Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za kolizijo med interesi mladoletnih otrok in staršev, temveč za spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice pri upravljanju premoženja mladoletnih otrok.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z v uvodu sodbe navedenim aktom sklenil, da se po uradni dolžnosti začeta postopka zaradi varstva otrokovega premoženja za mld. A.A. in B.B. združita in se v obeh zadevah vodi en postopek (sklep). Hkrati je odločil, da se zavrne tožnikova pobuda v zvezi z varstvom otrokovih premoženjskih koristi (1. točka izreka odločbe) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve navedenega akta izhaja, da je prvostopenjski organ postopek začel na pobudo tožnika, ki je oče obeh mladoletnih otrok. Tožnik naj bi v svoji pobudi navedel več razlogov za postavitev skrbnika premoženja svojih otrok, poglaviten razlog pa naj bi bila zatrjevana neustrezna skrb matere C.C. za nakit, drage kamne ter uro (v nadaljevanju nakit), ki so v lasti otrok. Prvostopenjski organ je ugotovil, da premoženjske koristi otrok niso ogrožene, saj je nakit shranjen v sefu in ga mati ne uporablja. Meni, da postavitve skrbnika ne opravičuje niti dejstvo, da so se izgubili nekateri certifikati za nakit, saj postavitev skrbnika glede tega ne bi ničesar spremenila. Enako prvostopenjski organ meni glede tožnikovih trditev v zvezi z uporabo denarnih sredstev v lasti otrok. Znesek 700,00 EUR, ki naj bi ga mati dvignila s sinovega računa, naj bi bil na ta račun že vrnjen. Glede denarja, ki sta ga otroka prejela ob različnih priložnostih (rojstni dan, božič), pa organ kot bistveno ocenjuje, da je bil denar porabljen glede na želje otrok. Meni, da glede hrambe nakita in porabe denarnih sredstev ne gre za ogrožanje koristi otrok, temveč za spor glede izvrševanja roditeljske pravice (otroka sta dodeljena v skupno vzgojo in varstvo obema staršema), o čemer pa odloča pristojno sodišče. 3. Drugostopenjski organ je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa in sam odločil, da se postopek za imenovanje skrbnika za poseben primer mladoletnima A.A. in B.B. ustavi. V preostalem delu je odločbo prvostopenjskega organa potrdil, tožnikovo pritožbo in predlog za povrnitev stroškov pa zavrnil. 4. V obrazložitvi navaja, da se postopek postavitve skrbnika za poseben primer ne začne in ne vodi na zahtevo stranke, temveč po uradni dolžnosti, zaradi česar mora organ na podlagi ugotovitev v postopku odločiti o imenovanju skrbnika za poseben primer ali pa s sklepom ustaviti postopek. Navaja, da se strinja s prvostopenjskim organom, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za imenovanje skrbnika, saj gre za spor med tožnikom in C.C. glede izvrševanja roditeljske pravice ter za spor glede njunih pravic in dolžnosti, kot izhajajo iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja, to pa ni podlaga za imenovanje skrbnika za poseben primer. Opozarja še na vsebino 109., 111., 113. in 122. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta s C.C. starša mladoletnih otrok A.A. in B.B., ki sta zaupana v skupno vzgojo in varstvo obema staršema (in pri vsakemu preživljata izmenično po en teden), ter da starša zaradi medsebojne sprtosti, ki traja že od konca leta 2013, in zaradi nesodelovanja, nista zmožna objektivno oceniti interesov otrok glede njunega premoženja, zaradi česar je podano navzkrižje med interesi otrok in staršev.

