Jedro

Trditve, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ker naj bi bilo pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, toženec v prvostopnem postopku ni postavil, zato ta okoliščina tudi ni mogla biti del dejanske podlage odločitve sodišča prve stopnje. Prvič jo postavi šele v pritožbi, kar pa ni dopustno, saj določilo 337. člena ZPP izključuje pritožbene novote oziroma jih izjemoma dopušča (v primeru če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave), vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tak izjemen primer.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških pravdnega postopka tako spremeni, da se tožencu naloži v plačilo tožnici njene pravdne stroške v znesku 80.586,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2000 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da izprazni stanovanje št. 7, ki se sestoji iz predprostora, dnevne sobe, kuhinje z jedilnico, shrambe, kopalnice in balkona v izmeri 46,15 m2 in klet št. 7 v izmeri 2,60 m2, ki se nahajata v stanovanjski stavbi na naslovu C. št. 3 v ...., stoječi na parc. št. 489/6, stavbišče - stanovanjski blok v izmeri 354 m2, vpisani pri vl. št. E-24, B-10 k.o. ... in ju prostega oseb in stvari izroči v neposredno posest tožnici. Hkrati je tožencu naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 149.131,00 SIT.

Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče pri odločanju povsem prezrlo nesporno dejstvo in okoliščino, da sta pravdni stranki živeli v tipični izvenzakonski skupnosti 15 let in da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času njenega trajanja. Tako ne more biti nobenega dvoma, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje obeh pravdnih strank. Zaradi takšnega razmerja med pravdnima strankama, med njima tudi nikoli ni bilo vzpostavljeno najemno razmerje. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o paricijskem roku, saj ni upoštevalo določila 2. odstavka 59. člena Stanovanjskega zakona. Navaja še, da izrek o pravdnih stroških sploh ni obrazložen, saj sodišče ni navedlo za katere stroške gre, katere je priznalo in zakaj. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (1. odstavek 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Konkretizacijo navedenega načela predstavlja določilo 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravnorelevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Po drugi strani pa iz 212. člena ZPP izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbije resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik hipotetično temlji utemeljenost svojega zahtevka. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem smislu: v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravnorelevantne; in v negativnem smislu - sodišče (praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu.

Tožnica je zahtevala, da toženec izprazni stanovanje, ki je v njeni lasti in katerega zaseda brez pravnega naslova. Zahtevala je torej tisto pravno posledico, ki jo predvideva določilo 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ob izkazanosti v tem določilu navedenih pravnorelevantnih dejstev. Toženec se je upiral takšnemu zahtevku s trditvijo o neresničnosti v tožbi zatrjevanega lastništva toženke, saj je po njegovih trditvah on lastnik obravnavanega stanovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastnica spornega stanovanja tožnica, kar je izkazano z zemljiškoknjižno listino in s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 12.12.1998, opr. št. P 177/98, s katero je bil zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je on lastnik obravnavanega stanovanja; da stanovanje uporablja toženec; in da ga uporablja proti njeni volji oziroma brez pravnega naslova. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa pogojuje nastop zahtevane pravne posledice iz 58. člena SZ oziroma ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku. Trditve, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ker naj bi bilo pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, toženec v prvostopnem postopku ni postavil, zato ta okoliščina tudi ni mogla biti del dejanske podlage odločitve sodišča prve stopnje. Prvič jo postavi šele v pritožbi, kar pa ni dopustno, saj določilo 337. člena ZPP izključuje pritožbene novote oziroma jih izjemoma dopušča (v primeru če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave), vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tak izjemen primer.

Sodišče prve stopnje je tudi jasno navedlo, zakaj ni določilo izselitvenega roka iz 59. člena SZ. Ta pride v poštev le v primeru tistega uporabnika stanovanja, ki v njem biva na podlagi najemne oziroma podnajemne pogodbe. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek neuporabe navedenega določila.

Toženec graja stroškovno odločitev s trditvijo, da sodišče prve stopnje zanjo ni navedlo razlogov. S takšno trditvijo uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma takšno pomanjkljivost odločitve zaradi katere se ne more prizkusiti. To pa ne drži. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na podlagi določil ZPP, Zakona o sodnih taksah (ZST) in Odvetniške tarife, ter na podlagi tožničine stroškovne zahteve izkazane v stroškovniku. Iz tega je jasno razvidno, katere stroške je sodišče tožnici priznalo in v kakšnem obsegu. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka torej ni podana, pa vendar je pritožbeno sodišče zaradi materialnopravnega preizkusa stroškovne odločitve vanjo poseglo. Iz stroškovnika namreč izhaja, da je sodišče pri odmeri stroškov zastopanja in sodnih taks kot vrednost spornega predmeta upoštevalo prvotno v tožbi navedeno vrednost 2.500.000,00 SIT, ne pa korigirano vrednost 300.000,00 SIT. Upoštevajoč slednjo vrednost kot izhodišče za odmero stroškov, je pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev tako, da je zmanjšalo obveznost toženca za 68.545,00 SIT.

Toženčev uspeh v pritožbenem postopku je minimalen, tožnica pa v odgovoru na pritožbo ne navaja nič takega, kar bi opravičevalo potrebnost njenega pritožbenega odgovora (prim. 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.