapadlosti posameznega obroka popravilo samo. Tožnik je namreč že v tožbi (pa tudi v vlogi z dne 27. 2. 2024) zahteval, da toženki rento iz naslova tuje pomoči plačujeta do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, tako predlagani zapadlosti posameznih obrokov pa toženki nista nasprotovali.11 Sodišče je tako v izreku dodalo še, da zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov 309 EUR in 25 EUR tečejo od vsakega 15. dne v mesecu.

O obrazloženosti odločitve in prekoračitvi zahtevka:

9. Druga toženka v pritožbi nasprotuje stališču sodišča, ki je štelo, da tožnik implicitno zatrjuje, da celotna škoda za fizične bolečine znaša 85.000 EUR oziroma da je celotna škoda vtoževana v višini 175.000 EUR. Sodišču očita tudi prekoračitev zahtevka. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik po delnem umiku tožbe z dne 27. 2. 2024 zahteval še 150.591,20 EUR s pripadki kot odškodnino za nematerialno škodo, potne stroške in izgubljen zaslužek ter 9.450 EUR kot odškodnino za stroške tuje pomoči (I. točka tožbenega predloga). Tožnikov zahtevek za poplačilo odškodnine je bil torej jasen: gre za denarni zahtevek in tožnik je natančno specificiral, kolikšen znesek želi. Sodišču ni bilo potrebno sklepati o znesku, ki ga tožnik zahteva, njegovega zahtevka tudi ni kakorkoli spreminjalo. Sodišče prve stopnje je dosodilo, da je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen v višini 119.457 EUR in 4.800 EUR (denarnemu zahtevku je delno ugodilo, v delu pa ga je zavrnilo). Zahtevek torej ni bil prekoračen, ker je sodišče dosodilo manj, kot je tožnik zahteval.

10. Prvostopenjsko sodišče je povsem razumljivo in logično razložilo, da po pravnomočnosti vmesne sodbe, s katero je bil določen soprispevek tožnika k nastali škodi v višini 20 %, tožnik tožbe ni spremenil oziroma tožbe zaradi ugotovljenega soprispevka ni (delno) umaknil. Tožnik je torej po vmesni sodbi v I. točki zahteval skupno 160.040,20 EUR in zaradi pravnomočne odločitve o soprispevku ta znesek predstavlja po zatrjevanju tožnika 80 % nastale škode.12 Navedeno je tožnik tudi razložil v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2024. Drugi toženki je bila tožnikova vloga z dne 27. 2. 2024 vročena in se je o njeni vsebini lahko izjavila. Sodišče je lahko z enostavnim izračunom ugotovilo, koliko je po mnenju tožnika 100 % odškodnina za posamezno obliko škode: tožnik, ki je za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval odškodnino v višini 68.000 EUR (kar po trditvah tožnika z dne 27. 2. 2024 predstavlja 80 % celotne odškodnine za to obliko škode), nedvomno šteje, da bi celotna (100 %) odškodnina za to obliko škode znašala 85.000 EUR.13 Izpodbijana sodba je v tem delu povsem razumljiva, obrazložitev v 26. točki pa je logična in dovolj izčrpna.

11. Druga toženka, ki v pritožbi zatrjuje, da je sodišče samovoljno spreminjalo višino tožbenega zahtevka na 175.000 EUR, je očitno napačno razumela razlago prvostopenjskega sodišča v 39. točki obrazložitve. Najprej je potrebno pojasniti, da se obrazložitev v tej točki nanaša le na škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik zahteval odškodnino v višini 140.000 EUR (to je torej vtoževano kot 80 % celotne odškodnine za to obliko škode); celotna odškodnina bi po mnenju tožnika tako znašala 175.000 EUR (znesek vtoževane odškodnine v višini 140.000 EUR se deli z 0,8 in rezultat je 100 % odškodnina). Tudi v tem delu sodišče ni prekoračilo zahtevka: sodišče je namreč v 38. točki obrazložitve ugotovilo, da bi celotna odškodnina za škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti znašala 150.000 EUR, kar pomeni, da 80 % znaša 120.000 EUR. Sodišče ob tem pojasnjuje drugi toženki, da tožnik nikoli ni zahteval 175.000 EUR (ne kot celotne odškodnine ne kot odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti) - to je le znesek, ki po prepričanju tožnika predstavlja celotno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do katerega pa že zaradi pravnomočne odločitve o temelju ni upravičen. Iz tožnikovih trditev je sodišče lahko jasno in nedvoumno razbralo, da zahteva iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 140.000 EUR, kar po njegovih trditvah predstavlja 80 % odškodnine.

O stroških postopka na prvi stopnji:

Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče datum 29. 2. 2017, ki ne obstaja, popravilo v datum 28. 2. 2017, sicer pa datumov, od katerih tečejo zamudne obresti in ki niso bili pritožbeno sporni, ni spreminjalo.

Taka zapadlost plačila mesečnih obrokov je skladna tudi z drugim odstavkom 167. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ), ki določa, da se denarna renta plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega.

Natančneje: ta znesek predstavlja 80 % odškodnine, od katere je odštet valoriziran znesek že izplačane odškodnine.

Pri izračunu se je drugi toženki v pritožbi primerila računska napaka: ko 68.000 EUR predstavlja 80 % celotne odškodnine, je potrebno za izračun 100 % odškodnine znesek 68.000 EUR deliti z 0,8 (in ne pomnožiti z 1,2, kot je napačno storila druga toženka).

Tožnikov izračun bi že na prvi pogled pripeljal do absurdne situacije, po kateri bi morala prva toženka plačati 47,18 %, druga toženka pa 66,51 % tožnikovih stroškov, torej bi skupaj bili odgovorni za več kot 100 % tožnikovih stroškov.

Da je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini izjema, je jasno tudi po pregledu sodne prakse, npr. sodba VSRS II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, sodba VSRS II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018.

Tožnik zatrjuje, da ga je bremenil tudi strošek sodne takse, vendar je bil plačila tega na prvi stopnji oproščen.

Sklep VSL I Cp 3927/2009 z dne 16. 12. 2009, sklep VSL II Cp 505/2019 z dne 5. 6. 2019.

V trenutku vložitve tožbe je veljala Odvetniška tarifa, objavljena v Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18, ki se je uporabljala do 5. 4. 2019. Po tem datumu je potrebno upoštevati spremembe, objavljene v Ur. l. RS, št. 22/19 in kasneje še 70/22 (slednje spremembe veljajo od 4. 6. 2022). Skladno z določilom drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (ki se z navedenimi spremembami ni spreminjal) je sodišče storitve obračunalo po tarifi, ki je bila veljavna v času oprave odvetnikovega dela, pomnožilo pa z vrednostjo točke v času plačila (0,60 EUR).

Vrednost zahtevka po prvi točki je 174.675,64 EUR, vrednost zahtevka po drugi točki 24.406,38 EUR, vrednost petletne rente pa 32.748,20 EUR.

Vrednost spornega predmeta je bila takrat 217.195,78 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 154/2, 339, 339/2, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 164, 167, 167/1, 179, 186, 186/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.