6. Zatrjuje, da mati ravna v škodo premoženja otrok in ga nenamensko porablja, tožnika pa izključuje iz izvrševanja roditeljske pravice. Posebej opisuje ravnanje matere z nakitom (ki ga tožnik ocenjuje na skupno vrednost 20.000,00 evrov), izgubo certifikatov za ta nakit (zaradi česar naj bi bila vrednost nakita bistveno zmanjšana), trdi, da ga mati noče izročiti otrokoma, niti v oceno cenilcu, niti nadomestiti vrednosti manjkajočega nakita, in navaja sum, da je mati z nakitom razpolagala. Poleg tega naj bi mati z bančnega računa B.B. dvignila 700,00 evrov in ga porabila nenamensko. Denarna sredstva otrok naj bi tudi sicer porabljala nenamensko oziroma v nasprotju z interesi otrok za stvari, ki izgubijo vrednost, med tem ko se tožnik zavzema za dolgoročno varčevanje, ki bi jima v prihodnosti omogočilo izobraževanje in nakup lastne nepremičnine. Trdi, da se ga izključuje iz odločanja o upravljanju premoženja otrok oziroma mu je onemogočen vpliv in moč, da bi otroka ustrezno usmerjal pri porabi premoženja in prihrankov oziroma da bi prevzel skrb zanju in njuno premoženje. Opisuje premoženjsko stanje matere in meni, da zanemarja svoje starševske dolžnosti.

7. Navaja, da bi morala oba organa v tem postopku preveriti, ali je poraba premoženja otrok s strani matere dopustna, primerna, v korist otrok in njihovega premoženja oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil denar in nakit otrokoma odvzet, ugotoviti relevantna dejstva ter na pritožbene navedbe odgovoriti. Prvostopenjski organ bi moral preveriti, ali je bil sinu odtujen denar res porabljen za nakup postelj in ali nakit še obstaja. Izrek sklepa naj bi bil v nasprotju z obrazložitvijo. Ne strinja se s presojo organov, da v tem primeru ne gre za kolizijo med interesi staršev in otrok. Ni jasno, na podlagi česa je prvostopenjski organ napravil sklep o neobstoju tega konflikta. Kršeno naj bi bilo tudi načelo kontradiktornosti. Prvostopenjskemu organu očita, da se je oprl le na navedbe matere, čeprav mu je v različnih postopkih od leta 2013 poznano konfliktno in nevzdržno stanje med staršema, in ni zahteval nobenih konkretnih in verodostojnih dokazil o upravljanju premoženja (bančni izpiski matere, računi za postelje otrok iz januarja 2014, sodna cenitev nakita, soglasje za porabo finančnih sredstev otrok za nakup mobitela, playstation-a in ipad-a). O vsem tem ni bil izveden dokazni postopek, tožniku pa v postopku ni bilo omogočeno, da se o tem izjavi. Kot kontradiktorno in absurdno ocenjuje presojo organa, da ni pomembno, da je premoženje otrok oškodovano zaradi izgube certifikatov. Trdi, da imata otroka interes do koristi od svojega premoženja na dolgi rok, kar pa ni nenadzorovano in redno kupovanje neustreznih in nepotrebnih stvari in igrač, zato je treba čim prej postaviti zastopnika za oba otroka, preden ne bo mati zapravila vsega premoženja otrok. Materino neodzivanje na predloge za ureditev upravljanja premoženja otrok in nadomestitev premoženjske škode za več tisoč evrov ter nezmožnost pogovora in dogovora ter "ekonomsko nasilje" nad otrokoma, naj bi bila že po sami naravi takšna dejanja, ki izpolnjujejo zakonske znake za postavitev kolizijskega skrbnika za premoženje obeh otrok. Navaja tudi, da mati ne zna ravnati z denarjem in da je od leta 2013 v nenehnih finančnih težavah. Meni, da prvostopenjski organ ni sprejel potrebnih ukrepov za zavarovanje koristi otrok, saj ni nikoli ukrepal skladno s pooblastili. V tem primeru ni jasno, ali je odločal na podlagi njegovega predloga ali po uradni dolžnosti. Izpodbijani in pritožbeni sklep nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča pritožbeni preizkus.

8. Meni, da je v tem primeru izkazan konflikt med interesi otrok in staršev (matere), ki utemeljuje postavitev skrbnika za poseben primer na podlagi 213. člena ZZZDR, pri čemer se sklicuje še na določbe 119., 211. in 212. člena ZZZDR in določbe 409. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje še zmotno uporabo določb 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, 54. in 56. člena Ustave, 4., 5. a, 106., 109. do 114. člena ZZZDR, drugega odstavka 125., 236. in 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 37. in 43. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Sklicuje se na sodno prakso tega sodišča v zadevah II U 491/2011 in Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 5786/2005 in IV Cp 4667/2010. Spregledana oziroma zmotno uporabljena naj bi bile tudi določbe 81. člena ZPP o zastopanju otrok in 79. člen ZPP glede njega samega, saj mu gre v tem postopku kot zakonitemu zastopniku enak položaj, kot bi ga imela stranka. Otrokoma je bila kršena pravica do razgovora na CSD, vezanega na njuno premoženje, in pravica, da je pri tem prisotna oseba, ki ji zaupata.

9. V dokaz svojih trditev predlaga pridobitev vseh spisov in zapisnikov prvostopenjskega organa od 2014 dalje in računa za postelje iz januarja 2014, postavitev sodnega izvedenca za cenitev nakita in oceno tehničnih predmetov, zaslišanje delavcev prvostopenjskega organa, tožnika, D.D., C.C., A.A., B.B. in E.E. 10. Sodišču predlaga, da razveljavi odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa kakor tudi "zahtevo tožene stranke C.C. za njim". Sodišče naj skladno s podatki v spisih in dokazilih, ki naj jih pridobi od prvostopenjskega organa, ugotovi, da je v konkretnem primeru situacija med staršema izjemno konfliktna, da zaradi medsebojne sprtosti in nesodelovanja nista dalj časa zmožna objektivno oceniti interesov otrok, da je podano navzkrižje interesov med mladoletnima otrokoma in njunima staršema in je zato treba postaviti kolizijskega skrbnika v korist otrok zaradi zastopanja v zvezi z njunim premoženjem. Sodišče naj potrdi, da je dejansko stanje v upravnem postopku nepravilno ugotovljeno, zaradi česar naj izrek odločbe spremeni tako, da se mld. A.A. in B.B. določi kolizijski zastopnik za upravljanje premoženja, pri čemer naj se na to mesto se imenuje tožnika oziroma podredno družinsko prijateljico D.D. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

11. Sodišče je tožbo posredovalo toženki in C.C. Toženka na tožbo ni odgovorila po vsebini, temveč je sodišču poslala upravni spis in predlagala, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

12. Stranka z interesom C.C. se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodno poravnavo z dne 17. 12. 2014, ki se nanaša na varstvo in vzgojo otrok, ter na notarski sporazum o dokončni razdelitvi skupnega premoženja ter spremembi varstva, vzgoje in preživljanja skupnih otrok z dne 25. 11. 2014. Navaja, da sledi vsebini sporazuma ter da skrbi za te premičnine tako, da so fotografirane in popisane, da jih ne uporablja, da jih ni odtujila, temveč so shranjene v sefu, da so zavarovane pri zavarovalnici Adriatic Slovenica, d. d., priloga police pa je tudi popis in ocena vrednosti. Meni, da je sporazum ne zavezuje k izročitvi nakita tožniku, niti do njegove cenitve. Navaja, da je predlog za izvršbo, ki ga je na podlagi sporazuma vložil tožnik, sodišče s sklepom 2522 I 3224/2016 z dne 25. 10. 2016 glede nakita zavrnilo. Tožnikove trditve o tem, da je nakit odtujila, poškodovala in prodala ter da z njim ravna malomarno naj bi bile neutemeljene. Tožnik naj bi nanjo, šolske in zdravstvene delavce naslavljal obtožbe, ki so neutemeljene, o čemer ima prvostopenjski organ podatke. Nadalje navaja, da sta s tožnikom v času trajanja zakonske zveze za otroka odprla bonusna računa pri banki Sparkasse in da sta na obeh računih pooblaščena oba s tožnikom, ki ima zato v vsakem trenutku možnost vpogleda v prilive in odlive z računov. Pojasnjuje, da si je 15. 1. 2014, ob selitvi v novo stanovanje, z računa sina B.B. za nakup postelj izposodila znesek 700,00 evrov, ki ga je še istega leta v celoti vrnila, in sicer februarja 400,00 evrov, avgusta, septembra, oktobra in novembra po 50,00 evrov, decembra pa 100,00 evrov. Neutemeljeni naj bi bil tudi ostali tožnikovi očitki, saj je z njene strani poskrbljeno za zagotovitev osnovnih potreb otrok, o čemer se je prvostopenjski organ lahko prepričal ob dveh obiskih. Otrokoma daje mesečno žepnino 10,00 evrov, ob rojstnih dnevih in božiču pa z njene strani in strani njenih sorodnikov dobivata denar, ki ga porabita za večje nakupe (npr. Playstation in iPad). Dodaja, da otroka drugega premoženja nimata, zato ni potrebe po postavitvi posebnega zastopnika za njuno premoženje. Zavrača tudi vse očitke o konfliktnosti in nesodelovanju. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka.

13. Tožnik se v odgovoru na toženkine navedbe sklicuje na svoje navedbe o nevzdržnem odnosu s strani stranke z interesom in sodno prakso v zadevah II U 491/2011, VSL III Cp 5786/2005, II Ips 199/2005 in II U 463/2012, ki pritrjuje njegovim navedbam in bi jo sodišče moralo upoštevati. Konfliktnost odnosa med tožnikom in stranko z interesom naj bi dokazovalo tudi mnenje prvostopenjskega organa z dne 29. 6. 2016. Zavrača navedbe stranke z interesom, ki naj bi bile protislovne in nedokazane. Stranka z interesom naj bi pozabila na izgubljene certifikate, zaradi česar naj bi bila vrednost nakita zmanjšana, otroka pa oškodovana. Ponovno se sklicuje na pravno podlago, ki jo je navajal že v tožbi.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pobudo v zvezi z varstvom otrokovih premoženjskih koristi, in sam odločil, da se postopek za imenovanje skrbnika za poseben primer mladoletnima A.A. in B.B. ustavi, je bilo z aktom drugostopenjskega organa odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ta akt pa se šteje kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, tožnik pa jo s tožbo tudi izpodbija.

16. V tožbi navedeni očitki o kršitvah pravil upravnega postopka niso utemeljeni. Izpodbijani sklep vsebuje dejstva in razloge, na katere je organ oprl svojo odločitev, in ga je mogoče preizkusiti. Prav tako ni očitanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, saj je drugostopenjski organ v izreku odločil, da se ustavi postopek za imenovanje skrbnika za poseben primer mladoletnima A.A. in B.B., v obrazložitvi pa je navedel razloge za tako obrazložitev. Tožbene navedbe o kršitvah določb drugega odstavka 236. in 279. člena ZUP so nerazumljive, zato sodišče nanje ne odgovarja. Ker je izpodbijani akt izdan v upravnem postopku po določbah ZUP, se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitve določb pravdnega in nepravdnega postopka, saj se ta dva zakona v upravnem postopku ne uporabljata.

17. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča tudi vsebinsko pravilna.

18. V obravnavani zadevi se tožnik zavzema za to, da bi se njegovima mladoletnima otrokoma, ki sta po razvezi staršev dodeljena v skupno vzgojo in varstvo obema staršema, torej tožniku in materi C.C., postavil skrbnik za poseben primer oziroma ti. kolizijski skrbnik za varstvo njunega premoženja.

19. V izpodbijani odločbi drugostopenjski organ pravilno navaja, da skladno s prvim odstavkom 216. člena ZZZDR center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) o postavitvi pod skrbništvo postopa po uradni dolžnosti. CSD zato ne odloča o zahtevi ali kateri drugi vlogi posameznega vlagatelja, temveč morebitno vlogo obravnava le kot informacijo, na podlagi katere po uradni dolžnosti odloči o uvedbi postopka, ki se konča s postavitvijo skrbnika določeni osebi, ali pa postopek ustavi. Ker gre torej za postopek po uradni dolžnosti, ne gre za vlogo ali pobudo, ki bi bila po naravi stvari izenačena z zahtevo, tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev določb drugega odstavka 125. člena ZUP.

20. Skrbnik za poseben primer (211. do 215. člen ZZZDR) je ena od treh oblik skrbništva, ki jo pozna slovenski pravni red poleg skrbništva nad mladoletnimi (201. do 205. člena ZZZDR) in (polnoletnimi) osebami, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost (206. do 210. člen ZZZDR).

21. Skrbnika za poseben primer se po določbi 211. člena ZZZDR postavi za poseben primer ali za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Določba 211. člen ZZZDR je generalna klavzula za postavitev tovrstnega skrbnika, katerega namen pa je v tem, da se poskrbi za varstvo pravic osebe, ki je odsotna ali ki iz drugih razlogov v določenem trenutku ne more poskrbeti za varstvo svojih pravic.

22. Za varstvo mladoletnika in njegovih pravic skrbijo starši (roditeljska pravica, 102. člen ZZZDR). V tem okviru starši v skladu z določbami 109. do 111. člena ZZZDR upravljajo tudi otrokovo premoženje. Mladoletnika, ki nima staršev ali za katere starši ne skrbijo, postavi CSD pod skrbništvo (skrbništvo nad mladoletnimi, 201. člena ZZZDR). Skrbnik mladoletnika je za mladoletnika dolžan skrbeti enako kot starši (202. člen ZZZDR).

23. Glede na navedeno je do otrokove polnoletnosti varstvo njegovega premoženja v upravljanju staršev, ki so po prvem odstavku 107. člena ZZZDR tudi njegovi zakoniti zastopniki. Starši so otrokovo premoženje dolžni upravljati v njegovo korist (109. člen ZZZDR). Dohodke iz premoženja otrok smejo starši uporabljati predvsem za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami nimajo zadosti sredstev (110. člen ZZZDR). Stvari iz premoženja smejo odsvojiti ali obremeniti le s soglasjem centra za socialno delo, vendar le, če to terjajo otrokove potrebe in koristi (112. člen ZZZDR). Skladno s 113. členom ZZZDR starša roditeljsko pravico izvršujeta sporazumno; če se o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD; če pa tudi ob pomoči CSD ne dosežeta sporazuma, pa na predlog enega ali obeh staršev o tem odloči sodišče (splošne pristojnosti) v nepravdnem postopku.

24. Po 119. členu ZZZDR je center za socialno delo za varstvo otrokovih premoženjskih koristi dolžan izvesti vse potrebne ukrepe. V tem smislu ima v prvem odstavku 122. člena ZZZDR pooblastilo, da od staršev zahteva, da dajo račun o upravljanju otrokovega premoženja, od sodišča (splošne pristojnosti) pa, da za varstvo otrokovih premoženjskih koristi dovoli zavarovanje na premoženju staršev. Za zavarovanje otrokovih premoženjskih koristi lahko sodišče v nepravdnem postopku odloči, da imajo starši glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika (drugi odstavek 122. člena ZZZDR). Skladno z 69. členom ZNP se v postopku o predlogu po drugem odstavku 122. člena ZZZDR položaj skrbnika smiselno uporabljajo določbe postopka o odvzemu in vrnitvi roditeljske pravice. To glede na določbe 64. člena ZNP med drugim pomeni, da se ta postopek lahko začne na predlog enega od staršev, CSD, otroka, starega nad 15 let, ki je sposoben razumeti pomen predloga in njegove posledice, ali državnega tožilca, oziroma ga sodišče uvede po uradni dolžnosti, če na katerikoli način izve, da obstajajo razlogi za tak poseg v roditeljsko pravico staršev.

25. Ker ima torej mladoletnik po naravi stvari nekoga, to je starše ali skrbnika, ki skrbi za varstvo njegovih pravic, pride postavitev skrbnika za poseben primer mladoletniku v poštev le, kadar so interesi staršev ali skrbnika v navzkrižju z njegovimi interesi. V takem primeru se skladno z določbami 213. člena ZZZDR mladoletniku za sklenitev posameznih pravnih opravil ali v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi ti. kolizijski skrbnik.

26. Sodišče se strinja s toženo stranko, da v obravnavanem primeru ne gre za kolizijo med interesi mladoletnih otrok in staršev, temveč za spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice pri upravljanju premoženja mladoletnih otrok. To izhaja že iz tožnikovih navedb. Tožnik namreč sam navaja, da sta z materjo mladoletnih otrok sprta in da ne sodelujeta, da ga izključuje iz izvrševanja roditeljske pravice glede upravljanja s premoženjem otrok, čeprav sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo obema staršema, oziroma da se ne strinja z načinom, na katerega mati upravlja s tem premoženjem.

27. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je v tem primeru spor med staršema takšne narave, da nista več sposobna objektivno oceniti interesov otrok v zvezi z njunim premoženjem in da gre zato tudi za navzkrižje med interesi otrok in staršev, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča II U 491/2011. V navedeni zadevi in zadevi II U 463/2012, na katero se tožnik tudi sklicuje, gre za povsem drugačno situacijo, saj gre za postavitev kolizijskega skrbnika za zastopanje mladoletnika v konkretnem sodnem postopku, v katerem starša, ki sta tudi sama stranki postopka, zaradi medsebojnega konflikta nista sposobna hkrati zastopati tudi svojih otrok. Kolizijski skrbnik se torej postavi, kadar roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otrok (Višje sodišče v Ljubljani sklep IV Cp 4667/2010, na katerega se tožnik tudi sam sklicuje). Tožnik pa v tožbi ne opisuje nobenega konkretnega pravnega opravila (sklepanje pravnega posla, sodelovanje v določenem postopku) ali druge konkretne situacije, v kateri bi šlo za kolizijo med interesom otrok in staršev, ki bi terjala postavitev kolizijskega skrbnika, temveč predvsem zatrjuje ravnanja matere s premoženjem otrok, ki naj bi bila v njuno škodo. To pa niso ravnanja, ki skladno z navedenimi določbami ZZZDR utemeljujejo postavitev skrbnika za poseben primer (kolizijskega skrbnika) po določbi 213. člena ZZZDR, temveč kvečjemu druge z zakonom predpisane ukrepe, ki so namenjeni varstvu otrokovih premoženjskih koristi, česar pa tožnik v tožbi ne uveljavlja.

28. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ki prvostopenjskemu organu nalaga postavitev skrbnika za poseben primer (kar tožnik uveljavlja s tožbo), je odločitev toženke o ustavitvi postopka za imenovanje takega skrbnika pravilna in zakonita. Glede na navedeno sodišče ni posebej odgovarjalo na številne tožbene navedbe (ki jih zaradi njihovega obsega na temu mestu ne ponavlja), ki za navedeno odločitev niso pravno pomembne oziroma je sodišče nanje odgovorilo že z razlago inštituta skrbnika za poseben primer. Pripominja pa še, da postavitve posebnega zastopnika otrok, kot ga uveljavlja tožnik, ni mogoče opreti niti na določbe 409. člena ZPP, saj se te ne nanašajo na obravnavano situacijo, temveč le na postavitev zastopnika za zastopanje otrok v postopkih pred sodiščem splošne pristojnosti v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, kot jih opredeljuje 406. člen ZPP.

29. Ker glede na navedeno v danem primeru že iz tožnikovih navedb izhaja, da ne gre za situacijo, ki nalaga postavitev skrbnika za poseben primer (kolizijskega skrbnika), kar tožnik sicer uveljavlja s tožbo, in ker so zato za odločitev pravno nerelevantni tudi vsi dokazi, ki jih v dokaz svojih navedb predlaga v tožbi, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

30. Glede na navedeno je sodišče v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.